Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

V Ajdovščino. Zaradi ljubezni.

Razlogov, zakaj bi se nekdo priselil v Ajdovščino ali v Vipavsko dolino, je več. Mnoge je očarala narava in tako so svoj košček sveta zamenjali za življenje v “rajski dolini”, kot naše kraje radi poimenujejo svetovni mediji. Največkrat tisti, ki pišejo o turizmu. In res lahko v naši okolici najdemo ljudi, ki sta jih naša narava in naš način življenja očarali do te mere, da je bilo vredno zapustiti svoj dom in si ustvariti pri nas novega. A precej je tudi takih, ki jih je v Ajdovščina privabila ljubezen. Spoznajte Rodriga, Yvonne, Dennisa in Natašo.

Precej je tudi takih, ki jim je zaposlitev v ajdovski občini omogočila boljše pogoje za življenje, morda celo za preživetje. Takih je seveda največ. Naša nekdanja država Jugoslavija je bila kot nalašč za selitve bratskih narodov znotraj skupnih meja in mnogi so večji kos kruha našli prav v ajdovskih fabrikah. Nekaj podobnega se dogaja tudi danes, ko domača industrija cveti in za to potrebuje delovno silo. Le te pa v domačih logih ni dovolj, da bi zadovoljila gospodarstvenike v želji po širitvi in razvoju. Zato danes v Ajdovščini živi precej tujih državljanov. Mnogi izmed njih so si v naši dolini ustvarili družino, življenje in vse, kar spada zraven. In tako so danes polnopravni prebivalci naše občine in jo na tak način tudi kulturno bogatijo. Podobno kot s prihodi v Ajdovščino je bilo tudi z odhodi. Mnoge “naše ladje” danes tako ali drugače uživajo življenje na tujem ali pa le nekaj občin stran in še vedno v varnem zavetrju domovine. Proč so odšli zaradi študija, avanture, želje po boljši zaposlitvi ali pa zaradi ljubezni. Ljubezen je precej večja od domoljubja in tako je mnoge srce odpeljalo stran od ajdovske burje. Mnoge pa je srce pripeljalo prav v osrčje prestolnice burje in jim danes že lahko rečemo pravi “Wajduci” ali pa “Wajduke”. In ravno o teh bo tokrat tekla beseda.

Rodrigo

Pogovarjali smo se s štirimi zanimivimi osebami, ki jih je v naše kraje pripeljalo srce. Za začetek je “pred naš mikrofon” stopil Mehičan Rodrigo Ruiz. Mnogi se boste na tem mestu verjetno spomnili na “Bongota”, še enega Mehičana, ki je pred leti “kraljeval” v Ajdovščini. Predvsem ljubitelji glasbe se Bonga spominjate po udejstvovanju v številnih glasbenih skupinah, kot so Elvis Jackson, Mi Familia in druge. Tudi njega je srce pripeljalo na prag ajdovske burje, a po nekaj letih je vendarle prevladala želja po vrnitvi v malce bolj tropsko okolje. Če se športno izrazimo, lahko rečemo, da je mehiško štafetno palico od njega prevzel Rodrigo, ki je ljubezen našel v Vipavskem Križu in se tam s svojo Špelo tudi poročil. “Število svatov bi bilo precej večje in nič ne bi bilo nenavadno, če bi se na poroko priklatil kak "wedding crasher". Tudi sam sem že bil na poroki, kjer neveste in ženina nisem poznal. Svate na poroki v Mehiki bi lahko primerjali s povabljenci na vaši klwni,” je na naše vprašanje o morebitnih razlikah med slovensko in mehiško poroko odgovoril Rodrigo. Danes ga sicer ne boste našli v Ajdovščini, saj s Špelo trenutno živita na Dunaju, kjer se pripravlja na zagovor doktorske disertacije, a nekega dne …

