Hvala bogu, da je konec poletja.

Hvala bogu, da je konec vseh osladnih objavljanj fotografij srečnih zaljubljencev s popolno dopolnjenimi družinami vred.

Ter hvala bogu, da so tudi sončni zahodi ob tej ali oni obali izgubili všečke. 

Namreč, čez poletje sem le s težavo odpirala in posledično spremljala vsa socialno družabna omrežja, ki so spominjala na steno lastne hvale. Koktejl z marelo, ob sončnem zahodu, tu, objem dragega tam, pa čeprav se je moški globoko v sebi držal kislo, ker mu je bilo ob nenehnih slikovnih dokazovanjih tega že preveč, pa vse do srečnih otrok, ki jih mamina roka seveda ne izpusti. Na koncu pa še poletne romance, ki temeljijo le na dokazovanju, da zmoreš najti nekoga, kdorkoli to že je. No, četudi le objekt za lastno hvalo pred prijateljicami ali darovalec dednega materiala. 

Sicer pa kaj sploh ostane v materinstvu in ali partnerskem odnosu, ne nujno v tem vrstnem redu, zapleteno življenje? Seveda sprašuje tista večno samska, a ne nujno osamljena. Ampak seveda, včasih tudi to. Na katerih točkah se omenjena ženska lahko sploh sprosti? Morda za en dan spremeni pot do službe in gre po drugi, kjer ob isti uri končno sreča nove ljudi. Ogovori najbolj tiho sodelavko ali sivo miško, v kateri se skriva mišak in spozna, da ima le-ta bolj bogato nočno ali jutranje življenje, kot bi si kdo mogel zamisliti. Taki, si mislim, ne rabijo hvale in navzven delujejo zato osivelo dolgočasni. Ob skupnih kavah ne žonglirajo s hvalisavim potrjevanjem in na dan ne vlačijo mobilnikov, polnih spominov. Ti živijo za trenutek, brez da bi socialni radarji zmogli videti, spremljati njihov korak. Taki so samozadostni in zato nam gredo tako zelo na živce!

Si pa o določenih osebah zlahka zamišljam vse mogoče. Se vam ne zgodi? Ker nas zgodbe in skrivnosti preprosto privlačijo. Tisto, česar ne vemo in to, kar slutimo v lastnem umu, spletem v zgodbe, ki jih morda nihče ne bi upal živeti. K temu dodamo še lastne vzgibe, da celotno zgodbo še podžgejo. In nastane vulkan, ki ga ni mogoče ustaviti, film, ki nima konca in čustva, ki se prelevijo v deročo lavo in podžigajo še tako speče posameznike.

Si kdaj koga predstavljate, denimo, brez obleke? Koga posedete na toaletno posodo, oprostite, prestol? Si najbolj zategnjeno sterilne ljudi kdaj predstavljate tudi v spalnici … ?

Oprostite, če odstiram preveč. Bom raje preskočila ta del in vprašala, kako je ženskam, ki delajo doma. Da delajo doma, se mi zdi bolj pošten izraz, kot tisti od doma. To, da so v pižami do poldneva in si zobe umijejo šele po kosilu, še niti ni tako tragično. Dejstvo, da je doma njen partner, je pravzaprav grozljivejše. Ko pa tudi otrok ne gre več v vrtec ali šolo, pa ne le zaradi pandemije, temveč zaradi prehlada, potem domačnost doma na dolgi rok izgubi vse. Odnos izgubi čar, ne samo ravnotežje in tako se, v domišljijskem svetu, ki ga negujem in obnavljam le za zgodbe drugih, poraja odlična ideja. 

Ne iščite co-working pisarn, ker vas ne bodo rešile. Omislite si hotelsko sobo za štiri ure. Dovolj, da opravite delo temeljito. Namreč, motil vas ne bo nihče, četudi listka z znakom, na katerem je palec pred ustnicami, in dodane črke PSSSSSST, na kljuko ne boste obesili. Četudi gre le za umsko naporno delo ob prižganem prenosniku, se nato v miru stuširajte. Če ima soba banjo, pa vanjo natoči veliko vode, več kot doma, kjer z njo varčujemo, in se vanjo potopite, kot da skrbi ne obstajajo več. 

To si menda zaslužite. In odpiranje pravilno hlajenega mini bara prav tako. Iz njega lahko povlečete tudi hruškov sok, ki ga v trgovini s police nikoli ne vzamete, doma pa ga ne bi pili za nič na svetu. Lezite na posteljo in ne vanjo, da sobarica ne bo imela ponovno preveč dela. Sami predobro veste, kako moteče je, ko si otroka preoblačita postelje samo za to, da bi enkrat spala z medvedkom Pujem, spet drugič s Pujso Pepo, ne da bi se postelja sploh lahko dodobra umazala. In tako strme v strop, brez glasbe, hrupa ali kogarkoli ob sebi, preprosto uživajte. Bi šlo? Brez nenehno prižganega mobilnega telefona in podrsavanja po njem. Zamudili ne boste ničesar, saj se vedno prikaže kaj novega. 

* Kolumna je bila prvotno objavljena v oktobrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj