Da so prvi prebivalci Gore skalovju iztrgali skromne zaplate zemlje, niso potrebovali le moči, temveč tudi vztrajnost in nepopustljivo voljo. Zatorej ni presenetljivo, da Gorjan ceni fizično delo; v stoletjih se je vtkalo v dedni zapis kot temeljna vrednota, ki je omogočala preživetje v surovi pokrajini. Če so geni slučajno zatajili, so imele matere za potomce brezbrižnejše nature zagotovo pripravljen cel niz pregovorov o pomembnosti dela – saj veste: brez dela ni jela, delo krepi človeka, delo je najboljša terapija, delo je ogledalo človeka. A nobena od teh krilatic ne dosega zapovedi taščine mame: hudič te ne sme dobiti brez dela! Kdo izmed bogaboječih bi si upal tvegati, da ga v kremplje dobi sam zlodej, če bi ga zalotil v brezdelju? Zato je Gorjan zavezan delu. Kljub bridkim spominom na krokodilje solze ob pletju neskončne njive korenčka, namenjenega predelavi v Fructalu, na mukotrpno razbijanje skal, ročno spravljanje sena, malovarjenje in kopico drugih del, ki niso zaobšla nobenega člana družine. Ko čas ublaži trpkost spominov, je celo ponosen na delovno intenzivno mladost, ki ga je izklesala - što ne ubije, jača! – in želi fizično delo kot primarno vrednoto privzgojiti tudi svojemu potomstvu. Poudarek je na fizično: bolj bohemske različice opravil, pisateljevanje recimo, ne štejejo kot delo; črk, ki jih vržeš na papir, pač ne moreš pojesti – za razliko od krompirja, ki ga pozno spomladi ugnezdiš v zemljo in čakaš, da ti ta povrne tvoj trud.

Z marsikaterim ljudskim rekom o delu bi se lahko strinjala, a tudi z besedami angleškega pisatelja in humorista Jeroma K. Jeroma: »Nobena druga stvar na svetu me ne prevzame tako, kot delo: cele ure lahko sedim in ga opazujem.« Umetnost brezdelnosti Gorjanu ni blizu; tisti, ki ga v delovni vnemi ne dohajamo, lahko računamo na opazko: »Ke ne vidš dela?!« A po izkušnjah avstralske pisateljice Bonnie Ware, ki je dolga leta delovala v paliativni oskrbi, je eno od najpogostejših obžalovanj, s katerim se soočijo ljudje na smrtni postelji, povezano z delom: želim si, da v življenju ne bi tako trdo delal. Zato bom brez slabe vesti poizkušala večkrat gojiti opazovanje dela.

Takoj za delom bi Gorjanu na lestvici vrednot pripisala svobodo. Navajen je širokih razgledov, ki mu jih v kristalno jasnih dneh nudi prepišna planota. Da bi se zviška razgledal po svetu, mu ni treba dlje kot na rob Gore ali na katero od bližnjih vzpetin, ki vrh pomolijo iz Trnovskega gozda. Ljubi burjo, hlad in mir širnih gozdov. Živeti v utesnjujočem okolju ozkih dolin in grap je kot imeti srajco zapeto do vratu ali nositi puli – tega Gorjan ne prenese! In ko se z leti navlečeš te prostranosti, ti postane jasno, kaj ga je med življenjem v mestu vsak konec tedna vleklo domov – in hkrati nedoumljivo, kako je lahko toliko časa zdržal med meščani.

Gorjan je zaprisežen častilec domačega. Ni je čez doma pridelano hrano, ki jo je dala gorjanska zemlja! Spomladi sumljivo ogleduje lončke s sadikami: bog ne daj, da bi gorjansko prst zmešali s ta unajno, še zlasti ne s tisto nesnago iz vrtnih centrov! Nad sadjem in zelenjavo iz doline viha nos – če že ni samo po sebi škropljeno, se na sadeže in vrtnine usedajo kemikalije, ki jih uporabljajo vinogradniki. Komaj čaka zgodnji krompir, da lahko med okušanjem pridelka vedno znova ponosno ugotavlja, da je gorjanski z naskokom najboljši. Tudi meso je najslastnejše ustrlenu – če že ne uplenjeno v naravi, pa vsaj vzrejeno na domačih travnikih in pašnikih! Ali v domačem zajčniku. Da o vodi niti ne govorimo: Skukava je čislana daleč naokoli, ne le pri Gorjanih! Tako zelo je dragocena, da se je Gorjan pripravljen zaplesti v spor z varnostnikom na koncertu, ki vztraja, da na prizorišče ni dovoljeno prinašati pijače: tudi vode ne, pa čeprav je Skukava! Skukave wade pe že n bom zlivu pruoč!

Vštric z domačo košto gredo tudi pridne roke gospodinje. Koliko jih ceni, je stvar debate – jih pa pričakuje! Kajti na Gori vlada starodavni red, pravična delitev dela: delo zunaj je od vseh, delo v hiši pa od gospodinje! Kot bi rekel nono iz Mlakarjeve pesmi Čikorija in kafe: k taku buh ukaže an taku je narjen ta svet! Pa naj borke za enakopravnost, enake možnosti in kar je še teh emancipacijskih pogruntavščin, govorijo, kar hočejo!

Še nekaj besed in njihovih zvez se mi porodi, ko se vprašam, kaj Gorjan ceni. Zagotovo zdravo kmečko pamet, ki jo – po njegovem prepričanju – kronično primanjkuje povsod. Logiko in preproste rešitve, ki so tudi bolj kot ne redka dobrina, ne le v svetu birokracije, temveč vobče. Pa iznajdljivost, kanček zvitosti in humor. Ko sede skupaj prava klapa, ob rafalu dovtipov zabolijo čeljustne in trebušne mišice. Zelo dobro zna zbadati prijatelje, na svoj račun pa se malo teže nasmeji – zato se točno določen Gorjan v najboljšem primeru le zadržano nasmehne mojim poskusom humornega opisovanja prebivalcev Gore, potem pa sarkastično navrže, da mi je med njimi res hudo – in da to zdaj ve širna Vipavska dolina. Med eno od razprav na temo obelodanjanja življenja na Gori z negorjanske perspektive sem dobila predlog, da bi bil res že skrajni čas, da po pravici povem, da so v tem poblaznelem svetu Gorjani poslednji mohikanci možatosti v najžlahtnejšem pomenu besede.

Kaj torej pri Gorjanu ceni njegova ta unajna nevesta, morda razkrijem v enem od prihodnjih zapisov.

Pod črto: Bog varuj, da bi zapisana opažanja pripisali samo enemu, točno določenemu Gorjanu, ali pa kar vsem povprek. To bi bilo prehudo popačevanje slike. Gorjan je skupek lastnosti nekaj oseb moškega spola, ki sem jih uspela v letih življenja na Gori bolj ali manj dobro spoznati in ki zavzeto branijo gorjanske vrednote in spodkopane okope patriarhata.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v julijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

* Naslovna fotografija: Alen Milavec    

Deli Nazaj