Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu
Nejc Furlan

Kolumna: Za opaznost gre

Morda prav v tem leži problem teh mnogih sovrstnikov, ki jim bo 3. junij zgolj dan za počitek, učenje, zdravljenje mačka, skok do obale ali pa v hribe. Siti so tistih, ki iščejo najbolj izviren način kako povedati: »Hočem, da vidijo mojo mojstrovino, da sem opažen.« Ne oglašujem volilno abstinenco, hkrati pa nočem poenostavljat zaletave prepričanosti, da so volitve rešitev.

Številni Okusi Vipavske doline

Nedeljsko dogajanje letošnjega festivala Okusi Vipavske je v zgodnjem popoldanskem času nekoliko začinilo nepredvidljivo vreme, kar pa ni odvrnilo številnih domačih in tujih obiskovalcev, da bi zamudili obisk renesančnega dvorca Zemono. Vztrajnost se je splačala, kar je nagradilo tudi kasnejše sonce, ki je zazevalo iz deževnih oblakov in dolino napolnilo z zlato svetlobo, ki se je lesketala v kozarcih okrog dvorca.

Družinski verizem

Neizostrene, ponekod zrnate, večkrat slabo osvetljene, v maniri naturalizma tresoče in zabrisane podobe iz kamere, pod katero se prav tako podpisuje Rok Biček, dajejo filmu še več značilnosti Cinéma vérité, ki se v kombinaciji glasbe iz okolice in razvrednotenju krajev – Pariz ni skozi kadriranje ali montažo nič bolj privilegiran kot dolenjski kraji – izpadejo brez senzacionalizma, ki bi predpostavljal kakšen dogodek, kraj ali osebo.

Najboljši filmi v letu 2017

Tudi kolut filmskega leta se približuje koncu in v sklep lahko zapišemo marsikaj. Predvsem pa približno sestavimo lestvico petih filmov, ki smo si jih najbolj zapomnili in ki tudi z naključnim vrstnim redom zapisa niso obremenjeni. Kako je filmsko leto 2017 videl in ocenil Nejc Furlan si preberite v spodnjih vrsticah.

Ivan - slovenski filmski presežek

Realizem začetnih kadrov filma, ki prikazuje rojstvo naslovnega junaka je pomemben za slovenski film. V bistvu se ni rodil Ivan, v bistvu se je rodila nova ženska slovenskega filma. Lik Mare v neponovljivi igri karizmatične Maruše Majer je po dolgih letih poizkusov kopanja po ledu, vendarle prebil ledeno, kleno slovensko zemljo ter se dokopal do tako potrebnega napredka, kar ga dela enega najboljših slovenskih filmov zadnjih nekaj let.

Vestern - LiFFe 2017

V Ljubljani se je v nedeljo slavnostno zaključil slovenski filmski festival LiFFe, verjetno najpomembnejši jesenski kulturni dogodek v slovenski prestolnici. Podrobno smo ga spremljali tudi na našem portalu, za zaključek pa vam Nejc Furlan predstavlja še odličen film Vestern, režiserke Valeske Grisebach. Vabljeni k branju.

Oblika vode - LiFFe 2017

V Ljubljani poteka največji slovenski filmski festival LiFFe, ki z aktualnimi in najbolj kakovostnimi filmi evropske ter svetovne produkcije popestri jesenski kulturni utrip slovenske prestolnice. Podrobno ga spremlja tudi Nejc Furlan, ki se v tokratnem zapisu posveča filmu mehiškega režiserja Guillerma del Tora, Oblika vode. Smo kaj podobnega že videli? Ničkolikokrat. Pa vendar v taki sinergiji takšnega kolaža in podobnih motivov, zasije ta film kot povsem samostojna zgodba in ne kot dosledna restavracija že videnega.

Delavnica - Liffe 2017

V Ljubljani pravkar poteka filmski festival LiFFe, ki z aktualnimi najbolj kakovostnimi filmi evropske in svetovne produkcije popestri jesenski kulturni utrip slovenske prestolnice. V živo ga spremlja tudi Nejc Furlan, ki se v tokratnem zapisu posveti filmu L\' Atelier, francoskega režiserja Laurenta Canteta. Kot pravi ni treba, da si istega mišljenja ali celo prijatelj, da ne bi moral delati skupaj. Problem je v skrajnosti, ki se v filmu kaže zgolj v enem. Mar gnilo jabolko v zaboju res oboli še ostala zdrava?

