Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Kje bomo praznovali novo leto?

Sama sem preživela božični večer in mnoga silvestrovanja daleč od doma. Ko je pri nas zima, je na drugi strani sveta poletje. Če poletju sredi Patagonije pač lahko rečemo poletje. Moj prvi božič od doma sem preživela sredi od boga pozabljenega zaliva na jugu Čila. Z raziskovalno ladjo smo pluli po fjordih proti Puerto Natalesu. Poleg tega, da sva se že pred vkrcanjem zastrupila s fermentiranimi morskimi ježki, je bilo morje tri dni tako podivjano, da smo skoraj vsi potniki bruhali kot vidre. Deževalo je in fjordi so bili skriti v debeli megli.

Prepričana sem, da je tudi pri vas trenutno najbolj aktualno vprašanje: »Kje bomo praznovali novo leto?«

In najbrž nas je veliko takih, ki se trenutno v mislih noro kaznujemo, ker nismo že lani januarja rezervirali zasnežene koče nekje na pobočju od boga pozabljene gore. Duo Wham, kamin, turne smuči, vroča čokolada, penine in kar je še teh prazničnih klišejev. Nihče pa ne pomisli, kako je, če se tik pred novim letom odrezana od sveta spičita na žive in mrtve? Potem ni druge poti pobega kot s sanmi v dolino. Ali pa terapevtskih pogovorov z gorskimi reševalci, ki so se po jeklenici spustili skozi pregret dimnik do kamina.

Kadarkoli nam je že uspelo najeti hiško sredi snežnih zametov, je bil konec večera en velik špetir. Ali so se med sabo primli junci in si grozili s pestmi, ali so se babe med sabo krivo gledale, največkrat smo pa koga lovili. Ali se je usedel na žakelj sena in skozi črni gozd odbrzel v dolino. Da ti kri zmrzne od groze. Ali je z razbitim nosom v delavnici za montažo smuči ležal na hobl panku kot mrtvec. Ali pa je po zasneženi cesti tekel v neskončnost, ker je ugotovil, da njegova bivša ljubi njegovega najboljšega frenda. Teh je bilo kar ene par. Ampak še danes so najboljši frendi. Takrat huda mačota, mišičasta rokometaša, sta sklenila premirje. In še danes skupaj trenirata cicibane in vsak vikend skupaj obračajo mešano na žaru.

Zagotovo je še hujše praznovanje sredi Prage, kjer te zebe v noge, tisto črno vodko z okusom črnega ribeza si že zdavnaj nekje izgubila, noro te lulat, ampak nimaš kam, ker so vse gostilne odprte samo za rezervacije. Potem pač počepneš tam nekje pod Karlov most a in moliš, da ti rit ne primrzne na leden kamen. Ob enih ponoči se s prenatrpanim tramvajem pelješ eno uro daleč v izpraznjen študentski dom, kjer te celo noč zebe kot psa. Zjutraj ugotoviš, da je voda v ceveh zmrznila in si lahko zdrgneš zobe samo še z ostanki beherovke. Pa srečno!

Sama sem preživela božični večer in mnoga silvestrovanja daleč od doma. Ko je pri nas zima, je na drugi strani sveta poletje. Če poletju sredi Patagonije pač lahko rečemo poletje. Moj prvi božič od doma sem preživela sredi od boga pozabljenega zaliva na jugu Čila. Z  raziskovalno ladjo smo pluli po fjordih proti Puerto Natalesu. Poleg tega, da sva se že pred vkrcanjem zastrupila s fermentiranimi morskimi ježki, je bilo morje tri dni tako podivjano, da smo skoraj vsi potniki bruhali kot vidre. Deževalo je in fjordi so bili skriti v debeli megli.

Vse, česar se spomnim  od tiste večerje, so debeli lososovi zrezki, odlično rdeče vino in rdeč žele, ki so nam ga postregli za sladico. Straniščne školjke, kjer je vse skupaj končalo. Cilj naj bi odtehtal pot, a tokrat je bila tudi pot cilj, ki je ostal neuresničen. Najbrž ravno zato vedno znova težim, da je treba na Norveško. Po tej isti poti proti jugu Južne Amerike si skoraj ne upam več. Spomin na dolge valove in fermentirane ježke je še zmeraj živ.

Kot je živ spomin na telefonski klic, ki sem ga imela z očetom, preden smo se vkrcali na ladjo. Vsak na svoji strani sva jokala, ker še nikoli nismo bili tako daleč narazen. On je delal sneg na Koroškem, jaz pa sem na drugem koncu sveta gledala morske leve, kako se valjajo po pristanišču.

Takrat nismo vedeli, da je lahko božično jutro še veliko slabše. Da te zbudi plešoča postelja, ki jo ziblje potres z magnitudo 9 po Richterju. Na otoku sredi indijskega oceana. Brez telefona. Brez radia. Brez televizije. Brez telegrama in telefaksa. Edina sva še pred udarno plimo pobasala nahrbtnika in stekla v hrib, kjer sva med zibajočimi palmami gledala zibanje morja med otoki. Bila je smrtna tišina. Še papige so nehale čebljati in kobre so otrpnile na bananovcih.

Ko se je morje umirilo, sva se priplazila nazaj v dolino, kjer je bilo vse poplavljeno. Na srečo pri nas ni bilo udarnega vala, temveč samo neskončna plima, ki se ni ustavila na obali, temveč udarila čez in pred sabo odnašala premoženje ubogih Indijcev, potomcev indijskih zapornikov, ki so jih pred stoletji naselili na rajskem arhipelagu Andamanskih otokov.

Ni bilo hudo, ker smo imeli poplavljene kolibe. Ker so hladilniki nehali delovati. Ker je oseka rečne krokodile potegnila v morje in so oteževali reševanja. Najhuje je bilo, ker nismo vedeli, kako hudi v resnici je. Ali so naši domači zvedeli za to? Kako naj jim javim, da sem živa in zdrava?

Ladje dva dni niso mogle pristajati, ker je zibanje morja tako izpraznilo pristanišče, da se je kopno raztezalo še pol kilometra daleč, kjer je bilo včasih morje. Ko so po treh dneh končno pristale ladje in pripeljale živež, smo se na njih evakuirali vsi, ki smo želeli priti v stik s civilizacijo. Dolgo smo pluli na vrečah banan in ananasov. Vsak s svojimi črnimi mislimi in velikimi skrbmi.

V glavnem mestu Andamanov, Port Blairu je bilo pristanišče razbito. Ceste razparane. Ljudje so spali na ulicah. Hiše so se še vedno tresle. Tekla sem do telefonske govorilnice in poklicala mamo. Ki je že tri dni umirala od strahu in skrbi. Imela je že kupljeno avionsko karto, da pride pome. Me išče, dokler me ne najde. Živo, poškodovano ali mrtvo.

Takrat sem šele dojela razsežnost in katastrofo, ki se je zgodila. 26. decembra 2004 je v cunamiju umrlo 250.000 ljudi.

Za covidom je do začetka decembra 2021 umrlo več kot 5 milijonov ljudi.

Smo sredi katastrofe, ki se kar ne neha. Ljudje smo pokazali svoje prave barve. Če bi se takrat skupaj znašli sredi potresa, se bojim, da mi ne bi takoj priskočili na pomoč.

Zato vam ob novem letu želim, da bi bili dobri.
Dobri do drugih in šele potem do sebe.
Pa srečno in zdravo 2022.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina.

Urška Podojstršek

#kolumna

Kolofon