Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Legenda o Stari babi

Skoraj z gotovostjo lahko trdim, da vsi Ajdovci poznamo skalnato vzpetino, ki se dviga nad našo kotlino in jo kličemo Stara Baba. Poznamo jo kot razgledno točko, kamor se mi, dolinci, nemalokrat odpravimo na prijeten sprehod. Skalnati razglednik nam odpira čudovite vedute po naši dolini, ki jo imamo tako radi in iz katere, se kdaj zazdi, ni izhoda, saj se več ali manj skoraj vsi enkrat vrnemo semkaj. Prisotnost te imenitne skalnate čeri v naših življenjih je tako samoumevna, da se skoraj nihče več ne vpraša od kod izvira njeno ime.

Spomnim se, da sem kot majhna punčka večkrat sedela na dvorišču, gledala tja gor in v skalah iskala podobo starke ali obraza. Nekaj takega, kot je recimo videti pri Ajdovski deklici ali na pobočju Čavna. Moje naivno oko je zaman drselo po pečevju in brskalo za obrisi kakršnegakoli bitja. Z odraščanjem sem počasi pozabila na skrivnost, ki je vihrala po moji otroški domišljiji in Stara Baba je postala samo ... hja, Stara Baba pač. Pred kratkim, pa sem, po zaslugi sodelavke in prijateljice Eve, ponovno imela priložnost zatopiti se v izvor poimenovanja vzpetine in davno pozabljena uganka je končno dobila svoj epilog. Lik Stare babe, Jage babe ali celo Pehte izhaja iz staroslovanskega ustnega izročila in označuje bajeslovno bitje, staro žensko, čarovnico, večno razklano med dobrim in zlim, ki pooseblja smrt, zimo in neurje.

Zgodba o naši Stari babi pa kot kaže ne sega tako daleč v zgodovino in gre nekako takole: V davnih časih (no, ja, okrog leta 1800) se je neko hudo zalo vaško dekle zagledalo v postavnega vojaka. Privlačni in čutni gardist je grulil sladke besede v francoskem jeziku in naj bi teptal našo plodno vipavsko zemljico v času Napoleona. Mlada zaljubljenca sta se vsak večer skrivoma sestajala na skalni polici nad dolino, nanju pa je v pomladnem mraku s srebrno lučjo svetil daljen in svetal Orion. A vsega lepega je enkrat konec in sosednji Avstrjici niti slučajno niso imeli posluha za francosko romantiko. S premikom vojske je rajsko krajino zapustil tudi vojak, ki pa klica doline, naj se vrne, ni slišal tako izrazito kot mi, ki smo tu rojeni in rejeni. Nazaj ga ni bilo nikoli več. Dekle je postalo ženska in ta je dolga leta hodila jokat, gor, na pečino, za svojo neuslišano ljubeznijo. Že ostarela se je nekega dne napila in se osamljena vrgla v dolino. V spomin nanjo so domačini začeli ta kraj imenovati Stara Baba.

 

* Članek je bil prvotno objavljen v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Tea Goljevšček

#ajdovščina, #novice, #vipavska dolina, #kultura, #zgodovina

Kolofon