O telesu in duši - Liffe 2017

Puristi prikazovanja resničnosti se bodo oglasili, da so enake sanje nemogoče. Če je mogoče ali ne, pri razumevanju tega filma niti ni bistveno. Nenazadnje gre za zgodbo, ki se nenehno rahlo spogleduje s magičnim realizmom. Bistvena je vera v usojenost do katere bi težko prišli, če ne bi bilo skupnih sanj. Če teh sanj in dogodka z viagro ne bi bilo, je težko ugotavljati, če bi se Endre in Maria tako povezala in se začela dojemati drugače kot sta se prej. Torej vendarle vraževerno verjamemo v usodo in iščemo indikatorje, ki bi nanjo namigovali.

»Oseba pravičnika je najboljša vloga, ki jo more človek igrati« - ocena uprizoritve Don Juan, SNG Nova Gorica

To je Don Juan. Ne moreš mu zamerit. Kvečjemu ti gre na živce njegov podanik Sganarelle. Kar je Sančo Pansa za Don Kihota, to je Sganarelle za Don Juana. Njegova vest. Tisti, ki dosledno skrbi za etično držo, ki se bo obrestovala nadalje v nebesih. Oceno gledališke uprizoritve Don Juana v SNG Nova Gorica je pripravil Nejc Furlan.

Sašo Hribar: »Predsedniška tekma je samo še predstava. Predstava, ki ji satira ne more slediti.«

V tednu pred predsedniškimi volitvami je Nejc Furlan za spletni portal Airbeletrina naredil intervju s Sašem Hribarjem, političnim satirikom ter človekom za katerega lahko rečemo, da je brez dlake na jeziku. O tem, kakšna je vloga satire, ko je politika prevzela njeno vlogo, o demokraciji in tem, zakaj ne bo šel na volitve. Več v spodnjih vrsticah.

»Narod si bo pisal sodbo sam…« - Ocena gledališke predstave Hlapci

Ni naključje, da je premiera nove postavitve Hlapcev postavljena v predvolilni čas, najbrž tudi ni presenečenje, da ni postavljena v sodobnost, saj se pač veliko ni spremenilo in zato prikazovanje takratnega časa postane pravzaprav groteska sedanjega. Čudo ali pač ne, je zgolj »neumnost, ki je bogata« in je pitana s podobno navlako od Cankarjevih, pa vse do današnjih dni, ko se zdi, da se kaj dosti razen cesarjevih novih oblačil ni spremenilo.

Sprejemi

Kaj škodi tako razdeljenemu narodu, da se enkrat skupaj zbere pred televizijskimi sprejemniki ali pa kar na Kongresnem trgu ter navdušeno zaploska tistim, ki si to res zaslužijo, brez da bi jih zraven obremenjevala misel, kdo bo kaj obkrožil na nerazumnem nedeljskem referendumu. Pripravljen sem raje še nekaj časa živeti v takih opijih, ki mi bodo kazali, da je vredno se truditi, kot pa, konspirološko rečeno, v drugih, za katere po možnosti niti ne vem, da me kvarijo.

»Zgodba je poskus urejanja kaosa.« – intervju z Goranom Vojnovićem

Goran Vojnović kot večkrat nagrajeni filmski režiser, scenarist, publicist ter predvsem kot pisatelj dokazuje, da je trenutno eden najzanimivejših intelektualnih imen pri nas, saj je s svojim tako intimnim in senzibilnim kot tudi ciničnim ter ekstravertiranim pripovedovanjem iz dela v delo drugačen in tako s težavo določimo njegov značilen slog. Slednjega kvečjemu prilagaja svetu, v katerem liki obstajajo, in ga tako tudi ubesedi ali posname. Kar ga dela svojevrstnega v slovenskem prostoru, pa je zagotovo motivika spominov in nerazčiščene preteklosti, ki njegove like iz pasivnosti drami v aktivnost. Drget preteklosti pa ne privablja na plano zgolj njihovega, marveč mami na dan tudi naš, kolektivni spomin, ki si ob vsakem njegovem novem ustvarjanju vedno izbori pozornost javnosti.

Nič se ne da spremeniti

Zdi se torej, da če gremo na volitve, non šalantno, apatično, neodgovorno, skoraj pasivno volimo tiste, ki jih že poznamo. Nobeden se nam ne zameri. Kdaj bi si želel, da če tako spretno režiramo razprtije ob vejah sosedove hruške, ki posegajo na našo parcelo, da bi to isto jezo in zamerljivost prenesli še v volitve in se uprli ljudem, ki nam dolgoročno resnično škodujejo. Poznamo njihove grehe, pa vendarle ne storimo nič. Pa ne zamerite mi, kritiziram zgolj in samo nas.

Kolofon