Del štaba ženske smučarske reprezentance tehničnih disciplin je že tretjo sezono tudi kineziologinja in fizioterapevtka Ana Mali. Ajdovka je pred tem, tudi med študijem, delovala predvsem z moškimi ekipami v tujini, nato pa "prestopila" v smučanje in se posvetila delu s slovenskimi specialistkami za tehnične discipline. Letos je bila del slovenske odprave na olimpijskih igrah v Pekingu, po vrnitvi pa nam je v krajšem pogovoru zaupala svoje občutke in videnje največjega športnega dogodka na svetu.

Začnimo tale pogovor malce bolj uradno. Kakšen je tvoj naziv znotraj reprezentance?

Sem kineziologinja in fizioterapevtka ženske reprezentance za svetovni pokal. 

Uradno si še vedno Ajdovka? Ko si doma, si doma v Ajdovščini? 

"Wajduka" sem od zmerej. Po mami primorka, po očetu gorenjka. Vipavska dolina mi je zelo pri srcu. Tako da, ko sem doma, sem doma "u Wajdušni" (smeh).

So bile to tvoje prve olimpijske igre na katerih si prisotna s svojim znanjem?

Da, to so bile moje prve olimpijske igre in prvo bivanje v olimpijski vasi.

Sedaj pa čisto klasično in klišejsko; kakšen je občutek biti na olimpijskih igrah? So res tako zelo večje od vseh ostalih športnih tekmovanj in dogodkov?

Biti na olimpijskih igrah je res izjemno in svojevrstno. Kot že velikokrat omenjeno, so bile igre zaradi epidemične situacije, organizirane nekoliko drugače. Nastanjeni smo bili v vasi v območju Yanquing blizu smučišča. Zaradi logistike in urnika dela se otvoritvene in zaključne slovesnosti nisem udeležila. Škoda se mi zdi, da na igrah ni bilo gledalcev, ki bi ustvarili res tisto dodatno vzdušje. Kar se recimo mojega dela na samih olimpijskih tiče, je tako kot na primer na vsaki tekmi svetovnega pokala. Nanjo je treba tekmovalce kar se da najbolje pripraviti. Način dela je isti, celo sezono, kar sem oddelala pred OI in kar bo do konca sezone, je vedno 100%. Glede na to da so OI na vsaka štiri leta, je razlika v večji medijski pozornosti na samo tekmo oz. igre.

Glede na izkušnje za primerjavo, v preteklosti sem bila na svetovnem mladinskem nogometnem prvenstvu, takrat pod angleško zastavo, ter turnirju študentske nogometne lige na Otoku s škotsko reprezentanco. Ta je takrat v finalu premagala visoko rangirano ekipo angleške reprezentance. Na teh turnirjih sem takrat doživela otvoritev in potek turnirjev oz tekem v takem “normalnem” vzdušju. Nogomet je res številka ena v Veliki Britaniji, kar pomeni, da je tudi delo zahtevno in pričakovanja so velika, ne dopuščajo napak, so pa po organizaciji takšni turnirji bili kar primerljivi z OI, iz mednarodnega medijskega vidika pa ne. Lepo je bilo, ker sta me ekipi “vzeli” za svojo in sem, uživala tako v delu kot tudi na turnirskih dogodkih.

Letos so bile igre predvsem ali pa bolje rečeno tudi v znamenju situacije s Covid-19. O tem je bilo veliko napisanega in marsikaj povedanega. Pa vendar, lahko po nekajdnevnem bivanju na prizorišču in v olimpijski vasi rečeš, da je olimpijski duh vendarle prevladal nad prisotnostjo virusa in ukrepov povezanih z njim?

V alpskem delu ekipe na srečo nismo imeli posebnih težav s kovidom. Tako, da smo bili v olimpijski vasi lahko kar sproščeni glede tega. Vsak dan smo se testirali, bris so vzeli iz grla, to je pa to. V dveh sezonah smo se na to že navadili, saj so organizatorji podali pogoj negativnega testa za nastop oz udeležbo na vsaki tekmi. Upam, da bo v prihodnosti spet "po starem". Več stresa je bilo s tem pred igrami, saj na tekmah ni bilo t.i. rdečega mehurčka in smo se morali zelo paziti. Na koncu smo le uspeli, da smo prišli vsi na igre z negativnimi izvidi. Sploh pa je že velik uspeh, da je naša ekipa ena redkih prišla do sedaj skozi tekme v dveh sezonah brez okužbe tekmovalk. Pred igrami je bilo veliko dela tudi zaradi velike količine potrdil, ki so bila potrebna pred OI, kar je bilo za vse nekaj novega. V zadnjih dveh dneh pred odhodom sem imela veliko dela s tem, ter s pogovori s kitajsko ambasado, ko je prišlo do kakšnih resnejših težav. Ampak kljub vsemu lahko rečem, da je bil olimpijski duh bil prisoten.  

