Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu
Petra Brecelj

Kolumna: Misija: Amazonski pragozd

Glede na to, da o pustošenju amazonskega deževnega gozda na Instagramu govorita celo Gisele Bündchen in Leonardo DiCaprio, kaže, da res ves svet gleda – pa nam je mar? Včasih se mi zdi, da nam je važno le, da wi-fi lovi in da so šoping centri odprti do devetih zvečer, za vse drugo pa se nam sladko jebe.

Kolumna: Eni beli, drugi rdeči, nč ni važn, sam da mamo mir

Morda se vam zdi to nedolžna šala, vendar prav to je seme nestrpnosti, ki se pognojeno z (ne)pravimi pogoji sčasoma razbohoti v, recimo, raznorazne varde, neonaciste in podobne rasistične skupine, ki se pod krinko domoljubja organizirajo, da bi nas \'branili pred notranjim in zunanjim sovražnikom\' (Štajerska varda) ter bi \'poskrbeli za obstoj belcev in zagotovili prihodnost za bele otroke\' (neonacisti).

Kolumna: Svetovni dan svetovnih dni

Ura za Zemljo – največji svetovni okoljski dogodek, kakor so akcijo ugašanja luči za eno uro nič kaj skromno poimenovali njeni organizatorji – super zamisel, če le ne pomisliš, da se potem spet prižgejo (če so se sploh ugasnile) vse luči vseh avtocest, ulic, parkov, cerkva, gradov, parkirišč in trgovin ter gorijo nadaljnjih 8.759 ur do naslednje ure za Zemljo, ko jih spet ugasnemo za eno uro – zakaj že?

Kolumna: Narava ni smetišče

Vem, da bodo večni negativci to početje hitro odpisali kot jalovo vdajanje utopičnim sanjarijam, ampak vse več sočutnim posameznikom je dovolj prizorov ujetih želv in trpečih kitov, namesto širjenja prav tako brezplodnega nerganja pa so raje del rešitve, najsibo ta del še tako majhen. Kaj pa vi?

Kolumna: Naš vsakdanji kruh

Zato hrane nikar ne goltajmo kakor trop sestradanih volkov, nad njo ne vihajmo nosov in je ne mečimo stran, kajti ves živež je dar zemlje in sad trdega dela: ko ješ bambusove vršičke, se spomni človeka, ki jih je posadil, pravi kitajski pregovor. Zavejmo se vrednosti hrane, preden izza devetih gora in devetih voda prilomasti lakota in nas spomni nanjo.

Kolumna: Emancipacija 2.0

Zahodnjaška družba že tradicionalno daje prednosti moškemu polu, ne ženskemu. Namesto da bi sprevidela, da je osebnost slehernega moškega in sleherne ženske posledica prepleta ženskih in moških prvin, je vzpostavila zakrknjen red, kjer naj bi bili vsi moški možati in vse ženske ženstvene, ter moškim dala vodilne vloge in večino privilegijev.

Kolumna: Glej ptička!

Rečeno je bilo, da te astronomija naredi ponižnega in da utrdi tvoj značaj. Morda nič ne nazorneje ponazori nespametnosti človeške nečimrnosti kakor ta odmaknjena podoba našega majcenega sveta. Zame poudari našo odgovornost, da smo drug do drugega prijaznejši ter da ohranimo in cenimo medlo modro piko, edini dom, ki smo ga kdaj koli poznali.

Kolumna: Neprecenljivo

Ko se zdaj sprehajam med policami samopostrežnih trgovin in si ogledujem, s kakšno kramo trgovci dandanes mamijo otroške oči, si ne morem kaj, da se ne bi spomnila pripetljaja s tistim konjem, in kar milo se mi stori pri srcu, ko pomislim na vso otročad, ki se ob koncih tedna namesto po svežem zraku sprehaja po nakupovalnih središčih. Sprehod po trgovinah pač ne more nadomestiti sprehoda po gozdu. Nova kolumna Petre Brecelj.

