Silva Karim (Bela, 1960) je po zaključenem visokošolskem študiju likovne umetnosti na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, tam opravila tudi znanstveni magisterij. Dolgo let je poučevala na OŠ Col, med letoma 1999 in 2002 pa je bila zaposlena kot svetovalka na Zavodu RS za šolstvo na področju za likovno umetnost. Ob karieri je skoraj trideset let delovala tudi kot samostojna ustvarjalka, od leta 2019 pa do upokojitve v letu 2021 je bila samozaposlena v kulturi za polni delovni čas. Pedagoško delo je vrsto let združevala z umetniškim ustvarjanjem; tudi danes se posveča slikarstvu, grafiki, ilustraciji in keramiki ter grafičnemu in unikatnemu oblikovanju. Svoje slikarsko in kiparsko delo je predstavljala na samostojnih razstavah, sodelovala pa je tudi na skupinskih likovnih predstavitvah ter za svoje delo prejela več nagrad in priznanj. Svoje ilustracije namenja večidel knjižnim delom za otroke, pa tudi publikacijam za odraslo publiko. Že vrsto let sodeluje z revijama Ciciban in Cicido, v katerih občasno pripravlja rubrike s področja likovne umetnosti in ustvarjalne delavnice, mesečno pa ureja Cici nabiralnik. Področje ilustracije je ustvarjalka povezala s svojim udejstvovanjem v kamišibaj gledališču, njene predstave so opažene in nagrajene tako v lokalnem okolju kot tudi na državnih in mednarodnih festivalih. Umetnica živi in ustvarja v Ajdovščini.

Silva Karim zaobjame svojo predanost ustvarjanju v preprostem stavku: »V življenju mi je lepo, ker lahko ustvarjam.« Potrjuje ga skozi slikarstvo, ilustracijo, kiparstvo in uporabno keramiko. Ker ji je osnovno vodilo v procesu znotraj teh medijev prav spoštovanje do nosilca sporočila (platna, papirja, gline) in snovi same, vsadi v svoje delo element svojstvenega. Znotraj ustvarjalnega raziskovanja je samosvoja, ostaja zvesta sebi in s tem tudi gledalcu. Zato njen slikarski opus preteklih štirih let, ki zaobjema vse do nedavnega nastala dela, določajo manjši cikli. Ti tudi s svojo zgodbo in vsebino obdržijo skupni imenovalec navkljub slogovnim razmikanjem v delih.

Ustvarjalni proces Silve Karim se prične z opazovanjem, premišljenim prevajanjem zgodb in njihovih utrinkov, ki jih na plano prikličeta ali spomin ali določena asociacija, vzbujena v trenutnem in neposrednem. Na ta način so predmeti, stvari iz njene preteklosti, vkomponirani v nova slikarska (ali kiparska) ozadja, na katerih se izslikujejo horizonti, daljave, ki stapljajo različne plane in poglede v ponekod skorajda sanjsko presnovljeno veduto, ali pa jih izrisujejo znaki, simboli, arhetipi v črti. Slike se odpirajo v globine prostorov, ki ne zaustavljajo gledalčevega pogleda, a se ob tem izmaknejo zraščanju v fantazem, v privid, gre bolj za to, da jim poteza slikarke dovoljuje slojevitost, raznolikost ravni bivanja. Zato še naprej ostajajo interpretacija našega, torej sredozemskega miljeja, (po)krajine sozvočja stvarnega in duhovnega sveta, v katero so vneseni realistični detajli. Živeč svoje lastno življenje predmeti delijo svojo zgodbo s slikarko, ta jim s svojim postmodernističnim pristopom nadene občutje, ki ga doživljamo z nelagodjem. Ti fotografsko realistično podani predmeti, ki jih je slikarka začela vnašati in umeščati na slikarsko ploskev že pred leti, so sčasoma presegli zgolj stransko vlogo likovnih pripovedovalcev ter postali središče naslikane zgodbe. Medtem pa ptice na slikah Silve Karim gnezdijo v prozorni belini sonca, ki prizorišče napaja z energijo in svetlobo. Z njo je slikarka povezala varnost doma, ki ga simbolizira gnezdo, njene ptice, zajete v subtilno konturo in črtovje, je presvetlila svetloba/barva, jim odvzela materialnost, da so se zlile vanjo in z njo.

Črta, ki je v delih Silve Karim nedvomna zarisalka temelja in nadgradnje atmosfere, zgodbe in detajla in ki brezprostorsko in brezčasno pripoved vpraska, vriše v barvo, se je na prejšnje slike, ki so se spogledovale z abstrakcijo, priselila iz slikarkinih ilustracij, kjer je zarisovala praviloma zahtevan in pričakovan realistični svet podob. V knjigah, namenjenim otrokom, je ta barvit; risbe, s katerimi opremlja poezijo za odrasle, pa so črno bele spremljevalke verzov, subtilni likovni fragmenti zapisanega.

Tako tudi keramične skulpture govorijo preko črte, linije, ki je v njenem opusu pričujoča v celoti zgodbe, vgrajeni v tridimenzionalno obliko. Ustvarjanje v glini ji je, kot pravi sama, že od malih nog pisano na kožo. V tem mediju najde veselje tudi v obrtniškem smislu – modeliranje na lončarskem vretenu ji dovoljuje stik s čisto, nepokvarjeno formo ter pristnostjo procesa.

Silva Karim pušča opazovalcu prosto pot v sprejemanju in pojmovanju upodobljenega, pogled ga poziva, da videnemu, obravnavanemu na njeni sliki, risbi ali skulpturi poišče novo, lastno zgodbo.

Ob razstavi so v Pilonovi galeriji izdali katalog z reprodukcijami del ter s spremno besedo kustosinje razstave Tanje Cigoj, oblikovanje pa je delo Mirana Kordeža (Adenda d.o.o.).

Na ogled razstave Silva Karim, Izgubljeni v svetlobi, vas vabijo do nedelje, 24. aprila 2022.

Razstavo bo spremljal ustvarjalni program z vodstvi za predšolske otroke, šolarje, dijake in družine.

* Vir in fotografije: Pilonova galerija Ajdovščina

Deli Nazaj