Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu
Petra Brecelj

Kristus in Buda, to sta lepi par

Naša zavest je zgolj stranski učinek delovanja možganov, Bog, bog oziroma bogovi pa so zgolj namišljeni prijatelji omejenega človeškega razuma. K zmagi znanosti je jasno treba pripisati še vsa grozodejstva, ki so se in še kar se v imenu verstev dogajajo po svetu: najprej so judje preganjali in pobijali kristjane, potem je krščanstvo vrnilo udarec s križarskimi vojnami, pred muslimani in njihovim džihadom tako ali tako trepeče že ves svet, medtem pa muslimane v Mjanmaru s požiganjem vasi in še s čim hujšim preganjajo budisti.

Se ne bi počasi nehali dojiti?

Jasno govorim o kravjem materinem mleku, ker pa se bliža materinski dan, ni odveč opomniti, da je za vsako kapljo mleka v vaši jutranji kavi, čaju ali kosmičih zaslužna mama, ki tistega mleka ni naredila, da bo z njim dojila vas. Nič ne de, če ob jutranjem kapučinu ne razmišljate o pordelih in razdraženih kravjih vimenih, tudi jaz (pre)dolgo nisem, ko pa sem se o teh rečeh vendarle začela spraševati, mi odgovori niso bili všeč. Mislite, da vam bodo? Pa poglejmo.

Sram te bodi!

Za lažje razumevanje primerjajte kleno petinosemdeset let staro slovensko babico, ki je svoje življenje preživela na kmetiji, s kržljavo petnajstletno meščanko, ki bo svoje na telefonu – mlajša je neprimerno bolj … individualistična. Pripišite k temu še dejstvo, da smo v 20. stoletju začeli rušiti tabuje o seksu ter na žive in mrtve zagovarjati svobodo izražanja, in na lepem drznost ni več predrznost, temveč zaželena surovina. Kajpak to terja svoj dolg – med drugim ga odplačujemo tudi s sramom.

O kekcih in Burji

Ko se bomo torej naslednjič hoteli potožiti, češ kako klavrno je naše življenje, ker se je vesolje zarotilo proti nam in ker ves kruti svet tako mačehovsko dela z nami revami ubogimi, ugriznimo se v jezik in se raje nasmehnimo. Ne dvomim, da nam – če le odkopljemo vse zagrenjeno sranje, s katerim smo se sami zasuli, in dobro pogledamo – pravzaprav ne manjka razlogov za to. Pa srečno, kekec! Nova kolumna Petre Brecelj.

Sodobna zimska pravljica

Pred tednom dni se je v neki dnevni sobi sredi mesta pozno zvečer neka mama mudila s krašenjem novoletne smrečice. Mami je bilo ime Tanja, vinu v kozarcu, po katerem je pravkar segla, pa rosé. Odpila je požirek, kozarec nato vrnila na klubsko mizico in nadaljevala z natikanjem srebrnih angelčkov, posutih z bleščicami. Tedaj se je na vratih dnevne sobe pojavil očka David. Kakor mu je bilo v navadi, se je pozno pod noč vrnil iz pisarne, ni pa mu bilo v navadi, da je ženo našel sedeti na tleh sredi poplave zaslepljujoče blesketajoče se krame, zato je presenečeno obstal in pobuljil.

Črvi v čudežni deželi

Navadno se izkaže, da imajo ljudje, ki zasmehujejo vse, kar je količkaj metafizično, zelo posplošeno predstavo o svetu, ker pač premalo vedo. A tem več veš, tem globlje v zajčjo luknjo toneš, dokler ne nazadnje spoznaš, da, glej ga zlomka, vse tiste prismode, ki po svetu tekajo s kristali in trobezljajo o avrah, pravzaprav vedo eno več kakor znanstveni fanatiki oziroma empirični skrajneži. Nova kolumna Petre Brecelj.

Če (ni)si srečen …

Ja, ja, odvisnost od pametnega telefona je še ena še kako resnična tegoba družbe enaindvajsetega stoletja, zato se bojim, da so vse moje besede kljub obremenilnim argumentom samo sca… mokrenje v veter, kajti čim prestopim domači prag, ne mine šestdeset sekund, ne da bi videla nekoga viseti na svoji mali ropotuljici. Pa še enega. Pa še enega.

As ti tud ne pismen ?

