Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Tisoče migetajočih mravljic

Letos nas polnoletne državljane Slovenije čaka nekaj pomembnih odločitev. Udeležba na volitvah je težko priborjena pravica. Vendar ni le pravica, je tudi dolžnost. Svoj glas, ki bo prispeval k skupni prihodnosti, ne dolgujemo zgolj sebi, temveč tudi drugim sodržavljanom. Ker je pomembno, da skrbimo drug za drugega, naj naša presoja ne doprinese k lastnemu udobju, temveč k izboljšanju celotne družbe.

Ko sem kot otrok med sprehodom po gozdu naletela na mravljišče, sem se ob njem ustavila in ga občudovala. Tisoče migetajočih mravljic me je prevzelo. Če srečaš eno samo mravljo, je videti tako nemočna, potem pa ta ogromen kup posušenih smrekovih iglic, ki so ga marljive mravlje ustvarile s svojim ubranim sodelovanjem. Nekoč sem se spraševala, kako jim to uspe. Katera je prva mravlja, ki poda pobudo za gradnjo mravljišča, kako se med seboj sporazumevajo in kakšna je razporeditev vlog pri delu? Danes vem, da živali vodijo vrojena vedenja in jih tako ohranjajo pri življenju. Tesno medsebojno sodelovanje je nujno za njihovo preživetje in tudi navidezno manj pomembne naloge prispevajo k temu. Gozd je čaroben kraj. Če ga znaš pozorno opazovati, se je mogoče iz njega veliko naučiti.

Tudi ljudje med seboj sodelujemo, vendar nas pri tem ne vodijo samo nagoni. Različnih oblik obnašanja v skupnosti in sodelovanja se moramo naučiti. Prve take izkušnje pridobivamo v družini, kmalu pa se začne vključevanje v širše skupnosti, ena takih je vrtec. Tam je zelo zabavno, vendar se nam kot otrokom pogosto zdi, da se nam godi krivica. Zaradi svoje nezrelosti ne prepoznavamo dolgoročnih posledic in se ne zavedamo, da nekatera pravila šele čez čas in v spremenjenih okoliščinah prispevajo k naši dobrobiti. Spanje se nam zdi odveč, prav tako tudi zelenjavna mineštra, upiramo se obojemu, vendar nas prav te navade ohranjajo pri zdravju. Nekatera pravila pa niso usmerjena v posameznikovo korist, temveč so namenjena skupnosti. Kadar se dva otroka v peskovniku potegujeta za isto igračo, med njiju poseže odrasla oseba in ju prosi, da si igračo izmenjujeta, sicer jima jo bo odvzela in je ne bo imel nobeden izmed njiju. Seveda otrokoma to pravilo ni niti najmanj všeč, vendar kmalu spoznata, da tretje možnosti nimata. Priljubljena igrača je vendarle samo ena in tega se ne da spremeniti. Oba imata pravico do igre z njo. V skupnostih imamo poleg pravic tudi dolžnosti. Naše dolžnosti so, da s svojimi dejanji po najboljših močeh pripomoremo k boljšemu življenju v skupnosti. Dolžnosti nas tudi pozivajo k odgovornosti. Biti odgovoren pomeni zmožnost odzivanja na način, da v dejanju prepoznamo svoj vpliv. Včasih naše pravice in dolžnosti s težavo razlikujemo, saj pravice enega hitro trčijo ob pravice drugega in potreben je zunanji razsodnik, da se meja med njima pravično postavi. Ločnice morajo biti vedno jasno opredeljene in vsak jih mora upoštevati, tudi kadar to ni najprijetnejše. Bivanje v skupnosti, kot je vrtec, je razposajeno ter polno solz in smeha. Kot otroci tam nabiramo bogate izkušnje, ki jih nato postopoma pomenljivo pretvorimo in osmislimo. Šele pozneje v življenju na podlagi takih izkušenj razumemo ustroj družbe. Eno najpomembnejših spoznanj je, da ni vse, kar je dobro za enega, tudi dobro za vse.

Z odraščanjem ljudje družbena pravila ozavestimo in ponotranjimo. Ni nas treba ves čas seznanjati in opominjati, kako pomembno je, da dobrine med seboj delimo, skrbimo drug za drugega ter po svojih zmožnostih prispevamo v skupnost. Zaradi tega je sobivanje za vse zadovoljivo. Pridružujemo se različnim interesnim dejavnostim, športnim klubom, ustvarjalnim združenjem, aktivističnim skupinam ali političnim strankam in skupaj dosežemo več, kot bi le en sam. V manjših skupinah lažje uveljavimo svoj vpliv kot v večjih, v katerih je posameznikov več in želi biti prav vsak slišan ter upoštevan. Čeprav se nam občasno zazdi, da bi nam bilo samotarsko življenje bolj po godu, pa je zelo pomembno zavedanje, da nam družba omogoča zadovoljevanje tistih potreb, ki jih sami zase ne zmoremo. To so potrebe po pripadnosti, varnosti, spoštovanju in ugledu ter še veliko drugih. Deloma lahko sami izberemo, katerim skupnostim bomo pripadali, katere vloge bomo prevzemali in kakšne vrednote bomo oblikovali. Naši izbira in moč vpliva se s starostjo spreminjata. Kot otroci nimamo veliko možnosti za sooblikovanje družbe. Takrat zaupamo starejšim, da bodo dobro poskrbeli za nas. Ko odrastemo, pa lahko veliko pomembnih odločitev vzamemo v svoje roke.

Letos nas polnoletne državljane Slovenije čaka nekaj pomembnih odločitev. Udeležba na volitvah je težko priborjena pravica. Vendar ni le pravica, je tudi dolžnost. Svoj glas, ki bo prispeval k skupni prihodnosti, ne dolgujemo zgolj sebi, temveč tudi drugim sodržavljanom. Ker je pomembno, da skrbimo drug za drugega, naj naša presoja ne doprinese k lastnemu udobju, temveč k izboljšanju celotne družbe. Pred volilni listek zato sedimo z mislijo na tiste najranljivejše v naši družbi, ki so pogosto preslišani in spregledani. Tako bomo skupaj krojili varno in mirno prihodnost za vse nas.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena v aprilski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

 

Petra Miklaužič

#kolumna

Kolofon