Tale pogovor pričenjamo ravno nekaj trenutkov po tem, ko ste se vrnili s sopotniške vožnje. Kako bi na kratko opisali današnji »sopotniški« dan?

Dan je potekal normalno in brez težav, kot tudi sicer največkrat poteka. Deljeno, lahko rečemo. Najprej sem že zgodaj zjutraj peljal gospo v bolnišnico v Šempeter, nato je bilo vmes tri ure pavze, potem pa sem se še enkrat odpravil v Šempeter in tja ter seveda tudi nazaj, odpeljal še eno uporabnico projekta Sopotniki. To je bilo vse za danes. Ura je kot vidimo okrog 14h.

Spadate v skupino mlajših upokojencev, ki je tudi sicer najštevilčnejša skupina pri ajdovskih Sopotnikih. Kakšen poklic ste opravljali preden ste se upokojili?

V začetku sem najprej tri ali štiri leta služboval v ajdovski Tekstini. Nato pa sem celih 32 let preživel pri podjetju Interevropa iz Kopra. Opravljal sem delo šoferja, največkrat v mednarodnem prometu.

Morda veste koliko kilometrov ste v vaši profesionalni karieri prevozili?

Nekoč sem se malce poigral s številkami in razmišljal o tem. Z gotovostjo lahko rečem, da sem prevozil krepko čez pet milijonov kilometrov.

Sopotniki so torej samo še dodatek k temu?

Ja, lahko bi tako rekli, res je.

Če še malce ostanemo pri tovornjakih. Katera šoferska trasa vam je bila najbolj všeč? Kam ste najraje vozili?

Vozili smo po celotni Evropi, obiskal nisem le Turčije in Islandije. Nekako mi je najbolj ustrezala takoimenovana »pariška proga«. Štartal sem v Novem Mestu in nato sem se odpeljali v Pariz, oziroma v okolico, kjer ima Renault svoje tovarne. Nato pa seveda še nazaj v Slovenijo.

No, po vseh teh kilometrih je nato prišla zaslužena upokojitev. Kako vas je potem pot zanesla do Sopotnikov?

Sam sem član Društva upokojencev Ajdovščina, kjer sodelujem tudi pri projektu Starejši za starejše. Nekega dne je so nam prišli predstavili projekt Sopotniki, ki je takrat v Ajdovščini ravno nastajal. Hitro mi je bilo všeč in takoj sem se odločil, da se priključim.

Ste eden izmed prvih ajdovskih Sopotnikov. Koliko pogosto se usedete za sopotniški volan?

Kar pogosto, oziroma kolikor mi čas dopušča. Nekje trikrat mesečno zagotovo.

Prostovoljno delo pri Sopotnikih na nek način pomeni tudi precej čakanja in prostega časa, medtem, ko je oseba, ki ste jo pripeljali, na pregledu? Kako se sami zamotite, ko je treba več časa čakati?

V začetku sopotniških voženj je bilo precej več čakanja. Sedaj po epidemiji koronavirusa pa gre vse skupaj precej hitreje, saj ljudje manj časa porabijo za obisk zdravnika. Ni več takšnih vrst v čakalnicah. Če pa je za počakat se odpravim na kakšno kavico, vedno tudi v bližini bolnišnice ali zdravstvenega doma naletim na kakšnega znanca in nato kaj malega poklepetamo. Včasih se odpravim tudi v kakšno bližnjo trgovino, če kaj potrebujem. Čas vedno hitro mine.

Sopotniki niso le prevozi. Prostovoljke in prostovoljci ste tudi družba uporabnikom prevozov, neredko kdaj tudi edini socialni stik, ki ga ima nek starostnik ali starostnica v svoji bližini. Kakšen je vaš odnos do sopotnikov v avtomobilu? Poskušate z njimi malce poklepetati?

Zase lahko rečem, da zelo hitro vzpostavim stik in če vidim, da se je sopotnik ali sopotnica pripravljena pogovarjati, potem precej klepetamo. In največkrat je tako. Obenem pa tudi številne uporabnike tega projekta osebno poznam in tako še lažje steče pogovor. Pot tako zelo hitro mine.

Imate morda kakšno posebno sopotniško anekdoto, ki se vam je vtisnila v spomin?

Ja. Najbolj se spominjam gospoda, ki sem ga nekega dne peljal v šempetrsko bolnišnico. Njega sem prvič peljal. Vse sem mu lepo razložil, kje ga bom počakal in kam naj pride, ko bo opravil pregled. Gospoda pa kar ni in ni hotelo biti nazaj. Odšel sem ga poiskati, a ga nikjer nisem našel. Ne v čakalnici, ne v laboratoriju, nikjer ga ni bilo. Povsod so mi dejali, da je gospod že zaključil pri njih.  Nato sem se odpravil bližnji bife. Gospod je bil tam in si je privoščil »dva deci«.

Zakaj bi vi nekomu priporočili, da se kot šofer priključi projektu Sopotniki?

Zelo enostavno. Nikoli ne veš, kdaj boš sam potreboval pomoč. Zato bi vsem, ki so v dvomih, iz srca priporočil, da se nam pridružijo, če imajo čas.

Aktiven niste le pri projektu Sopotniki, vaše prostovoljno delo obsega še marsikaj drugega. Ste tudi predsednik Krajevne skupnosti Budanje. Verjetno vam tudi to vzame precej časa?

Ja, res je. Nedolgo nazaj npr. je v našem vrtcu počila cev za vodo. Potrebno je bilo precej dela in časa, da smo stvar uredili. In kot predsednika krajevne skupnost so me seveda potrebovali pri reševanju težave. Precej je takšnih in podobnih dogodkov, ko mora biti predsednik krajevne skupnosti prisoten. Omenil bi tudi, da samo v naši vasi pred kratkim odprli Muzej in stalno razstavo posnetkov starih fotografij. Na ogled je več kot 500 predmetov iz bogate zgodovine kraja Budanje. Tudi s tem je bilo precej dela in energije potrebne, da so danes že kar številni obiskovalci zadovoljni, ko nas obiščejo. Pobudnika muzeja sta bila Edo Krašna in njegova žena, ki sta v projekt vložila nešteto prostovoljnih ur. Sam sem tudi veliko pomagal, da so danes vrata muzeja odprta.

Še za konec tega klepeta. Kakšen je vaš pogled na prostovoljno delo v našem okolju?

Moj pogled je zelo različen. Nekaterim je zelo težko in odveč karkoli prostovoljno narediti v dobrobit družbe. Mnogi bi radi bili za vsako malenkost plačani. Na srečo pa je na drugi strani precej takih, mladih in starejših, ki jim ni težko priti pomagat, ko je to potrebno. Tu bi pohvalil našo vas, saj menim, da smo v Budanjah zelo složni, ko je potrebno kaj postoriti.

* Če bi se radi pridružili projektu Sopotniki, pokličite na telefonsko številko 051 339 944 ali pa pišite na naslov info@sopotniki.org

* Intervju je bil prvotno objavljen v oktobrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj