Za lažje razumevanje primerjajte kleno petinosemdeset let staro slovensko babico, ki je svoje življenje preživela na kmetiji, s kržljavo petnajstletno meščanko, ki bo svoje na telefonu – mlajša je neprimerno bolj … individualistična. Pripišite k temu še dejstvo, da smo v 20. stoletju začeli rušiti tabuje o seksu ter na žive in mrtve zagovarjati svobodo izražanja, in na lepem drznost ni več predrznost, temveč zaželena surovina. Kajpak to terja svoj dolg – med drugim ga odplačujemo tudi s sramom.
Ko se bomo torej naslednjič hoteli potožiti, češ kako klavrno je naše življenje, ker se je vesolje zarotilo proti nam in ker ves kruti svet tako mačehovsko dela z nami revami ubogimi, ugriznimo se v jezik in se raje nasmehnimo. Ne dvomim, da nam – če le odkopljemo vse zagrenjeno sranje, s katerim smo se sami zasuli, in dobro pogledamo – pravzaprav ne manjka razlogov za to. Pa srečno, kekec! Nova kolumna Petre Brecelj.
Pred tednom dni se je v neki dnevni sobi sredi mesta pozno zvečer neka mama mudila s krašenjem novoletne smrečice. Mami je bilo ime Tanja, vinu v kozarcu, po katerem je pravkar segla, pa rosé. Odpila je požirek, kozarec nato vrnila na klubsko mizico in nadaljevala z natikanjem srebrnih angelčkov, posutih z bleščicami. Tedaj se je na vratih dnevne sobe pojavil očka David. Kakor mu je bilo v navadi, se je pozno pod noč vrnil iz pisarne, ni pa mu bilo v navadi, da je ženo našel sedeti na tleh sredi poplave zaslepljujoče blesketajoče se krame, zato je presenečeno obstal in pobuljil.
Navadno se izkaže, da imajo ljudje, ki zasmehujejo vse, kar je količkaj metafizično, zelo posplošeno predstavo o svetu, ker pač premalo vedo. A tem več veš, tem globlje v zajčjo luknjo toneš, dokler ne nazadnje spoznaš, da, glej ga zlomka, vse tiste prismode, ki po svetu tekajo s kristali in trobezljajo o avrah, pravzaprav vedo eno več kakor znanstveni fanatiki oziroma empirični skrajneži. Nova kolumna Petre Brecelj.
Ja, ja, odvisnost od pametnega telefona je še ena še kako resnična tegoba družbe enaindvajsetega stoletja, zato se bojim, da so vse moje besede kljub obremenilnim argumentom samo sca… mokrenje v veter, kajti čim prestopim domači prag, ne mine šestdeset sekund, ne da bi videla nekoga viseti na svoji mali ropotuljici. Pa še enega. Pa še enega.
Lahko mi očitate ozkoglednost in me obtožite stereotipiziranja, vendar po mojem mnenju obstaja sedemindevetdesetodstotna verjetnost, da bo moški, ki ne zna prav napisati »mladoletna«, polovico odraslega življenja presedel na kavču pred televizijo z roko na modih, ki jih bo pridno čohal, zatem pa si vsake toliko povohal prste in preveril, če je danes že dan za umivanje.
Kolumna Petre Brecelj ob mednarodnem dnevu pismenosti.
Tistega bazena, ki si ga gradi direktor ene naših medijskih hiš, se izogibam zaradi strahu pred čirom na želodcu, ker me vpričo takšne sprevrženosti vsakič popade nepojmljiva jeza, ne izogibam se ga iz zavisti – veste, vest mi tako ali tako ne bi dopuščala čofotati v litrih lesketajoče se turkizne potrate, ko vem, da gre nepregledna množica ljudi vsak dan ne samo lačna, temveč tudi žejna spat.
No. Mislim, da so temnopolti Američani lahko veseli, da so si svojo svobodo izborili pred dobrimi sto petdesetimi leti, saj si je v današnjem brezsrčnem svetu bržčas ne bi, dandanes se namreč vsem sladko in gladko jebe za živali, za morja, za gozdove, za travnike, za reke, za zrak – za sočloveka. Tako pač je, če dan na dan zatiramo sočutje, tako pač je, če srce je kakor kamen.
In ljudje kupujemo, o, kako kupujemo … Spomnim se, da je pred leti znanka potarnala, kako hudo ji je, revi ubogi, ker si, joj, prejoj, že mesec dni ni privoščila nič novega, »niti ene majčke«. Vse navlake, ki se nam potem vali po omarah, ne kupujemo, ker \'se cenimo\', kakor nas skušajo prepričati oglasi, kupujemo jo, ker nekdo namerno in inteligentno manipulira z nami, nas vodi, nam oblikuje um, ustvarja okuse in sugerira ideje, nekdo, za kogar še nikoli nismo slišali.
