Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu
Petra Brecelj

As ti tud ne pismen ?

Lahko mi očitate ozkoglednost in me obtožite stereotipiziranja, vendar po mojem mnenju obstaja sedemindevetdesetodstotna verjetnost, da bo moški, ki ne zna prav napisati »mladoletna«, polovico odraslega življenja presedel na kavču pred televizijo z roko na modih, ki jih bo pridno čohal, zatem pa si vsake toliko povohal prste in preveril, če je danes že dan za umivanje. Kolumna Petre Brecelj ob mednarodnem dnevu pismenosti.

Živela sta bogatin in revež

Tistega bazena, ki si ga gradi direktor ene naših medijskih hiš, se izogibam zaradi strahu pred čirom na želodcu, ker me vpričo takšne sprevrženosti vsakič popade nepojmljiva jeza, ne izogibam se ga iz zavisti – veste, vest mi tako ali tako ne bi dopuščala čofotati v litrih lesketajoče se turkizne potrate, ko vem, da gre nepregledna množica ljudi vsak dan ne samo lačna, temveč tudi žejna spat.

Ne gane me, ne gane me, srce je kakor kamen

No. Mislim, da so temnopolti Američani lahko veseli, da so si svojo svobodo izborili pred dobrimi sto petdesetimi leti, saj si je v današnjem brezsrčnem svetu bržčas ne bi, dandanes se namreč vsem sladko in gladko jebe za živali, za morja, za gozdove, za travnike, za reke, za zrak – za sočloveka. Tako pač je, če dan na dan zatiramo sočutje, tako pač je, če srce je kakor kamen.

Zara, H&M, Auschwitz

In ljudje kupujemo, o, kako kupujemo … Spomnim se, da je pred leti znanka potarnala, kako hudo ji je, revi ubogi, ker si, joj, prejoj, že mesec dni ni privoščila nič novega, »niti ene majčke«. Vse navlake, ki se nam potem vali po omarah, ne kupujemo, ker \'se cenimo\', kakor nas skušajo prepričati oglasi, kupujemo jo, ker nekdo namerno in inteligentno manipulira z nami, nas vodi, nam oblikuje um, ustvarja okuse in sugerira ideje, nekdo, za kogar še nikoli nismo slišali.

Pasji file po kitajsko na posteljici iz slovenske dvoličnosti

Verjetno so naši očaki seme od plev (oziroma ljubljenčke od rejnih živali) odbrali kar z izštevanko, saj veste, s katero – am bam, pet podgan, štiri miši, v uh me piši: vija, vaja, vse bomo poklali in požrli razen kužkov in muc. Joj, ne, tukaj pa nekaj ne bo v redu … Kako že gre? Aja. Am bam, pet podgan, štiri miši, v uh me piši: vija, vaja, vse bomo poklali, spekli in požrli razen kužkov in muc.

Smetim, torej sem

Morda ne boste presenečeni, da je diagnoza prišla iz ust človeka, ki je decembra potarnal, da se mu ob krašenju božičnega drevesca ni ljubilo razplesti štrene novoletnih lučk, zato je lučke moral zavreči in kupiti nove. Ja, tudi take imamo. Ni kaj, potrošništvo nam je res dodobra opralo možgane – \'kupi danes, vrzi stran jutri\' je mantra, ki jo pobožno žebra marsikateri Slovenec. Nova kolumna Petre Brecelj.

Slovenija, moja dežela

Zdaj pa – če bi bila Slovenija petindvajsetletnica iz mesa in krvi in bi jo nekdo opisal s temi pridevniki, bi si želeli živeti z njo do konca svojih dni dokler vaju smrt ne loči? Ta naš odnos med Slovenijo in slovenceljni je precej podoben disfunkcionalni zvezi, ki se vleče leta in leta, čeprav je vsem jasno, da bi je moralo biti že zdavnaj konec, a mi kar vztrajamo in vztrajamo. Kolumna Petre Brecelj.

(Ne)vzgoja po slovensko

Prav, mogoče so bili prijemi naših staršev in njihovih staršev pred njimi preostri, a vam povem nekaj? Delovali so. Sodobni vzgojni ukrepi novodobnih staršev pa so večinoma jalovi in so čestokrat kar neobstoječi, saj so povprečni starši dandanes, žal, preleni ali preneumni, da bi vzgajali svoje tasmanske, mislim, slovenske vrage. Piše Petra Brecelj.

Kdor dela, naj ne je

Matic je bil pred leti primoran postati samostojni podjetnik, saj sicer ne bi dobil ne zaposlitve ne dela, in pravi, da sedaj do dela resda pride, do denarja pa še zdaleč ne, saj se ta na njegovem računu pojavlja z vedno večjimi zamudami. »Prejšnji mesec sem si moral denar za prispevke sposoditi od očeta, delam pa za podjetje, ki je lani zaslužilo več kot sedem milijonov evrov in je poslovalo z dobičkom – nekaj gnilega je v deželi Slovenski.«

Mame in tehnologija

Hvala bogu, da je mama ena sama, saj vedno nastane cela drama, ko je ta mama z računalnikom sama, da brez živcev ostal bi še dalajlama, kaj šele če mama ne bi bila ena sama. In če sem zaradi tega generacistična, pa naj bom. Nova kolumna Petre Brecelj.

Umetna inteligenca: (kmalu) edina inteligenca

90% uporabnikov iphona naj bi uporabljalo vsaj eno funkcijo Siri mesečno, obstaja torej neznanska verjetnost, da zdaj razmišljate: »Da bi uporabljal svoje možgane? Zakaj, hudiča, bi to počel, če imam neko pametno zadevo, ki opravlja vse \'težaške\' naloge namesto mene?« Piše Petra Brecelj.

Lažeš, kradeš, na socialno ješ

Nejc in Nataša, sta brezposelna po lastni izbiri ter potemtakem socialno ogrožena, s čemer sta si prislužila vsak svojo socialno pomoč – ona jo porabi za najemnino, on za hrano. Otrok nimata, hišnih ljubljenčkov nimata, rož nimata, življenja nimata, vesti nimata, pameti nimata in predvsem – službe nimata. »A ni to super?!« Kolumna Petre Brecelj.

Slovenija: 51. zvezna država Amerike, LOL.

Vedno številčnejša četica Kevinov in Zoy se med seboj vešče sporazumeva s poplavo WTF-jev, BRB-jev, LOL-ov, YOLO-v, GR8-ov in podobnih umotvorov. To, da jaz vem, kaj vse to pomeni, je mogoče žalostno, da pa mi moj devetdeset letni dedek, ko ga priganjam, naj že pohiti, odgovori z: »OK, OK, že grem,« je neizpodbiten dokaz, da svet postaja ena mala vas – in to ameriška.

Nimaš jajc

Zakaj se nekomu očita, da nima jajc, ko mu primanjkuje hrabrosti, ko pa se prav jajca tresejo kot šiba na vodi, že ko jih samo grdo pogledaš? Če mene vprašate, ta jajca niso nič kaj pogumna, ampak so prave male pičke. Nova kolumna Petre Brecelj.

Narod brezglavih kur

Butale in Butalci so sicer zgolj plod neizmerne domišljije Milčinskega, ki z dušo navdihujejo njegove bistroumne humoreske, a kot je v vsaki šali zrno resnice, je tudi v Sloveniji nič koliko Butalcev. Kolumna Petre Brecelj.

Kolofon