O virusu ne gre preveč izgubljati besed, raje kako besedo več o igrah. Znano je, da Kitajci ničesar ne prepuščajo naključju in da so poznani kot vrhunski organizatorji takšnih in drugačnih velikih dogodkov. Je bilo tudi tokrat vse brezhibno urejeno in so stvari lepo tekle?

Da so bile stvari brezhibno urejene, je delo vseh, ne samo Kitajcev, ampak tudi predstavnikov oz zadolženih za dobro izpeljane igre vseh predstavnikov komitejev. Težave so se včasih pojavile ob komuniciranju z delavci in volunterji, pred in med igrami. Vidi se jim, da obvladajo umetno inteligenco, če se lahko temu tako reče, malo manj s stvarmi, ki so “spontane” oz se mora človek malce znajti po svoje. A to je druga zgodba. Nekaj več težav se je pojavljalo na začetku iger, proti koncu je vse teklo bolje.

Si bila zadovoljna s hrano v olimpijski vasi?

Baje je bila izbira manjša kot na prejšnjih igrah, vendar je bilo tudi zdaj izbire dovolj. Zdi se mi, da je v teh treh tednih vsak našel nekaj kar mu ustreza. Sem zadovoljna, ampak priznam da sem bila ob prihodu nazaj vesela domače hrane, še najbolj enostavne juhe ali pa mineštre, nič kompliciranega.

V slovenski olimpijski ekipi je bila tudi Andreja Slokar, ki sicer v svetovnem pokalu deluje s svojo ekipo in s svojim fizioterapevtom. A vseeno se verjetno vajine poti večkrat križajo, tako v Pekingu kot tudi med sezono in pripravami. Si kdaj pomagate med seboj, ste v dobrih odnosih? Je fajn imeti ob sebi še koga z značilnim ajdovskim naglasom?

Tako je. Seveda, glede pomoči, če kdo kaj rabi, s tem ni problema. Tako je vedno, ne glede na to katera ekipa rabi pomoč, moška ali ženska. Kar se tiče organizacije ekip, pa se sama s tem ne ukvarjam, to imajo čez trenerji in vodstvo panoge. Slovenija je res majhna, pa se delimo še na regije in mesta. Je pa lepo v smučarski karavani slišati ajdovski naglas. Primorski naglasi so zadnja leta kar v porastu v alpskem smučanju. Dvomim, da si je kdo to sploh predstavljal, da se to lahko zgodi. 

Če se malce vrnemo k tvojim zadolžitvam. Kako poteka tvoj dan v »pisarni«? Kdaj začnete in kdaj končate z delom? Tudi mraz vam seveda ni tuj.

Vse je odvisno od časa treninga in tekme. Vsak dan se začne zgodaj zjutraj. Z ekipo sem med smučarskimi treningi na terenu, ponavadi na štartu. Če katera kaj rabi, pomagam pri ogrevanju, če gre kaj narobe, se katera poškoduje ipd., se dan odvije drugače, vse je že kar rutinirano. Ko je treba (in ponavadi je treba), pomagam pri nošenju smuči na ter s terena, včasih pomagam pri postavitvi ure na progi itd. Punce se rade pohecajo, da sem na pol serviser(ka). Hec, daleč od tega. Je pa delo precej fizično, in se je treba “obrnit”. Ko pridemo s terena so na vrsti popoldanska kondicija in terapije. Dolžina teh je odvisna od težav in poškodb, trajajo pa okrog ene ure, več ali manj je odvisno od resnosti težav, če je treba je terapija opravljena tudi dvakrat na dan. Trening se določi glede na plan in se spremeni v primeru težav/poškodb. Velikokrat se težave rešijo tudi preko popoldanskega (kondicijskega) treninga. Vedno pa pride še nekaj dodatnega za postoriti, tudi kaj drugačnega od mojega opisa poklica. Dopoldnevi in popoldnevi so takorekoč zapolnjeni. Vedno skušam vse dokončati pred večerjo, kar pa ne uspe vedno. 

Glede mraza na olimpijskih igrah pa je bilo tako, da je bilo par dni res mrzlo, predvsem veter je dodal piko na i. Sicer sem na terenu velikokrat oblečena kar v vse kar imam od opreme, sploh palerina je vedno “zlata vredna”. Poleg tega so tu še grelne nogavice in grelci, ki jih damo v rokavice in podobno. Je pa bilo definitivno, po izkušnji sodeč, v drugi olimpijski vasi bilo bolj mrzlo kot pa pri nas.

Kaj pa ko je dela konec? Je bilo na Kitajskem dovolj prostora tudi za kratkočasenje?

