Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu
Nejc Furlan

Najboljši filmi leta 2018

Kolut filmskega leta 2018 se približuje h koncu in v sklep lahko zapišemo marsikaj. Predvsem pa lahko vsaj približno sestavimo lestvico filmov, tujih in domačih, ki smo si jih najbolj zapomnili in ki tudi z naključnim vrstnim redom zapisa niso obremenjeni. Kako je filmsko leto 2018 videl in ocenil Nejc Furlan si preberite v spodnjih vrsticah.

Gledališče: V imenu matere

Kako napisati dramo, ki bo govorila o Slovencih, a ne bo pregovorno »slovenceljska« v smislu konkretizacije, da je vse narobe, vse hlapčevsko, butalsko, groteskno, popačeno, da igralci ne bodo izpadli kot da so vsi bečki konjušarji. Svetina, gospod kot je, je to elegantno naredil v svoji drami V imenu matere, ki je pred kratkim doživela premiero na velikem odru SNG Drama Ljubljana.

Film: Posledice Hiše Marije pomočnice

Ste brali Cankarjevo Hišo Marije Pomočnice? Če ste jo, mar ni podobna Štantetovim Posledicam? Posledice so Hiša Marije Pomočnice 21. stoletja. Če bi Cankar sedaj živel, bi postal scenarist Posledic. Bleda, šibka telesca deklet so zamenjali čvrsti, postavni fantje. Hiralnico je zamenjal vzgojni zavod. Vrabca Hanzka je zamenjala podgana Fifa. Malči je zamenjal Andrej. Vzporednice so.

Liffe 2018: 112

V Ljubljani se je pred kratkim zaključil slovenski filmski festival LiFFe, verjetno najpomembnejši jesenski kulturni dogodek v slovenski prestolnici. Podrobno smo ga spremljali tudi na našem portalu, zato vam tokrat v branje ponujamo opis odličnega filma, danskega psihološkega trilerja, 112. Za vas si ga je ogledal Nejc Furlan. Vabljeni k branju.

Liffe 2018: Poletne ptice ali »kako se je začela trgovina z mamili«

V Ljubljani pravkar dogaja slovenski filmski festival LiFFe, verjetno najpomembnejši jesenski kulturni dogodek v slovenski prestolnici. Podrobno ga spet spremljamo tudi na našem portalu, za začetek pa vam Nejc Furlan predstavlja odličen film Poletne ptice, režiserskega tandema Cristina Gallego in Ciro Guerra. Vabljeni k branju.

Pravljica iz doline

Jan se je znova izkazal za heroja celotne Domove. Očitno se je tujerodna vrsta po Tonetovem zaporu zbala Domove, saj jih od tedaj naprej niso več videli. S Tonetom, ki je bil očitno res na vezi s tujerodniki so opravili, sedaj so oči vrgli na mladeniča Luka Tedna, ki je imel pomisleke glede elitnikov. Kakorkoli že. Po Janovi ubranitvi Domove, je vas v dolini ostala pod blagoslovom miru in sloge. Dovolj dober razlog, da je stvarnikov živež še naprej razveseljeval prebivalce zelene doline.

Ocena filma: Zvezda je rojena

Ko na plakatu pred kinematografom zagledate naslov Zvezda je rojena ste najbrž zadovoljni. To bo film za tiste depresivne deževne dni. Najbrž ne bo nič posebnega, bo pa vsaj vesel. Na plakatu se smehljata Bradley Cooper kot rock pevec Jackson Maine in neprepoznavna Stefani Joanne Angelina Germanotta oz. naj ji bo, jo bomo klicali z njenim umetniškim imenom – Lady Gaga, a zgolj, ker je krajše. V tem filmu igra preprosto punco Ally.

Kolumna: Če bi Cankar še živel

In kaj naj ob tem stori Ivan? Najbolje je ostati na Rožniku. Še bolj bi si očistil ogledalo in v njem videl vse svoje gube, kraste, bradavice. Kritiko sebe bi elegantno uperil v vse. Zgolj naslove bi spremenil. »Prekarci«, »Črtica praha«, »Moji tviti«, »Hiša zavoda za zaposlovanje«. Univerzalni problemi bi postali še bolj osebni. Če je nekoč zapisal: »Naredite mi boljši svet in vedrejše bom pisal.« Bi najbrž pri tem ostal. A sedaj je na vrsti človek sam, da to popravi.

