Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu
Nejc Furlan

Kolumna: Evrovizija - od kdaj, do kam?

Evropejci se zbirajo, pripravljajo se na glasovanje. Ne, ne govorimo o evropskih volitvah. Govora je o Evroviziji kakopak. Festival, ki ga vsi na svoj način sovražimo, hkrati pa predano spremljamoA izvzemši današnje kuhinje, različne lobije in politiko, je bil festival od začetka mišljen kot precej pomemben. Zametke in povod je treba iskati v Italiji na obalah Ligurijskega morja. Festival Sanremo so priredili prvič leta 1951. Namenjen je bil italijanskim družinam v razvedrilo, saj so se po travmah vojne stežka vračale v »ogni giorno«.

Andrej Kobal: »Dobre umetniške stvari se rodijo takrat, ko umetnik čuti prostor v katerem ustvarja«

Andrej Kobal je doma iz Vrhpolja. Skladatelj, glasbeni opremljevalec in oblikovalec, ki je svoj glasbeni pečat pustil pod številnimi dokumentarnimi filmi, gledališkimi deli, celo literarnimi nastopi in likovno umetnostjo. Predstavil se je že v Cankarjevem domu, Moderni galeriji, Švicariji. Od tujine naj omenimo samo London, Milano, Benetke. Kmalu pa pridejo na vrsto tudi Združene države Amerike. Sodeloval je že z umetniki kot so Karmina Šilec, Boštjan Pirnar, Janz Dovč, Anja Krajnc, Jean-Baptiste Thiebau, Roberto Girolin in še bi lahko naštevali. Glasbi posveča življenje, kar mu slednja s pridom vrača v uspehih.

Gledališče: Razbiti vrč

Uprizoritev režiserja Vita Tauferja, ki skoraj do konca izgleda kot veseloigra, a se nato grenko obrne in udari v, pravzaprav, razbijanje intime, je minimalistična po zunanjem izgledu, a še kako prepolna besed, ki v ritmiziranem »ljubljanskemu« prevodu Andreja Rozmana Roze doseže svoj namen s pozornim luščenjem zapletene zgodbe, ki bi jo lahko brez slabe vesti označili za srečanje Rashomona in Revizorja.

Film: Ne bom več luzerka

»Ne bom več luzerka« je prvenec režiserke Urše Menart, ki se bo zapisal v zgodovino slovenskega filma. Žal ne o kakšnem triumfu, temveč o bedi. A pozor, ne gre za niansiranja pregovorno slovenskih depresivnih prizorov, film govori o pravi bedi. Prava beda pa nosi veliko ironije, celo komičnost. Na koncu se zdi kot da je prav film tisti, ki se odloči, da ne bo več luzer, ampak bo nekaj naredil iz sebe in to mu je odlično uspelo.

Kolumna: Biti lokalni »kulturnik«

Ko grem s svojim pokvarjenim računalnikom k prijatelju serviserju, ki se na to spozna, mu ne rečem »ah, saj to zate ni nič. Bodi vesel, da popravljaš meni.« Logično mi je, da bo svoj čas in sposobnosti posvetil mojim problemom in zato ta čas ni samoumeven. Tudi kultura je svojevrsten servis, antivirus in hkrati posodobitev. Vsak kulturni »akt« je vsekakor duhovno-intelektualni napor. Pa naj se sliši še tako pretenciozno.

Recenzija uprizoritve: Ivanov

Bilo bi naivno, če bi zgodnjemu dramskemu besedilu ruskega klasika Antona Pavloviča Čehova pripisoval pretiravanja, podobno velja za svežo odrsko uprizoritev iz ljubljanske drame režiserja Aleksandra Popovskega. Kriz, takšnih ali drugačnih, ki pridejo po štiridesetem letu enostavno (še) nisem doživel. Lahko si pa predstavljam malodušje, bedo, žalost, ki veje tako ali drugače iz akterjev te ruske drame. To pa je vse. Zato o tem ne bom razpredal v nadaljevanju.

Kolumna: Kultura je naša

Včasih sem v precepu. Za portal napišem subjektivno mnenje o uprizoritvi, ki sem jo videl v Ljubljani, Novi Gorici, o filmu, ki nima nikakršne geografske povezave z vipavskim okolišem. Najprej pomislim, zakaj pa bi sploh o tem? Ker ni važno, če kulturo vidimo v Ljubljani, Mariboru, Londonu, Šanghaju ali v kulturnem domu v Vipavi. Vedno je izraz časa, prilagoditev razmeram, je elastična, ne pozna kilometrov, pozna pa mnogokatere poti.

