Sama sem preživela božični večer in mnoga silvestrovanja daleč od doma. Ko je pri nas zima, je na drugi strani sveta poletje. Če poletju sredi Patagonije pač lahko rečemo poletje. Moj prvi božič od doma sem preživela sredi od boga pozabljenega zaliva na jugu Čila. Z raziskovalno ladjo smo pluli po fjordih proti Puerto Natalesu. Poleg tega, da sva se že pred vkrcanjem zastrupila s fermentiranimi morskimi ježki, je bilo morje tri dni tako podivjano, da smo skoraj vsi potniki bruhali kot vidre. Deževalo je in fjordi so bili skriti v debeli megli.
Nisem še slišala, da bi kje praznovali dan neplodnosti. Dan splava. Dan parov brez otrok. Če hočemo biti utelešena pravica, potem bodimo pošteni do vseh. In nehajte objavljati fotografije škrbastih punčk, ki gredo prvič v šolo. Se kdo vpraša koliko je parov, ki tega nikoli ne bodo dočakali?
Letošnje generacije nimajo maturanstkih in absolvenstkih izletov. In so prikrajšani za še za tako slabe zgodbe iz Loretdemara. Ki po dobrih 30 letih končno postanejo dobre zgodbe. Jaz nimam več velike riti, kroglični ležaj ima pa velik vamp, premale raybanke in živi pri mami. Ponoči mu družbo dela samo zbledela Samantha Fox.
Tudi jaz sem šla v Ikeo na svoj terapijo, ko sem se prvič selila na svoje. Prav svoje svoje, od koder bom šla samo čez šrango ali z nogami naprej. Z najboljšo prijatlejico sva si izposodili Diva mobil. To je bil star pickup, ki je bil cel polepljen z roza folijo, na njej pa je bila narisana huda bejba. Najprej sva pred mojim blokom podrli celo vrsto kant za smeti, potem pa hop na gas in proti Gradcu.
Naučite otroke, kdo je bil Pele. Da Maradona ni bil foter od Madonne. Kupite mu žogo in jo hodite nabijat na vaško igrišče. Peljite jih na koncert, kjer muzike ne sklada računalnik. Skrijte jim telefon in jim dajte prebrati knjigo Ko zorijo jagode. Naučite jih zamenjati gumo na avtu.
Po nekaj zabavnih mesecih, ko so se Vipavke in Vipavci na poti v trgovino zaletavali v znane obraze s televizije, je tudi ta direndaj potihnil. V Marjanci ni bilo več gneče, poštarica ni imela več nobenih tračev, kje se Ivanička preoblači in kake barve modrc nosi. Odslej se pri njej dobi samo še položnice in račune. Le reka Vipava je še zmeraj tekla pod svojimi mostovi in čakala, da se vrnejo frajerji z megafoni, postavni igralci z namazanimi trepalnicami in gospe igralke s ta nobel viklerji.
Nikoli ne bom pozabila smučanja na Voglu. Stara sem bila 14 let in imela nastavke instagrama iz osemdestih. Novo toprovo puhovko, strešico nad čelom, mati je zaštrikala gamaše in peruanske kape s poklopci za ušesa, kot so jih imela pravi francoski frajerji. Bela šminka, očala z usnjenim plašnicami in penina za malico. Iz kristalnih kozarcev. Polovičarji pač nismo. Če zanemarimo dejstvo, da smo šli tja z bolho. Pancerje je fotr stlačil pod havbo in od Čehov kupil najmanjši možni strešni prtljažnik.
Gozdarji s 100 let staro smreko pod pazduho so lahko zelo seksi. Pot jim teče po golem hrbtu in smolo si brišejo v zguljene kavbojke. Z velikimi dlanmi, težko sekiro in rjovečim džipom so veliko bolj privlačni od poženščenih hipsterjev na specialkah. V nogavicah s kaktusi, s povoščenimi brki, v trenerki speglani na črto.
Iztokove Štorije in baldorije sem prvič slišala v študentskih letih, ko je Borut iz Ajdovščine prinesel njegovo kaseto. Veselo smo si jo vrteli, ko smo se v Igorjevem novem golfu vozili naokoli in navdušeno prevevali o mestu pri Puli in visečem delu krave…
Nikoli ne bom pozabila tistega jutra, ko sem se po martinovanju zbudila v njihovi mladinski sobi. Nekdo je ponoči na sredo sobe navozil velik kup gnoja. Še danes ne vem, zakaj in niti ne kdo. Najbrž je bila kaka besna Vipavka. Korošica bi naredila enako.
