Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu
Petra Brecelj

Kolumna: Kar en rod z lahkoto pokvari …

Konec leta 2018 so mikroplastiko odkrili v vseh osmih vzorcih blata, ki so jih vzeli prostovoljcem iz Evrope in Azije, zdaj pa na arizonski državni univerzi razvijajo metodo, s katero bodo iskali plastiko v človeških tkivih in organih. »Bili bi naivni, če bi mislili, da je plastika povsod, samo v nas ne,« je dejal eden od tamkajšnjih raziskovalcev, kajti plastično onesnaženje je prisotno v vodi, v zemlji, v zraku – resnično povsod. Pa se sedaj tudi vi sprašujete, od kod vsa ta plastika sploh pride v okolje?

Kolumna: Rešilna bilka?

Nekoč je imela narava proste roke, da je sama poiskala svoje ravnotežje, in gozdovi so rasli, kjer je bilo to zanje najprimernejše, danes pa približno 85 odstotkov dreves v Evropi raste po volji človeka, ki jih podira in sadi, kakor se mu finančno najbolj obrestuje. To povečini pomeni, da so listavce zamenjala hitro rastoča drevesa z višjo tržno vrednostjo, kakršna sta rdeči bor in navadna smreka, vendar iglavci so običajno temnejši od hrastov in bukev ter kot taki zadržujejo več toplote, kar samo še dodatno prilije olja na ogenj – dobesedno.

Kolumna: Mesojedec in pika

Pa ja ne mislite, da nas je narava, ki je sicer pomislila na dlačice v nosu, da nam prečistijo in ogrejejo zrak, preden ga vdihnimo v pljuča, pozabila opremiti z dovolj ostrimi čekani in kremplji, da bi si sami priskrbeli najboljše gorivo za svoj organizem.

Kolumna: Črv sreče

»Bližamo se neznanski indiferenci,« je v Tovarišiji leta 1943 zapisal Kocbek, »ki je ne bo mogla razložiti nobena kolektivna psihologija.« Stisko, ki se neogibno porodi iz brezbrižnosti in samozaverovanosti, pa bo s tabletami očitno poskušala pozdraviti psihiatrija, čeprav je edino pravo zdravilo zanjo, ironično, prav tovarišija – kar nam bi moralo biti že dolgo jasno.

Kolumna: Misija: Amazonski pragozd

Glede na to, da o pustošenju amazonskega deževnega gozda na Instagramu govorita celo Gisele Bündchen in Leonardo DiCaprio, kaže, da res ves svet gleda – pa nam je mar? Včasih se mi zdi, da nam je važno le, da wi-fi lovi in da so šoping centri odprti do devetih zvečer, za vse drugo pa se nam sladko jebe.

Kolumna: Eni beli, drugi rdeči, nč ni važn, sam da mamo mir

Morda se vam zdi to nedolžna šala, vendar prav to je seme nestrpnosti, ki se pognojeno z (ne)pravimi pogoji sčasoma razbohoti v, recimo, raznorazne varde, neonaciste in podobne rasistične skupine, ki se pod krinko domoljubja organizirajo, da bi nas \'branili pred notranjim in zunanjim sovražnikom\' (Štajerska varda) ter bi \'poskrbeli za obstoj belcev in zagotovili prihodnost za bele otroke\' (neonacisti).

Kolumna: Svetovni dan svetovnih dni

Ura za Zemljo – največji svetovni okoljski dogodek, kakor so akcijo ugašanja luči za eno uro nič kaj skromno poimenovali njeni organizatorji – super zamisel, če le ne pomisliš, da se potem spet prižgejo (če so se sploh ugasnile) vse luči vseh avtocest, ulic, parkov, cerkva, gradov, parkirišč in trgovin ter gorijo nadaljnjih 8.759 ur do naslednje ure za Zemljo, ko jih spet ugasnemo za eno uro – zakaj že?