Popotnik = potrošnik (kolumna v treh citatih)

Če kaj, nam je razmah turizma pomagal zarisati še dodatno ločnico – med tistimi, ki potujejo, in tistimi, ki tega nočejo ali si tega ne morejo privoščiti. Potovanje je namreč postalo statusni simbol, odkljukavanje destinacij s seznama želja, obsesivno kompulzivna motnja, slogan sodobnega (avan)turista pa \'prišel, videl, objavil\' – in nato, neogibno, pozabil. Brezumno goltamo mesto za mestom, državo za državo, kulturo za kulturo, kar naprej hočemo nekaj novega, nekaj nepoznanega, po drugi strani pa ne preveč tujega, sicer nam je hitro nelagodno – v tujini se držimo kontinentalnih zajtrkov in obljudenih krajev, da ne postanemo žrtve nepridipravov in prebavnih motenj.

O čem razmišljajo rastline

Danes dreves ne objemam več. Nahrulim pa od časa do časa kakšnega pamža, ko ga vidim iz gole objestnosti – in ne iz otroške neugnanosti, lepo prosim – teptati rože, puliti listje ali guliti lubje, saj še vedno vem, da drevesa govorijo. In to ne samo drevesa in to ne samo govorijo. Nova kolumna Petre Brecelj.

Mea culpa

Je pa Einstein lepo povedal, kaj si misli o tej naši ovčji karavani: »Sveta ne bodo uničili tisti, ki delajo slabo, temveč tisti, ki jih gledajo, ne da bi kar koli naredili.« Zato, lepo lepo prosim, nehajmo s tem prelaganjem krivde in odgovornosti za vsesplošni zajeb sodobnega sveta na neko namišljeno »družbo« tam zunaj, na »tiste tam zgoraj«, na »strice iz ozadja« – kriva sem jaz. In kriv si ti. Otroci prihodnosti so nama hvaležni.

Kdo se boji črnega moža?

Medtem ko sta se barvanje sivih las in uporaba maž proti gubam že tako prerinila v trenutni zeitgeist, da te imajo ljudje že kar za duševno motenega, če ne sodeluješ, pa v ospredje počasi rinejo še druge nove norosti: lasersko ali kemično odstranjevanje starostnih peg, obrazna telovadba, presajanje lasnih mešičkov, skrivajoč plešo, vbrizgavanje najrazličnejših polnil, lastne maščobe ali botoksa v gube ter liftinge obraza, obrvi ali vratu. Nova kolumna Petre Brecelj.

Kristus in Buda, to sta lepi par

Naša zavest je zgolj stranski učinek delovanja možganov, Bog, bog oziroma bogovi pa so zgolj namišljeni prijatelji omejenega človeškega razuma. K zmagi znanosti je jasno treba pripisati še vsa grozodejstva, ki so se in še kar se v imenu verstev dogajajo po svetu: najprej so judje preganjali in pobijali kristjane, potem je krščanstvo vrnilo udarec s križarskimi vojnami, pred muslimani in njihovim džihadom tako ali tako trepeče že ves svet, medtem pa muslimane v Mjanmaru s požiganjem vasi in še s čim hujšim preganjajo budisti.

Se ne bi počasi nehali dojiti?

Jasno govorim o kravjem materinem mleku, ker pa se bliža materinski dan, ni odveč opomniti, da je za vsako kapljo mleka v vaši jutranji kavi, čaju ali kosmičih zaslužna mama, ki tistega mleka ni naredila, da bo z njim dojila vas. Nič ne de, če ob jutranjem kapučinu ne razmišljate o pordelih in razdraženih kravjih vimenih, tudi jaz (pre)dolgo nisem, ko pa sem se o teh rečeh vendarle začela spraševati, mi odgovori niso bili všeč. Mislite, da vam bodo? Pa poglejmo.

Sram te bodi!

Za lažje razumevanje primerjajte kleno petinosemdeset let staro slovensko babico, ki je svoje življenje preživela na kmetiji, s kržljavo petnajstletno meščanko, ki bo svoje na telefonu – mlajša je neprimerno bolj … individualistična. Pripišite k temu še dejstvo, da smo v 20. stoletju začeli rušiti tabuje o seksu ter na žive in mrtve zagovarjati svobodo izražanja, in na lepem drznost ni več predrznost, temveč zaželena surovina. Kajpak to terja svoj dolg – med drugim ga odplačujemo tudi s sramom.

Kolofon