Kljub vsemu pa je pred dobrim mesecem dni našel čas za udeležbo na Ultra Trailu po Vipavski dolini ter premagal 30-kilometrsko razdaljo. So tudi Mehičani podobni Slovencem, ki smo radi aktivni in premagujemo takšne in drugačne športno-rekreativne meje? »Posploševati in primerjati državi bi bilo zaradi geografskih in socialnih razlik nepravično. Šport je bil vedno pomemben del mojega življenja in moje družine. V mladosti sem treniral nogomet, moja brata pa košarko. To sta sicer tudi najbolj priljubljena in razširjena športa v Mehiki. Ima pa Mehika tudi veliko tekačev v svetovni eliti. Abraham Hernández, gorski tekač je bil tretji na nedavni tekmi Golden Trail Series na Azorih. Mogoče pa me bo v prihodnosti le spremljal še kakšen tekač iz Mehike na UTVV.” Danes 39-letni Rodrigo se je rodil v osem milijonskem Mexico City, a je kasneje otroštvo in mladost preživljal v različnih predelih te srednje ameriške države. Njegova ožja družina danes živi v Oaxaci, na jugozahodu države. Pred prihodom v Evropo kaj dosti o naši podalpski deželici ni znal povedati. Pa še tisto, kar je poznal, je bolj kot ne, kot sam pravi, vedel v kontekstu bivše Jugoslavije, ki je nekoč vendarle imela nek renome na svetu. Slovenskega jezika se je kar hitro naučil, čeprav se s svojo boljšo polovico najpogosteje sporazumeva v angleščini. “Ko sem živel v Ljubljani, sem se udeležil začetnega tečaja slovenščine, vendar sem se slovensko, pravzaprav “wajdusko” naučil predvsem med interakcijo z ljudmi v dolini”.

Ne le geografsko, tudi kulinarično sta si Mehika in Slovenija kar precej različni državi. “Najboljši občutek je, ko te po pohodu ali teku v hribih v koči pričakata jota in orehovi štruklji,” je kot pravi Slovenec dejal Rodrigo in še dodal, da bi ob morebitni vrnitvi v Mehiko najbolj pogrešal Radensko in joto ter seveda razgled, ki ga na dolino ponuja Vipavski Križ. Težko bi izpostavil kakšno navado, ki jo je prinesel iz domovine, a latinsko ameriški utrip se vendarle čuti tudi pri njemu doma. “Predvsem v kuhinji. Četudi se sliši malenkostno, so začimbe pomemben del mehiške kuhinje in hrana ter kuhanje mi ogromno pomenita. S čilijem nimam ravno težav, je pa v Ajdovščini težko najti sveži koriander ali pa zeleni paradižnik. Letos sta zelene paradižnike poskusno vzgojili tašča in njena soseda v Vipavskem Križu in zgleda, da jim podnebje Vipavske doline dobro sede.”

Glede na velikost Mehike so že v sami državi velike razlike med jugom in severom, tako da se ne bi rad igral s stereotipi. Bi pa zagotovo rekel, da Mehičani precej bolj odprto izražajo svoja čustva kot Slovenci," je dejal ob klepetu o kulturnih razlikah med dvema državama. Z novicami o dogajanju v domovini je na tekočem. “Ja, spremljam tekoče dogajanje v Mehiki. In ker živim na Dunaju, seveda spremljam tudi, kaj se dogaja v Ajdovščini.” Ob koncu klepeta nam je zaupal še, da je ob nogometnemu klubu Primorje njegov najljubši klub mehiški Pumas UNAM, ki se trenutno bojuje za finale mehiške nogometne lige. Slovenske glasbe sicer ne posluša kaj preveč, a pred kratkim mu je nekako pod roke prišla relativno nepoznana psihadelična rokovska skupina iz 70 let – Izvir, ki je, kot sam pravi, blizu njegovemu glasbenemu okusu. Pogovor smo zaključili z vprašanjem o najljubši slovenski rečenici. “Smrt fašizmu!” je brez pomisleka odvrnil Rodrigo Ruiz, ki ga boste morda v jesenskem času srečali tudi v kakšni izmed “b’ndim” v okolici Vipavskega Križa.

