Pomembno je izpostaviti, da ne obstoji le vidno fizično nasilje nad starejšimi, pač pa vedno več oblik psihičnega nasilja oz. zlorab, s katerimi se soočajo starostniki. Med starejšo populacijo so po zbranih podatkih najbolj ogrožene ženske, stare več kot 75 let, ki so socialno izolirane in imajo nizke dohodke.

Pogosta oblika nasilja je zanemarjanje starejših, s tem, da se jim ne nudi hrane, oblačil, zdravil, omejuje se jim gibanje, prisilno se jih hrani, oblači in umiva. Preprečuje se jim osebne stike in na splošno vsakodnevna opravila.

Starejši o nasilju svojih otrok, partnerjev in vnukov ali zaposlenih v socialnem varstvu in zdravstvu težko govorijo, saj jih je strah, sram ali so nemočni, da bi o stiski govorili z osebami ali organizacijami, ki jim lahko pomagajo.

Posebno pozornost gre nameniti osebam z demenco in njihovim svojcem, ki za njih skrbijo, saj tudi ti, po večini, niso več rosno mladi. Obe skupini sta na svojevrsten način izpostavljeni morebitnemu nasilju. Skupni imenovalec tega pa je nepoznavanje in nerazumevanje bolezni pri svojcih. Zaradi tega se svojci pogosto ne znajo zaščititi pred spremenjenim vedenjem osebe z demenco, po drugi strani pa so tudi njihovi odzivi do svojca z demenco lahko neustrezni. Zato lahko k zmanjšanju morebitnega medsebojnega nasilja med osebami z demenco in njihovimi svojci, največ prispeva ozaveščenost o bolezni, torej, poznavanje njenih znakov, pravil sporazumevanja z osebo z demenco in možnostmi, ki prispevajo h kakovostnejšemu življenju tako oseb z demenco kot njihovih svojcev.

Nasilje moramo prepoznati in ga prijaviti na policijo, državno tožilstvo ali na center za socialno delo. Po zakonu smo dolžni te ustanove takoj obvestiti, če sumimo, da so nad osebo, ki ni sposobna skrbeti zase, izvaja nasilje.

15. junija 2022 smo predstavniki Centra za socialno delo Severna Primorska in Hiše dobre volje Miren, enote Doma upokojencev Nova Gorica, organizirali delavnico za uporabnike dnevnega centra, na temo nasilja med starejšimi. Najprej smo se vrnili v preteklost in se vprašali, če so današnji časi glede tolerance do nasilja enaki časom, ko so bili sami otroci in ugotovili, da so spremembe očitne, saj so kot otroci na lastni koži velikokrat izkusili nasilje, ki je v današnjih dneh nesprejemljivo. Izpostavili so zlasti kaznovanje kot je klečanje na koruzi, zapiranje v sobo, tepež ipd. Poudarili so tudi, da je bila v preteklosti avtoriteta staršev bistveno večja in posledično strahospoštovanje, ki je v veliki meri doprineslo k spoštovanju dogovorov in pravil.

Nekateri so izpostavili tudi osebne zgodbe iz svojega odraslega življenja, ko so bili sami žrtve nasilja v družini. Poudarili so predvsem pomen osebne moči, ki je potreba za izhod iz nevzdržnih situacij. Nato smo se pogovorili o stanju v današnjih dneh in ugotovili, da so tudi kot starejši velikokrat deležni nasilnih dejanj, ki jih sprejemajo kot samoumevne in ne kot nasilje. Izpostavili so predvsem finančno izkoriščanje, verbalno nasilje zaradi nerazumevanja in nepoznavanja posledic bolezni ter občasno tudi fizično nasilje v obliki porivanja in potiskanja ob izgubi potrpljenja svojcev. Pogovorili smo se tudi o konkretnem primeru zanemarjanja starejše osebe, ko sorodniki dlje časa niso primerno poskrbeli za osebno higieno osebe, ki je zaradi zdravstvenega stanja potrebovala pomoč.

Priznali so, da jim je o teh stvareh težko spregovoriti, da ob nameri izpovedi občutijo strah in sram, zato raje zamolčijo in trpijo. Spodbudilli smo jih, da o tem kljub temu spregovorijo bodisi v Hiši dobre volje, bodisi s klicem na Center za socialno delo, bodisi osebam, ki jim zaupajo. Ob tem pozivajo vse, da se o nasilju ne molči, ampak čim prej spregovori, saj se bo le tako lahko sčasoma končal začaran krog nasilja med starejšimi, ki ostaja pogosto skrit med štirimi stenami.

* Vir in fotografija: Tina Krog, Hisa dobre volje Miren // Tjaša Komac, Center za socialno delo Severna Primorska, Enota Nova Gorica // Tanja Pipan, Center za socilano delo Severna Primorska

Deli Nazaj