Najboljši filmi leta 2018

Kolut filmskega leta 2018 se približuje h koncu in v sklep lahko zapišemo marsikaj. Predvsem pa lahko vsaj približno sestavimo lestvico filmov, tujih in domačih, ki smo si jih najbolj zapomnili in ki tudi z naključnim vrstnim redom zapisa niso obremenjeni. Kako je filmsko leto 2018 videl in ocenil Nejc Furlan si preberite v spodnjih vrsticah.

Gledališče: V imenu matere

Kako napisati dramo, ki bo govorila o Slovencih, a ne bo pregovorno »slovenceljska« v smislu konkretizacije, da je vse narobe, vse hlapčevsko, butalsko, groteskno, popačeno, da igralci ne bodo izpadli kot da so vsi bečki konjušarji. Svetina, gospod kot je, je to elegantno naredil v svoji drami V imenu matere, ki je pred kratkim doživela premiero na velikem odru SNG Drama Ljubljana.

Film: Posledice Hiše Marije pomočnice

Ste brali Cankarjevo Hišo Marije Pomočnice? Če ste jo, mar ni podobna Štantetovim Posledicam? Posledice so Hiša Marije Pomočnice 21. stoletja. Če bi Cankar sedaj živel, bi postal scenarist Posledic. Bleda, šibka telesca deklet so zamenjali čvrsti, postavni fantje. Hiralnico je zamenjal vzgojni zavod. Vrabca Hanzka je zamenjala podgana Fifa. Malči je zamenjal Andrej. Vzporednice so.

Liffe 2018: 112

V Ljubljani se je pred kratkim zaključil slovenski filmski festival LiFFe, verjetno najpomembnejši jesenski kulturni dogodek v slovenski prestolnici. Podrobno smo ga spremljali tudi na našem portalu, zato vam tokrat v branje ponujamo opis odličnega filma, danskega psihološkega trilerja, 112. Za vas si ga je ogledal Nejc Furlan. Vabljeni k branju.

Liffe 2018: Poletne ptice ali »kako se je začela trgovina z mamili«

V Ljubljani pravkar dogaja slovenski filmski festival LiFFe, verjetno najpomembnejši jesenski kulturni dogodek v slovenski prestolnici. Podrobno ga spet spremljamo tudi na našem portalu, za začetek pa vam Nejc Furlan predstavlja odličen film Poletne ptice, režiserskega tandema Cristina Gallego in Ciro Guerra. Vabljeni k branju.

Pravljica iz doline

Jan se je znova izkazal za heroja celotne Domove. Očitno se je tujerodna vrsta po Tonetovem zaporu zbala Domove, saj jih od tedaj naprej niso več videli. S Tonetom, ki je bil očitno res na vezi s tujerodniki so opravili, sedaj so oči vrgli na mladeniča Luka Tedna, ki je imel pomisleke glede elitnikov. Kakorkoli že. Po Janovi ubranitvi Domove, je vas v dolini ostala pod blagoslovom miru in sloge. Dovolj dober razlog, da je stvarnikov živež še naprej razveseljeval prebivalce zelene doline.

Ocena filma: Zvezda je rojena

Ko na plakatu pred kinematografom zagledate naslov Zvezda je rojena ste najbrž zadovoljni. To bo film za tiste depresivne deževne dni. Najbrž ne bo nič posebnega, bo pa vsaj vesel. Na plakatu se smehljata Bradley Cooper kot rock pevec Jackson Maine in neprepoznavna Stefani Joanne Angelina Germanotta oz. naj ji bo, jo bomo klicali z njenim umetniškim imenom – Lady Gaga, a zgolj, ker je krajše. V tem filmu igra preprosto punco Ally.

Kolumna: Če bi Cankar še živel

In kaj naj ob tem stori Ivan? Najbolje je ostati na Rožniku. Še bolj bi si očistil ogledalo in v njem videl vse svoje gube, kraste, bradavice. Kritiko sebe bi elegantno uperil v vse. Zgolj naslove bi spremenil. »Prekarci«, »Črtica praha«, »Moji tviti«, »Hiša zavoda za zaposlovanje«. Univerzalni problemi bi postali še bolj osebni. Če je nekoč zapisal: »Naredite mi boljši svet in vedrejše bom pisal.« Bi najbrž pri tem ostal. A sedaj je na vrsti človek sam, da to popravi.

Kolofon