yvonne photo

Iz daljne Kitajske pa je srce v Ajdovščino pripeljalo Yvonne Wang, ki jo najpogosteje srečajo tisti, ki živijo ob Hublju. Če smo v zgornjih vrsticah za Rodriga zapisali, da je osem milijonski Mexico City zamenjal za miniaturen Vipavski Križ, potem je zgodba Yvonne še “za odtenek” večja. Pravzaprav že Mexico City deluje nekam majhen v primerjavi s 26-milijonskim Šanghajem. O Ajdovščini seveda ne gre niti izgubljati besed. “Res je velika razlika med velikim in majhnim mestom, med veliko in majhno državo. Ampak na to sem bila pripravljena, ko sem se odločila za selitev. Rada živim tako v velikem kot tudi v majhnem mestu. Povsod človek najde prednosti in slabosti,” je klepet pričela Yvonne, ki se je v naše kraje priselila leta 2018, službo pa našla v Ljubljani. Če smo z Rodrigom pogovor lahko skorajda v celoti opravili v slovenščini, pa je pri simpatični Kitajki še vedno na prvem mestu angleščina. “Se učim slovensko, ampak ne govorim dobro slovensko. Razumem in govorim malo slovensko. Slovnica je zapletena,” je vendarle v svojem besednem zakladu našla nekaj naših besed Yvonne. Kot sama pravi, ni imela težav z integracijo v slovensko družbo. Slovence vidi kot ljudi dobrega srca, z nogami na tleh, predvsem pa “open-minded”. Všeč ji je ta slovenska ''neekskluzivnost'', še bolj pa ji je všeč dejstvo, da lahko hitro sklene slovensko prijateljstvo. A se vseeno rada vrača tudi na Kitajsko, čeprav so trenutno razmere za potovanja precej neugodne. “Nazadnje sem bila doma februarja leta 2019. Želeli smo na obisk tudi preteklo leto, ampak smo zaradi situacije s covid-19 morali potovanje prestaviti za nedoločen čas. Kitajska namreč zahteva dva do tritedensko karanteno, ki jo je potrebno opraviti v hotelu takoj po pristanku, kar povzroči precejšnjo težavo, glede na omejen čas dopusta in počitnic,” je dejala Yvonne in še dodala, da najbolj pogreša široko izbiro različnih vrst zelenjave, ki jo imajo na Kitajskem ter seveda tradicionalno kitajsko kuhinjo. Približek je sicer moč najti tudi v Sloveniji, vseeno pa je na daljnem vzhodu kuhinja precej drugačna. A če bi danes morala zapustiti življenje v Sloveniji, bi kljub vsemu najbolj pogrešala kislo zelje in klobase. V ajdovski klimi je v zadnjih tednih burja naša redna spremljevalka. “Raje imam poletno burjo, ki prinese svež in hladnejši zrak. Težko pa se bom kdaj navadila uživati v zimski burji. Kar malce nadležna je, ko se odpravim na sprehod v naravo in postane zelo mraz,” je na vprašanje o prijateljstvu z našo burjo odgovorila Yvonne Wang in ko smo jo povprašali še o tem, kaj jo najbolj moti pri nas, je, malce v smehu, klepet zaključila z “zaprte trgovine ob nedeljah, to mi je najbolj nenavadno pri vas.”

Dennis Kippel

Naš tretji sogovornik je Dennis Klippel, ki živi v Ajdovščini, že “dolgih” sedemnajst let in mu tudi ajdovska burja ne povzroča več večjih težav. A ko smo ga vprašali, če mu je burja tudi všeč, je odgovoril: “Všeč ne bi ravno rekel. Ampak me ne moti preveč, ker sem vajen vetra, saj sem prej živel blizu morja, kjer je redno pihalo tudi več kot 50 km/h, a največ do 100 km/h.” Dennis prihaja iz mesta Arnemuiden, ki leži na jugozahodu Nizozemske, v pokrajini Zeeland, kar bi v slovenščini pomenilo Morska dežela in je od vseh naših sogovornikov najboljši v znanju slovenskega jezika. Razumljivo, saj je “Ajdovec z najdaljšim stažem,” če lahko temu tako rečemo. “Sem imel tečaj na filozofska za en semester in 20 ur privat, ostalo sem se sam navadil,” je v še vedno rahlo “makadamskem” slogu odvrnil Dennis, ki mu sicer pisava povzroča še nekaj težav, med samim klepetom z njim pa bi z lahkoto zgrešili in ga zlahka uvrstili med najbolj čistokrvne “Wajduce”. Vseeno pa nima svoje najljubše slovenske rečenice, kot jo ima naš prvi sogovornik. Preden je spoznal Natašo mu seveda Slovenija ni bila tuja. Kot mnogi drugi nizozemski državljani je tudi on rad zahajal na dopust k Jadranskemu morju. To je bilo okrog leta 1990, ko se je naša država sicer šele rojevala. Da se mu je “zgodila” Slovenija, pa gredo zasluge predvsem ženini prijateljici iz Maribora, ki si je med življenjem na Nizozemskem za fanta našla ravno njegovega najboljšega prijatelja. In od takrat naprej mu je naša država postajala vse manj tuja. Sicer pa se po njegovem mnenju Slovenci in Nizozemci ne razlikujemo kaj preveč. “Morda bi Nizozemce opisal kot bolj “točne”. V smislu, da ste Slovenci kar malce navajeni zamuditi na kakšen pomemben sestanek, pa tudi v privatnem življenju. Včasih se mi namreč zgodi, da pridem na sestanek k stranki ob dogovorjeni uri in tam ni nobenega. A tega ne jemljem kot nekaj slabega. Nasprotno. Všeč mi je ta vaša fleksibilnost in ta vaš laid back attitude." Na Nizozemsko se vrača približno enkrat letno, sicer pa ne spremlja kaj dosti dogajanja v “kraljevini”. “Včasih kaj preberem v Slovenskih novicah,” v šali zatrdi Dennis in doda, da na svojo nizozemsko dušo najraje popiha v lastni kuhinji: “Doma jemo palačinke s Stroopom. To je karameliziran sladkor, ki se ga uporablja kot preliv in je malce podoben javorovemu sirupu, ki se ga dobi tudi pri vas. Le malce gostejši je.” Tudi njega pa je, tako kot vse naše sogovornike, v slovenski kulinariki očarala jota s klobaso. “Predvsem pa pokrajina, hribi in nasploh vaša narava ter seveda prijatelji, ki se jih je v 17-ih letih nabralo že kar precej.” Med njimi tudi David Kovšca – Buda, s katerim si delita strast do ribolova in ju lahko pogosto srečate ob Vogrščku ali pa na kaki drugi lokaciji, kjer krapi radi prijemajo. Zato je seveda logično, da mu med slovensko glasbo najbolj ustreza tista, pod katero je podpisana skupina Elvis Jackson. “Pa Vlado Kreslin mi je tudi všeč,” je zaključil Dennis Klippel.