Verjetno so naši očaki seme od plev (oziroma ljubljenčke od rejnih živali) odbrali kar z izštevanko, saj veste, s katero – am bam, pet podgan, štiri miši, v uh me piši: vija, vaja, vse bomo poklali in požrli razen kužkov in muc. Joj, ne, tukaj pa nekaj ne bo v redu … Kako že gre? Aja. Am bam, pet podgan, štiri miši, v uh me piši: vija, vaja, vse bomo poklali, spekli in požrli razen kužkov in muc.
Morda ne boste presenečeni, da je diagnoza prišla iz ust človeka, ki je decembra potarnal, da se mu ob krašenju božičnega drevesca ni ljubilo razplesti štrene novoletnih lučk, zato je lučke moral zavreči in kupiti nove. Ja, tudi take imamo. Ni kaj, potrošništvo nam je res dodobra opralo možgane – \'kupi danes, vrzi stran jutri\' je mantra, ki jo pobožno žebra marsikateri Slovenec. Nova kolumna Petre Brecelj.
Zdaj pa – če bi bila Slovenija petindvajsetletnica iz mesa in krvi in bi jo nekdo opisal s temi pridevniki, bi si želeli živeti z njo do konca svojih dni dokler vaju smrt ne loči? Ta naš odnos med Slovenijo in slovenceljni je precej podoben disfunkcionalni zvezi, ki se vleče leta in leta, čeprav je vsem jasno, da bi je moralo biti že zdavnaj konec, a mi kar vztrajamo in vztrajamo. Kolumna Petre Brecelj.
Prav, mogoče so bili prijemi naših staršev in njihovih staršev pred njimi preostri, a vam povem nekaj? Delovali so. Sodobni vzgojni ukrepi novodobnih staršev pa so večinoma jalovi in so čestokrat kar neobstoječi, saj so povprečni starši dandanes, žal, preleni ali preneumni, da bi vzgajali svoje tasmanske, mislim, slovenske vrage. Piše Petra Brecelj.
Matic je bil pred leti primoran postati samostojni podjetnik, saj sicer ne bi dobil ne zaposlitve ne dela, in pravi, da sedaj do dela resda pride, do denarja pa še zdaleč ne, saj se ta na njegovem računu pojavlja z vedno večjimi zamudami. »Prejšnji mesec sem si moral denar za prispevke sposoditi od očeta, delam pa za podjetje, ki je lani zaslužilo več kot sedem milijonov evrov in je poslovalo z dobičkom – nekaj gnilega je v deželi Slovenski.«
Hvala bogu, da je mama ena sama, saj vedno nastane cela drama, ko je ta mama z računalnikom sama, da brez živcev ostal bi še dalajlama, kaj šele če mama ne bi bila ena sama. In če sem zaradi tega generacistična, pa naj bom. Nova kolumna Petre Brecelj.
Spletna stran Lokalne Ajdovščina je namenjena promociji Vipavske doline, širjenju lokalnih novic ter spodbujanju občanov k različnim aktivnostim. Vse z namenom za kvalitetnejše bivanje v najlepši dolini na svetu.
Spletni portal Lokalne Ajdovščina je na voljo tudi vsem vam, ki bi radi svoje delo, storitve ali dogodke bolje predstavili širši javnosti. Naš portal praktično celotno območje Vipavske doline, marsikdaj pa tudi širše, širino sporočanju pa odslej daje tudi tiskana izdaja Lokalnih Ajdovščina, ki jo v poštne nabiralnike prejmejo občani Ajdovščine. Za urejanje Lokalnih Ajdovščina skrbi Zavod Disisdis, ki v svoji zgodbi ponuja še marsikaj, kar vam lahko olajša pot do boljše promocije.
Pišite nam ali pa nas pokličite in z veseljem se bomo potrudili za vas in vaše potrebe.
DISISDIS – KREATIVNE KOMUNIKACIJE:
OGLAŠEVANJE NA SPLETNEM PORTALU LOKALNE AJDOVŠČINA
OGLAŠEVANJE V TISKANI IZDAJI LOKALNE AJDOVŠČINA
PRIPRAVA CELOSTNE GRAFIČNE PODOBE
PRIPRAVA PR TEKSTOV
PRIPRAVA REKLAMNIH BANNERJEV
IZDELAVA IN UREJANJE PROFILOV NA SOCIALNIH OMREŽJIH