Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Svoboda po evropsko

Svoboda po evropsko, daj bojujočim kruha in pušk, potem pa diplomatsko gladi odnose – tako je bilo na Balkanu, tako je zdaj v Ukrajini. In razseljenci bodo trkali na evropska vrata, za nekatere se bodo odprla, za vse zagotovo ne. In bržkone Evropa hlasta po novi kvalitetni delovni sili – tudi zato morda ploska vojni, ne javno, a v ozadju so velike igre kapitala, ki vzpodbuja rušitve, da potem lahko služi na račun graditve.

Ko sem že mislil, da se je svet nekoliko umiril, da je koronska malikovalska kriza mimo, vsaj tista, ki jo je zakoličila vsemogočna farmacevtska industrija – pa me je udarila novica VOJNA.  Mi, ki nismo rojeni po letu 1990, vemo, kako je, če te zasačijo novice o vojni. Čeprav je izkušnja moritve šla mimo mene, sem se pa naposlušal zgodb očeta in starega očeta, ki sta bila v vojaških formacijah in sta videla, kako granata raztrga človeka, kako krogla navrta meso. In sam sem delal z begunci v begunskem centru in vem, kako je psiha prizadeta, če odideš od doma, ker granate treskajo, ko se pijani vojaki izživljajo, ko je ulica zaznamovana z rdečimi madeži in so tu in tam še trupla. Slišal sem o teh krutostih, ki jih še nisem uspel popisati, ker je v meni še vedno obroč neprepoznavne človeške zlobe, ki je naredila zgodovino krvavo in ji dala vonj po dimu, vonj po ožganem mesu. Pa je že toliko let mimo, ampak v meni vstajajo slike otrok, ki so videle drugačno stvarnost, kot jo ponujajo računalniške igrice. Videli so zaklane ljudi, videli drobce granat, videli so goreče žito, videli so starca, ki je nesel psa v naročju, pa je ostrostrelec najprej ubil psa, malo počakal, potem pa ubil še starca. In videl sem dečke, ki so se igrali taborišče na dvorišču begunskega centra in zapirali druge dečke, pa pri tem kričali: ne daj mu vode, ne daj! Veste, ko to slišiš in ko slišiš medicinsko sestro, ki si je zjutraj kuhala kavo v stanovanjskem bloku in je granata priletela v dve nadstropji nad njo in je zatreslo stene, potrlo šipe, da je razsuto steklo priletelo vse do štedilnika, v lase, takrat si zlahka predstavljaš, kaj je vojna. In druga zgodba, ko je mati s sinom bežala v konvoju avtobusov, nekam v opevano Evropo, pa jih ustavijo bradati pijani vojaki in se izživljajo … Dokler niso prišle modre čelade, menda naključno … Videti resnično vojno je seveda drugačna izkušnja, ampak videl sem sence v očeh, čutil sem trpljenje, solz pa malo – vojna jim jih je zaklenila.

In zdaj spet, vojna. Kaj pa mislite, do ukrajinske meje je nekaj čez šesto kilometrov Murska Sobota – Užgorod 640, iz Ljubljane do Kijeva je pa 1600 km. Za današnje pojmovanje razdalj ni tako daleč, pa vendar je dovolj daleč, da v udobnosti spremljamo tuja trpljenja. Evropa pa diplomatsko žonglira, kaj bi in kaj ne bi. Kot že tolikokrat do sedaj. In kako ne bi bila ta opevana Evropa poučena, kaj je vojna. Od devetnajstega stoletja pa do danes je bilo v Evropi čez 50 vojn, bržkone si visoki uradniki mislijo, je pa še ena, pa kaj. Zdaj že govorijo, da bo treba proti Rusiji uvesti še strožje sankcije, ja, seveda. Licemerstvo se pokaže, ko Združene države Amerike začenjajo in dokončajo svoje vojne - takrat Evropa utihne. Nisem navijač nobene strani. Kot človeka me ponižuje ta načelna vzdržnost ob agresiji ene velesile in gospodarskem napadanju druge, ko zaneti prekleto vojno.  So že kdaj prepovedali ameriškim športnikom tekmovanja – vsaj, da bi jaz vedel ne, od kar so se šli vojne: Irak, Afganistan, Sirija, Libija … In če gremo še dlje nazaj, dolga vojna Vietnam recimo. Zdaj pa taka svetovna zamera, ker so Rusi udarili na Ukrajino, upravičena zamera in vznemirjenje, da se razumemo. Ampak je treba prepoznati to čudno in izprijeno polarizacijo, na pridne naše in pokvarjene njihove, na dvojnost, ki ubija na drugačen način. Svet ne zna reči ne in se upreti eni in drugi orožarski hegemoniji. Nekje v ozadju so najbrž tekle daljše priprave, da se sproži širši spopad in se preizkusi orožje enih in drugih, Ukrajinci pa naj bodo v tem poligonu. Bedasto se mi zdi, da se ubogim navadnim ljudem vsilijo vojaške igre, da veliki lahko gledajo, kaj počnejo njihovi stroji za ubijanje, kaj počnejo dresirani ubijalci na obeh straneh, ker je pač taka narava vojne. In vprašam se, če je ubijanje osnovni nagon človeka – očitno je, saj brez ni šlo, nikoli. In ne čudim se, da se iz umirjenih ljudi v vojni rodijo ubijalci, ne, temu se ne čudim več. Tehnološki napredek je prinesel marsikaj koristnega za ljudi, hkrati pa je izpopolnil sisteme za ubijanje. Že veliki teoretik in vojaški praktik, pruski general, Carl von Clausewitz, je razlagal, da obstajajo upravičene vojne. Mar res!? Evropska intelektualna elita se je le malokdaj postavila na stališče, da so vojne nepotrebne. Vojna je vedno dokaz, da so ljudje izgubili gon sožitnosti. Običajni ljudje pa čutijo posledice, tako imenovani »civili«. In kako so ti »civili« sploh dovolili voditeljem, da jim ukažejo, da morajo v morijo. Tukaj se začne psihološka arheologija človeškega duha. Nobena oblika vladavine ne prepreči elitam, da ne bi hujskaško spravila ljudi v morijo. Ameriška opevana demokracija se je šla vojne, ruska hibridna demokracija se je šla vojne, le evropske države si za enkrat dajo mir – do kdaj še – tega me je strah.