Spored za prosti čas zajema ogled kakšne druge tekme, če ne gre v živo, pa po tv prenosu. V živo smo si ogledali tekmo sank ter smučanje prostega sloga, akrobatske skoke. Drugače pa smo si zapolnili čas z igro biljarda, namiznega nogometa, na voljo so bile tudi virtualne igre, če je kdo želel. Proti večeru, če sem imela čas, sem najraje šla v fitnes, da sem naredila tam tudi nekaj zase. Včasih smo se tudi podružili z ostalimi fizioterapevti tujih ekip, s katerimi se vsake toliko rade volje dogovorimo za kakšno kavo. Predvsem pa je super, da se znamo podružiti v ekipi. 

Koliko je bilo, ob prisotnosti virusa, sploh druženja med športniki v olimpijski vasi?

Druženja je bilo veliko v jedilnici ter v prej omenjenih prostorih za druženje. Drugače pa v zadnjih treh dneh covid primera ni bilo zabeleženega. Tudi glede na pogostost testiranja, ni bilo kakršne koli prepovedi druženja. Se je pa našla tudi kakšna zabava, dobre uspehe je vsaka reprezentanca rade volje proslavila. 

Slovenci in seveda tudi Ajdovci imamo radi smučanje in smučarske dopuste, ki pa največkrat potekajo v evropskih destinacijah. Kar si doslej videla in spoznala, kako bi opisala smučišča v okolici Pekinga? Je vse skupaj podobno kot v Evropi? Bi nekomu priporočala »skok na Kitajsko«, na smučarski dopust?

Po pravici ga ne bi priporočila. Je pa res, da sem se spoznala le s progami namenjenim tekmam alpskega smučanja v Yanquingu. Proge tam niso ravno za turizem, kot vem niso bile niti splanirane v ta namen. So kar zahtevne in baje da tudi snega ponavadi ne zapade kaj prida veliko. 

V svoji »karieri« študija in kasneje službe si delovala že v različnih državah, od Norveške, ZDA, Švedske, Anglije, Bahrajna, Škotske …. Obenem pa spoznala tudi še svet nogometa in rokometa. Od leta 2019 pa si v tako imenovanem »belem cirkusu«. Ti ustreza delo v svetu alpskega smučanja, se tudi v prihodnje vidiš v njemu? Vendarle je vse skupaj precej dinamično, poleg pa še številne selitve iz enega prizorišča na drugega. Kaj ti je pri tem športu najboljše oziroma najlepše?

Verjemite mi, če mi ne bi bilo všeč, tega ne bi delala. Je naporno in je dinamično, vendar če mi naporno in dinamično ne bi ustrezalo, se tudi ne bi odpravila v vse te države po znanje in izkušnje. V vsako državo sem šla v neznano, tam nabirala izkušnje v javnem ter privatnem zdravstvu, na številnih področjih kot je kineziologija, fiziologija, fizioterapija, in šport je bil ogromno prisoten. Še naječja neznanka je bil Bahrajn. Ta država Bližnjega vzhoda hočeš nočeš enostavno ni evropska ali zahodna država, kamor lahko kot ženska enostavno spakiraš in greš. Delo in odnosi so tam drugačni. Tja sem odšla sama, sodelovala z neverjetnimi shaikami, ki so izjemne in zelo profesionalne. Ponosna sem lahko nase, da sem šla tja po take izkušnje, in samo hvala lahko rečem moji družini, da me je ob vsem tem podpirala.

Kar je pri vsem tem najlepše pa je sam šport, delo z ljudmi, ki imajo nek cilj, sodelovanje s sodelavci ter ostalimi, spoznavanje novih krajev in ljudi ter “networking” in dinamika dela (na prostem in "v pisarni"). Lepo je vedeti, da tudi tuje reprezentance vidijo način in rezultate dela, kakšni so odnosi, ter kakšen je doprinos posameznika k delu. Lepo pa je tudi, ko se po tednih poti, tekmovanj in trdega dela vrnem domov in vidim, da mi je tudi doma lepo in mi nič ne manjka. Mirnost, da ne glede kaj se odločim zdaj in v prihodnje bo pravilno in ok.

Ob delu s slovensko reprezentanco si verjetno spoznala že skoraj vsa pomembnejša svetovna smučišča. Kam bi se sama najraje odpravila na smučanje, če bi izbirala? Kje ti je najlepše?

Najraje bi se odpravila v Sestriere, tudi Jasna me je pozitivno presenetila. Najbolj me pa vleče v Kanado, kjer je velika izbira smučišč, ter ZDA, Colorado. Tam sicer z reprezentanco nisem (še) bila, vendar po opisih tamkajšnih domačinov in tistih, ki so tam že bili, bi se tja z veseljem odpravila. 

Hvala.

* Fotografije: Ana Mali arhiv

Deli Nazaj