Po kozarcu domačega roseja je bil čas za raziskovanje interierja. V dolgem krilu, zaradi katerega sem skoraj dvakrat padla s kolesa, ko se mi je zefecljalo med šprikle, sem odplahutala na stranišče. Med umivanjem rok sem se počekirala v ogledalu, ugotovila, da sem opečena po nosu, poravnala krilo in se odpravila proti izhodu. Takrat sem začutila, kako mi je pihnilo po riti. Pogledam še enkrat, spodnji del krila sem imela zataknjen za spodnje hlačke.
Skratka, naredila sem korak nazaj in se vrnila v svoj švic studio izpred nekaj let, pridno plačala članarino, se slekla pred tropom zdepiliranih in namazanih bab in se podala končno-stoječi-zadnjici naproti. Človek bi rekel, da verjamem v čudeže. Ampak ne – jaz verjamem v novoletne sklepe.
Lenuhom se danes reče hipsterji. Kot da to ni dovolj, so si prisvojili še dekolteje, kjer kažejo svoje kosmate prsi. Se pravi, da so nam najprej ukradli dekolteje potem pa še oprsje. Zdaj se po rumenih časopisih celo hvalijo, da so moški s kosmatimi prsmi bolj brihtni, bolj samozavestni in bolj duhovit od tistih, ki dlak na prsih nimajo. Če sklepamo po teh trditvah, smo ženske zakompleksane, zabite in dolgočasne porabnice kisika.
Če prav razmislim, sem bila najbolj suha takrat, ko so me jezili moški. Takrat sem ob večerih z vso silo poganjala kolo v center na še en randi, vmes preklinjala in točila debele solze. A posušena rit in prazno srce sta bolela veliko bolj, kot bolijo zaliti gležnji. Čeprav… mogoče imam pa premalo rit! Če bi bila večja, bi lahko iz nje naredila blagovno znamko. Sponzorji bi vsekakor imeli veliko prostora za svoje oglase!
Kamuflaža staranja je veliko bolj zahtevna stvar. In zahteva predvsem veliko denarja, časa in še več alkohola.
Tipične kamuflažarke pri svojih petdesetih letih hodijo na pošto v strganih kavbojkah z ritjo pri kolenih. Švedrajo z ugicami in mečejo pramenaste lase čez ramo. Ko gredo mimo tebe, ves čas nekaj žvenklja. Kolumna Urške Podojstršek.
Spletna stran Lokalne Ajdovščina je namenjena promociji Vipavske doline, širjenju lokalnih novic ter spodbujanju občanov k različnim aktivnostim. Vse z namenom za kvalitetnejše bivanje v najlepši dolini na svetu.
Lokalne Ajdovščina so na voljo tudi vsem vam, ki bi radi svoje delo, storitve ali dogodke bolje predstavili širši javnosti. Naš portal pokriva praktično celotno območje Vipavske doline, marsikdaj pa tudi širše, širino sporočanju pa odslej daje tudi tiskana izdaja Lokalnih Ajdovščina, ki jo v poštne nabiralnike prejmejo občani Ajdovščine. Za urejanje Lokalnih Ajdovščina skrbi Zavod Disisdis, ki v svoji zgodbi ponuja še marsikaj, kar vam lahko olajša pot do boljše promocije.
Lokalne Ajdovščina – tiskana izdaja:
Celostranski oglas ali PR članek – po dogovoru
Polstranski oglas ali PR članek – po dogovoru
Ostale možnosti – po dogovoru
Lokalne Ajdovščina – spletni portal:
Reklamni letak – 90€
Reklamni članek – 120€
Reklamne vsebine nato delimo še naših Facebook, Instagram in Twitter profilih. Cena zajema 10-dnevno izpostavljeno postavitev na vrhu našega spletnega portala. Nato se reklamna vsebina pomika navzdol z ostalimi novicami, razen, če naročnik želi, da jih odstranimo. Za dodatne ali daljše postavitve je vse stvar dogovora.
Pišite nam ali pa nas pokličite in z veseljem se bomo potrudili za vas in vaše potrebe.