Ocena filma: Črni KKKlanovec

Policaji pod krinko so bili vedno dober razlog za napetosti v filmu. Prav to se dogaja tudi v Črnem KKKlanovcem, a to ni bistvo. Ne zgrešimo, če rečemo, da je novi film Spikeja Leeja, ovenčan z glavno nagrado žirije na letošnjem cannskem festivalu, izrazito političen film z aktivističnimi tendencami. Slabi belci proti nedolžnim temnopoltim, nemirna sedemdeseta ter ironično ali pač ne, vse se priliči današnji situaciji v ZDA in po svetu.

Kdo je Amerika?

Sacha Baron Cohen je bil že vse. Iskreni Borat, gejevski Brüno, otročji diktator, raper Ali G itd. Po vseh teh letih se je očitno izgubil. Vse je bilo zaman. Izgubil je identiteto, zato (se) tokrat v dokumentarni seriji z več obrazi in z naslovom sprašuje Who is America? Oz. Kdo je Amerika? Na videz cinični naslov pa vendar misli resno. Če bi mu že takoj liberajzersko prikimali »Tako je! Pokaži temu Trumpu in redneckom, kar jim gre.« Bi se ušteli.

Ocena filma: Otok psov

Da, še en film, kjer so živali počlovečene. A pozor, novi animirani film Wesa Andersona ni klišejska otroška pripoved o človekovem najboljšem prijatelju. Anderson je zavrnil konvencije družinske komedije. Psi čutijo kot ljudje, hkrati pa se zavedajo, da to niso. Že uvodna špica resno naznani, da je v filmu pasji lajež zgolj »preveden« v človeško govorico. Tudi glavni akterji niso posebej simpatični. Zakaj bi sploh bili? Sistem jih preganja, deportirani so na samoten smetiščni otok zraven distopičnega japonskega mesta Megasaki, saj naj bi prenašali okužbo, ki naj bi bila nevarna tudi za ljudi. Piše Nejc Furlan.

Barufe - Ocena gledališke uprizoritve

Razlikovanje med Avstrijci, Madžari, Italijani, Slovenci in Hrvati pripelje do baruf. Ko se smejemo sporu hrvaške in slovenske ribiške družine, se v resnici smejemo sebi, še več, postanemo kar del njih, znajdemo se sredi njih. Mikrokozmos sodčka smodnika je zgolj povečava, groteska, dejanskost velikega. Barufa je neizogibna. Tudi priredba Goldonijevih Primorskih zdrah, ki prihaja izpod peresa Predraga Lucića se tega zaveda.

Kolumna: Za opaznost gre

Morda prav v tem leži problem teh mnogih sovrstnikov, ki jim bo 3. junij zgolj dan za počitek, učenje, zdravljenje mačka, skok do obale ali pa v hribe. Siti so tistih, ki iščejo najbolj izviren način kako povedati: »Hočem, da vidijo mojo mojstrovino, da sem opažen.« Ne oglašujem volilno abstinenco, hkrati pa nočem poenostavljat zaletave prepričanosti, da so volitve rešitev.

Številni Okusi Vipavske doline

Nedeljsko dogajanje letošnjega festivala Okusi Vipavske je v zgodnjem popoldanskem času nekoliko začinilo nepredvidljivo vreme, kar pa ni odvrnilo številnih domačih in tujih obiskovalcev, da bi zamudili obisk renesančnega dvorca Zemono. Vztrajnost se je splačala, kar je nagradilo tudi kasnejše sonce, ki je zazevalo iz deževnih oblakov in dolino napolnilo z zlato svetlobo, ki se je lesketala v kozarcih okrog dvorca.

Družinski verizem

Neizostrene, ponekod zrnate, večkrat slabo osvetljene, v maniri naturalizma tresoče in zabrisane podobe iz kamere, pod katero se prav tako podpisuje Rok Biček, dajejo filmu še več značilnosti Cinéma vérité, ki se v kombinaciji glasbe iz okolice in razvrednotenju krajev – Pariz ni skozi kadriranje ali montažo nič bolj privilegiran kot dolenjski kraji – izpadejo brez senzacionalizma, ki bi predpostavljal kakšen dogodek, kraj ali osebo.

Kolofon