Kolumna: Narava ni smetišče

Vem, da bodo večni negativci to početje hitro odpisali kot jalovo vdajanje utopičnim sanjarijam, ampak vse več sočutnim posameznikom je dovolj prizorov ujetih želv in trpečih kitov, namesto širjenja prav tako brezplodnega nerganja pa so raje del rešitve, najsibo ta del še tako majhen. Kaj pa vi?

Kolumna: Naš vsakdanji kruh

Zato hrane nikar ne goltajmo kakor trop sestradanih volkov, nad njo ne vihajmo nosov in je ne mečimo stran, kajti ves živež je dar zemlje in sad trdega dela: ko ješ bambusove vršičke, se spomni človeka, ki jih je posadil, pravi kitajski pregovor. Zavejmo se vrednosti hrane, preden izza devetih gora in devetih voda prilomasti lakota in nas spomni nanjo.

Kolumna: Emancipacija 2.0

Zahodnjaška družba že tradicionalno daje prednosti moškemu polu, ne ženskemu. Namesto da bi sprevidela, da je osebnost slehernega moškega in sleherne ženske posledica prepleta ženskih in moških prvin, je vzpostavila zakrknjen red, kjer naj bi bili vsi moški možati in vse ženske ženstvene, ter moškim dala vodilne vloge in večino privilegijev.

Kolumna: Glej ptička!

Rečeno je bilo, da te astronomija naredi ponižnega in da utrdi tvoj značaj. Morda nič ne nazorneje ponazori nespametnosti človeške nečimrnosti kakor ta odmaknjena podoba našega majcenega sveta. Zame poudari našo odgovornost, da smo drug do drugega prijaznejši ter da ohranimo in cenimo medlo modro piko, edini dom, ki smo ga kdaj koli poznali.

Kolumna: Neprecenljivo

Ko se zdaj sprehajam med policami samopostrežnih trgovin in si ogledujem, s kakšno kramo trgovci dandanes mamijo otroške oči, si ne morem kaj, da se ne bi spomnila pripetljaja s tistim konjem, in kar milo se mi stori pri srcu, ko pomislim na vso otročad, ki se ob koncih tedna namesto po svežem zraku sprehaja po nakupovalnih središčih. Sprehod po trgovinah pač ne more nadomestiti sprehoda po gozdu. Nova kolumna Petre Brecelj.

Popotnik = potrošnik (kolumna v treh citatih)

Če kaj, nam je razmah turizma pomagal zarisati še dodatno ločnico – med tistimi, ki potujejo, in tistimi, ki tega nočejo ali si tega ne morejo privoščiti. Potovanje je namreč postalo statusni simbol, odkljukavanje destinacij s seznama želja, obsesivno kompulzivna motnja, slogan sodobnega (avan)turista pa \'prišel, videl, objavil\' – in nato, neogibno, pozabil. Brezumno goltamo mesto za mestom, državo za državo, kulturo za kulturo, kar naprej hočemo nekaj novega, nekaj nepoznanega, po drugi strani pa ne preveč tujega, sicer nam je hitro nelagodno – v tujini se držimo kontinentalnih zajtrkov in obljudenih krajev, da ne postanemo žrtve nepridipravov in prebavnih motenj.

O čem razmišljajo rastline

Danes dreves ne objemam več. Nahrulim pa od časa do časa kakšnega pamža, ko ga vidim iz gole objestnosti – in ne iz otroške neugnanosti, lepo prosim – teptati rože, puliti listje ali guliti lubje, saj še vedno vem, da drevesa govorijo. In to ne samo drevesa in to ne samo govorijo. Nova kolumna Petre Brecelj.

Mea culpa

Je pa Einstein lepo povedal, kaj si misli o tej naši ovčji karavani: »Sveta ne bodo uničili tisti, ki delajo slabo, temveč tisti, ki jih gledajo, ne da bi kar koli naredili.« Zato, lepo lepo prosim, nehajmo s tem prelaganjem krivde in odgovornosti za vsesplošni zajeb sodobnega sveta na neko namišljeno »družbo« tam zunaj, na »tiste tam zgoraj«, na »strice iz ozadja« – kriva sem jaz. In kriv si ti. Otroci prihodnosti so nama hvaležni.

Kolofon