Lahko mi očitate ozkoglednost in me obtožite stereotipiziranja, vendar po mojem mnenju obstaja sedemindevetdesetodstotna verjetnost, da bo moški, ki ne zna prav napisati »mladoletna«, polovico odraslega življenja presedel na kavču pred televizijo z roko na modih, ki jih bo pridno čohal, zatem pa si vsake toliko povohal prste in preveril, če je danes že dan za umivanje. Kolumna Petre Brecelj ob mednarodnem dnevu pismenosti.

Živela sta bogatin in revež

Tistega bazena, ki si ga gradi direktor ene naših medijskih hiš, se izogibam zaradi strahu pred čirom na želodcu, ker me vpričo takšne sprevrženosti vsakič popade nepojmljiva jeza, ne izogibam se ga iz zavisti – veste, vest mi tako ali tako ne bi dopuščala čofotati v litrih lesketajoče se turkizne potrate, ko vem, da gre nepregledna množica ljudi vsak dan ne samo lačna, temveč tudi žejna spat.

Ne gane me, ne gane me, srce je kakor kamen

No. Mislim, da so temnopolti Američani lahko veseli, da so si svojo svobodo izborili pred dobrimi sto petdesetimi leti, saj si je v današnjem brezsrčnem svetu bržčas ne bi, dandanes se namreč vsem sladko in gladko jebe za živali, za morja, za gozdove, za travnike, za reke, za zrak – za sočloveka. Tako pač je, če dan na dan zatiramo sočutje, tako pač je, če srce je kakor kamen.

Zara, H&M, Auschwitz

In ljudje kupujemo, o, kako kupujemo … Spomnim se, da je pred leti znanka potarnala, kako hudo ji je, revi ubogi, ker si, joj, prejoj, že mesec dni ni privoščila nič novega, »niti ene majčke«. Vse navlake, ki se nam potem vali po omarah, ne kupujemo, ker \'se cenimo\', kakor nas skušajo prepričati oglasi, kupujemo jo, ker nekdo namerno in inteligentno manipulira z nami, nas vodi, nam oblikuje um, ustvarja okuse in sugerira ideje, nekdo, za kogar še nikoli nismo slišali.

Pasji file po kitajsko na posteljici iz slovenske dvoličnosti

Verjetno so naši očaki seme od plev (oziroma ljubljenčke od rejnih živali) odbrali kar z izštevanko, saj veste, s katero – am bam, pet podgan, štiri miši, v uh me piši: vija, vaja, vse bomo poklali in požrli razen kužkov in muc. Joj, ne, tukaj pa nekaj ne bo v redu … Kako že gre? Aja. Am bam, pet podgan, štiri miši, v uh me piši: vija, vaja, vse bomo poklali, spekli in požrli razen kužkov in muc.

Smetim, torej sem

Morda ne boste presenečeni, da je diagnoza prišla iz ust človeka, ki je decembra potarnal, da se mu ob krašenju božičnega drevesca ni ljubilo razplesti štrene novoletnih lučk, zato je lučke moral zavreči in kupiti nove. Ja, tudi take imamo. Ni kaj, potrošništvo nam je res dodobra opralo možgane – \'kupi danes, vrzi stran jutri\' je mantra, ki jo pobožno žebra marsikateri Slovenec. Nova kolumna Petre Brecelj.

Slovenija, moja dežela

Zdaj pa – če bi bila Slovenija petindvajsetletnica iz mesa in krvi in bi jo nekdo opisal s temi pridevniki, bi si želeli živeti z njo do konca svojih dni dokler vaju smrt ne loči? Ta naš odnos med Slovenijo in slovenceljni je precej podoben disfunkcionalni zvezi, ki se vleče leta in leta, čeprav je vsem jasno, da bi je moralo biti že zdavnaj konec, a mi kar vztrajamo in vztrajamo. Kolumna Petre Brecelj.

(Ne)vzgoja po slovensko

Prav, mogoče so bili prijemi naših staršev in njihovih staršev pred njimi preostri, a vam povem nekaj? Delovali so. Sodobni vzgojni ukrepi novodobnih staršev pa so večinoma jalovi in so čestokrat kar neobstoječi, saj so povprečni starši dandanes, žal, preleni ali preneumni, da bi vzgajali svoje tasmanske, mislim, slovenske vrage. Piše Petra Brecelj.

Kolofon