Svoboda po evropsko, daj bojujočim kruha in pušk, potem pa diplomatsko gladi odnose – tako je bilo na Balkanu, tako je zdaj v Ukrajini. In razseljenci bodo trkali na evropska vrata, za nekatere se bodo odprla, za vse zagotovo ne. In bržkone Evropa hlasta po novi kvalitetni delovni sili – tudi zato morda ploska vojni, ne javno, a v ozadju so velike igre kapitala, ki vzpodbuja rušitve, da potem lahko služi na račun graditve. Globalna stiska zaradi te vojne še ni očitna, čeprav je strah v evropski svobodi potrjeno prisoten. Zakaj se Evropska unija noče definirati kot pomemben svetovni politični akter, to sem se že dostikrat vprašal. V bistvu je tampon med eno in drugo in tretjo silo, pozablja se na Kitajsko, pa tudi Indijo, in pravzaprav vsa Azija ima potencial, ki senči evropsko superiornost. Južna Amerika pa živi v ritmu sambe in pleše. Pozablja se na trpečo Afriko, na umirajoče, na mikro vojne, na vse to se pozablja. Zato se pozablja, ker je še vedno privilegij biti Evropejec in s to valuto uživati nadvrednost. Pa smo res toliko več vredni, da bi smeli zazehati ob poročilih, kjer povedo, da je raketa zadela porodnišnico … Kakšna simbolna vrednost, v kali zatreti nek narod. To je Evropa že videla, morda pa prav zato tako gleda na vojno pred njenimi vrati, tako diplomatsko in vsevedno.

In kje so zdaj vsi tisti, ki so se še nedavno tega šli odbore za človekove pravice, pisali deklaracije, se sklicevali na Združene narode in na človekove pravice. Vse to je lepo napisano, vse je v formuliranih pravniških lepoumjih, le da je samo tam, ne pa v glavah generalov, ki se igrajo svojo najljubšo igro – vojno. In kje je zdaj veliki duhovni potencial Rusije, ki je dala nesmrtne stvaritve človeštvu – ni ga, ker je ropot orožja preveč glasen, da bi se slišala njihova beseda. Z besedo se je vse začelo, beseda je dala prvi sunek, potem pa moderno orožje, ki ubija od daleč, da ne vidijo spačenih obrazov, da ne vidijo krvi in raztrganega mesa. Ko pride vojna v fazo jurišev, takrat ljudje postanejo arhaični stvori pobijanja, do tam še pridemo, se mi zdi. In kje je tu ves napredek psiholoških znanj, ki zna analizirati in predvideti reakcije ljudi, ni ga. Človek je ostal tisočletja enak, samo boljšo tehnologijo ima. Še vedno je bojujoče se pleme, ki nima razvitega čuta za sobivanje, kljub masovni koncentrirani civilizaciji velikih mest. Zaman so posamezni kriki ozaveščenih intelektualcev, ki razumejo širino zla. Preglasi jih populizem in divja sla po maščevanju, tako je bilo od nekdaj. Ko je mrtvih veliko na eni in na drugi strani, se po neki inerciji notranjih šibkosti začnejo pogajanja, ki prinesejo novo politično ureditev – kakšna ponavljajoča se dejstva. Vse sovražnosti pa nikoli ne umrejo, nikoli. Zdi se, da se prenesejo v genski prepis, in ko se zgodi kritična masa genskega prepisovanja, sledijo nove vojne – kako to ustaviti!? Iluzorno je pričakovati, da bo s časoma kritična masa tistih, ki nimajo več volje do bojevanja, čeprav se v Evropi to potihoma dogaja, deloma tudi zato, ker upada moški hormon testosteron, vendar so v ozadju tudi drugi parametri družbene klime: udobje, socialna varnost. Bolj skrbi politična birokratizacija, ki izgublja stik z realnostjo, kar se je že pokazalo. Kdo zares oblikuje politiko Evrope? Tukaj pa trčimo na tisto famozno evropsko svobodo. Jasno je, da so to koncerni, ki so pomembni svetovni gospodarski igralci. Ideja Evropske unije je prišla iz jeklarskih gospodarskih krogov in tako se je rodila Evropska unija.

Bodimo osveščeni in ne sovražimo sami sebe, kajti na ta način bomo zmogli sprejeti tudi druge. Vojna je vedno usodna za vse, ker poruši našo navidezno varnost, gospodarske posledice bomo čutili vsi. Zahtevajmo od sebe, da smo ljudje, samo to, ljudje željni živeti z ljudmi, ne pa biti poslušni sužnji tujih želja, ki so jih nam že tolikokrat vsilili.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena v aprilski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Naslovna fotografija: Bojan Bizjak

 

Bojan Bizjak

#kolumna

Kolofon