Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu
Medeja Bajec

Izmikanje, nahod in samorealizacija

Pretiravam. Saj pravim, nahodna sem. In nahodna znam biti prava mala drama. Pa ne pišem samo črnih scenarijev. Ah kje, zna me odnesti v obe smeri. V neprijetno in prijetno. V tesnobo in evforijo. To mi gre v obe smeri. Katera bolj paše, o tem nima smisla razglabljati. Sta pa obe zoprni.

Allstarke in surikate – kratek Jungov psihološki test

Ta test ima več različic, seveda. Če se ga boste lotili reševat, ne kukat na konec zapisa. Pojdite postopoma. Ne bo zabavno, če boste kukali, no! Ne razmišljajte o »prav« in »narobe«, odgovarjajte iskreno in za odgovor malo pobrskajte po sebi. Stvari si zapišite, seveda. Pa pri pridevnikih, ki opisujejo, ne se nazaj držat, res se ne. Meni je bilo žal, da sem se malo fino delala pa odgovarjala skoraj kot da me bo kdo ocenil. Kot da bo kdo ocenjeval moje rezultate. Ne tega delat. Sprostit pa zabavat pa nič nazaj držat.

S skrbmi sem skuhala svet strahov

Nikoli nisem marala novoletnih zaobljub ali pregledov iztekajočega leta. Ni globlje filozofije, pač ne maram jih. Vendar, če kaj želim za naprej, sebi in drugim in tebi, je uživanje v vožnji. Sproščena ramena, nasmeh na obrazu. Traparije, igrivosti, meglice malo nad tlemi in več pogledov v levo in desno. In, če že imamo kaj za skuhati, naj bo to kakšna neumnost, ki nam bo pričarala nasmešek na obraz.

Življenje ni pica

Ne, ni bedno pisati o takšnih stvareh. In ne, življenje res ni pica. Življenje je enkratna mojstrovina, ki, če nisi pozoren in svojo energijo trosiš za neumnosti, ki ti kradejo omejen čas, spolzi med prsti in te pusti zagrenjenega, osamljenega in betežnega. Življenje je zmešano, težko in nepredvidljivo. Ampak hkrati tudi vznemirljivo, krasno in čarobno.

Antidepresivi in tacanje z mačkami

Antidepresivi. In pomirjevala. Sliši se tako grozno. Kot nekaj, kar dajo človeku, ki ga prisilno odpeljejo v saj veste katero ustanovo. Pa ni grozno. Veste kaj je grozno? Živeti v bolečinah in agoniji. Niso tablete tiste, zaradi katerih sem danes razposajena, razigrana in tip iz reklame Kinder Country. Niso, ampak vseeno so mi pomagale. In nisem vsak dan okej. Ah, kje. Življenje ni pica.

Pišem. In še bom pisala.

Gre za terapijo posebne sorte. Pogovor je krasna stvar, seveda. Ampak zliti nabrano na papir? Uf. Včasih so bili to dnevniki, po tistem padcu z glavo naprej v tesnobo pa so ti dnevniki postali list interneta. Zakaj pa ne? Zakaj pa ne bi počela tistega, kar mi paše?

Autoparty - zabava, ki nam jemlje življenje

Ni vse slabo, ko pride do avtomatike. Ne, kdaj nam stvari tudi olajša, seveda. Saj zato jo tudi imamo. Avtopilot postane smotan takrat, ko nam jemlje sedanjost. Ko zaradi njega spregledamo cvetoče magnolije. Ko zaradi njega zaklepamo odprta vrata. Avtopilot je baraba takrat, ko nam krade trenutke. Ko hodimo po že stokrat prehojeni poti, a ne prepoznamo fasad hiš na ulici.

Sramežljivo šepetanje srca

Nihče ne ve kako je biti ti. Kako je hoditi v tvojih čevljih. S čim se zbujaš zjutraj in s čim preživljaš dan. Nihče ne ve koliko notranjih bitk biješ in koliko poguma dnevno zbiraš. Nihče. In zato, kljub dobronamernim napotkom, ne moremo preko sebe. Jaz ne želim preko sebe.

Kako se odklopiti med prazniki in umiriti glavo

Tako. Eno tako malo darilce, ki si ga lahko namenite. Pa ne samo decembra. Kadarkoli. Kadarkoli se vam zdi, da je preveč. Da je enostavno preveč. Pa tudi takrat, ko je vse okej. Veste, ko so stvari dobre, takrat pozabljamo nase. Ampak tudi takrat smo pomembni.

Nisem kot drugi

Iz izkušenj vem, da se slej ali prej vse obrne. Ker je psiha ena taka prefinjena prasica, ki dobro ve kdaj nismo iskreni sami do sebe. Kdaj ravnamo v nasprotju z našo naravo. Zapomni si vsak “ja” za katerega smo želeli, da je “ne”. Ve za vsako situacijo, v kateri smo igrali žrtev. Zapomni si vsako bolečino, ki je nismo izjokali. In prekleto dobro ve, kdaj smo želeli pizditi pa nismo.

Joga pornografija

Kdo so običajne osumljenke? Sean Corn, Shiva Rae, Kino MacGregor, Tara Styles, Kathryn Budig. Vse te ženske so bele. Vse so vitke. Vse izmed njih so zdrave. Večina nima otrok. Vse so krive objavljanja pomanjkljivo oblečenih fotografij jogijskih položajev na plaži. Odgovorne so za ozaveščanje o jogi. Dotikajo se življenj tisočih in tisočih deklet. Ženske paradirajo svoje prakse glasno in ponosno. In so, na nek način, zaslužne za porast jogijskih praks.

Kako biti srečn(ejš)i

Kemija, ki nas osrečuje. Vse imamo na dosegu roke, vse. Vse je v nas. Srečnejši postanemo, ko se za to odločimo. Ko si znamo vzeti čas zase. Srečnejši postanemo, ko se za to odločimo. Srečnejši postanemo, ko se za to odločimo. Srečnejši postanemo, ko se za to odločimo. (ni napaka, ponavljam napisano, da si boste lažje zapomnili) Kolumna Medeje Bajec.

Dovoli si

Groba beseda. Vem. Ampak pomislite, kdo pravzaprav je odgovoren za, kaj pa vem, recimo kar srečo? Na koga čakamo? Na kaj? A veste, če stvari vzamemo v svoje roke, postanejo resnične. Oprijemljive.

Smo tisto, kar nočemo biti

Mislim, da si največ škode storimo z upiranjem. Z nenehno željo po spreminjanju. In potem se ženemo za, kaj pa vem, morda ideali. In potem ustvarjamo pričakovanja. In čakamo. In pozabimo na življenje. Kolumna Medeje Bajec.

Moja tesnoba – moja učiteljica

Moja tesnoba je moj indikator. Indikator, ko in če nekaj ni okej. Pritisk v prsih, ščemenje v dlaneh, šibke noge, povišan srčni utrip, vrtenje, slabost. Pokazatelji zlomljene psihe. Ne ignoriram jih, ne obnašam se, da je vse okej. Reagiram. Kolumna Medeje Bajec.

Kolofon