Nataša

Za zaključek našega raziskovanja, koga vse je ljubezen zanesla na Ajdovsko, pa smo se ustavili še pri Nataši Janković, z dodatnim priimkom Rustja. Tega ima po zaslugi poroke z njenim Blažem, skupna pa jima je ljubezen do rokometa, ki je bil “krivec”, da sta se njuni poti prekrižali. On je takrat igral za ljubljanski Slovan, ona pa za zagrebško Lokomotivo. Skupna pot ju je kasneje vodila tudi na Norveško, kjer je Nataša zastopala barve HK Molde. Po preteku pogodbe na severu Evrope pa sta se leta 2019 odločila za vrnitev domov in sledila je selitev na “desno krilo” rokometnega kluba Mlinotest iz Ajdovščine, kjer 30-letno Zagrebčanko najdemo še danes in brez katere si igro slovenskih podprvakinj težko predstavljamo. Ajdovski klub ji je prišel “naproti” tudi z zaposlitvijo, tako da lahko malce v šali rečemo, da zastopa barve Mlinotesta od jutra do večera. “Slovenci ste bolj umirjen narod, mi na Hrvaškem pa smo mogoče bolj eksplozivni. A oboje ima tako dobre kot slabe strani,” je na vprašanje o razlikah med dvema sosednjima naroda odgovorila Nataša, ki se v rodne kraje vrača skorajda vsak mesec. Kar je seveda vendarle lažje kot skok v Mehiko, na Kitajsko ali na Nizozemsko. Klepet smo nadaljevali z vprašanjem, kje se v Ajdovščini najboljše počuti, “Škou! Raj na zemlji!” je kot iz topa odgovorila Nataša Janković Rustja, ki ji seveda tudi slovenščina ne predstavlja večje ovire. “Gre mi vse, ampak zmeraj može boljše,” je dodala v smehu na vprašanje, kako se pa spozna na ajdovsko narečje. Njena najljubša slovenska beseda je potuha, predvsem zaradi kužka, ki je njen zvesti spremljevalec in jo pri njej tudi vedno najde. Potuho seveda. Za konec pa še nagradno vprašanje. Kaj imajo še skupnega Rodrigo, Yvonne, Dennis in Nataša? Kaj drugega kot seveda ljubezen do jote. Le, da je hitronoga levičarka iz Zagreba dodala še: “Taščina!”

 

* Članek je bil prvotno objavljen v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina.

 

Matjaž Jazbar

#ajdovščina, #novice, #intervju, #vipavska dolina, #reportaža

Kolofon