Bližamo se reliju Vipavska dolina. Ga bolj nestrpno pričakuješ kot voznik ali kot organizator?

Obe vloga sta zanimivi. A najbolj mi je všeč, ko si nadenem dirkaško čelado, pogledam uro, ki odbije in »gremo v C2«.

Koliko ljudi je potrebnih, da se izpelje dogodek kot je Rally Vipavska dolina.?

V organizacijskem timu vas najverjetneje ni malo? V ožji organizaciji nas je približno deset zvestih članov kluba Ajdovščina Motorsport. Skupaj smo vse od leta 2006, ko je bil klub ustanovljen. Res smo tesno povezani in vsak se lahko na vsakega zanese. Včasih pride tudi do malce vroče krvi, a vsako težavo znamo hitro rešiti. Nekaj dni pred in med samim relijem pa se ta številka močno poveča. Zagotovo je takrat v sam dogodek vključenih vsaj 50 ljudi, če pa dodamo še redarje in vse ostale službe, ki skrbijo za nemoten potek dogodka, pa se lahko pogovarjamo tudi o 350-ih osebah. Govorimo o enem izmed največjih dogodkov v našem okolju.

Koliko je za vas organizatorje pomemben ta vidik promocije Vipavske doline. Verjetno vam je tudi to kar pomembno?

Na to vprašanje najlažje odgovorim s podatkom, da se na nočnem superspecialu zbere tudi do 15.000 obiskovalcev. Tako kot verjetno vsi prebivalci naše doline se tudi mi trudimo, da ime Vipavske doline čim bolj ponesemo v svet in mislim, da nam to kar dobro uspeva. Predvsem nam je pomembno, da organizacijo dogodka iz leta v leto izboljšujemo.

Če se za hip ustavimo še pri superspecialu, ki se letos znova vrača v program. Zakaj je ravno ta del relija tako zelo pomemben za vas organizatorje?

Gre za zanimiv izziv. Treba je vedeti, da je ravno superspecial finančno in organizacijsko najzahtevnejši del relija. Precej živcev nam pobere ta skrb za varnost množice, ki se zbere ob ajdovskih ulicah. Takrat ob progi srečamo tudi ljudi, ki jih reli sicer ne zanima, a pridejo zvečer v mesto, zato ker se pač nekaj dogaja. In ravno to je ta čar, predstaviti reli čim širšem spektru ljudi. Superspecial je srce relija Vipavska dolina.

Reli Vipavska dolina velja v slovenskem okolju za enega najboljših v organizacijskem smislu. Precej naporov vlagate v skrb za gledalce, a tudi za posadke znate zelo dobro poskrbeti. Zakaj se posadke tako dobro počutijo v Ajdovščini in Vipavi?

Tokrat odgovarjam kot voznik in ne kot organizator. V prvi vrsti je zagotovo vzdušje ob progi. Toliko gledalcev in takšnega vzdušja nima noben drug reli v Sloveniji. Obenem pa so tudi hitrostne preizkušnje zelo dobre, tako v tehničnem smislu kot v smislu hitrosti. Pogoji za izpeljavo relija so vrhunski. Etape med hitrostnimi preizkušnjami so kratke, to imamo posadke rade. Obenem pa obkrožimo celotno Vipavsko dolino. Vsekakor gre za enega najbolj ekonomičnih relijev.

Kaj bi bilo potrebno, da bi dogodek prerasel slovenske okvirje, da bi morda nekoč pri nas nastopale tudi najboljše evropske in svetovne posadke? Se zaustavi le pri financah?

Mislim, da delamo v pravi smeri. Vsako leto je za naš reli vse več zanimanja tudi iz tujine. Vsako leto imamo več obiskovalcev, razvijamo turizem. Napolnimo vse turistične zmogljivosti, polne so vse gostilne. Dober glas vsekakor seže v deveto vas. Trudimo se po najboljših močeh, dogodek raste organsko in tako bomo tudi nadaljevali. Vsekakor pa bi za kaj več potrebovali tudi več podpore, tako na državni kot tudi na lokalni ravni. Potrebna bi bila precej večja in širša organizacija na vseh ravneh. Ampak kot sem dejal, gremo stopničko po stopnički. Bi se pa morda ta trenutek zahvalil vsem, ki so nam vse od začetka stojijo ob strani in nam pomagajo pri izpeljavi dogodka. Številni majhni sponzorji so z leti postali tudi večji sponzorji in res sem zadovoljen, da imamo danes tudi generalnega sponzorja dogodka, blagovno znamko WithU Slovenija. Brez vseh teh, malih in velikih vložkov, bi bilo reli nemogoče izpeljati. Res, hvala vsem.

Če ostanemo še malce pri vašem klubu Ajdovščina Motorsport. Kako lahko pomagate mladim, ki so šele na začetku svoje avtomobilistične kariere? Zakaj je prav, da se vam priključijo in kakšno podporo lahko pričakujejo?

Opažam, da se mladi znova »vračajo«, če lahko tako rečem. To se pozna tudi v našem klubu kjer je kar precej novih obrazov. Kar se podpore tiče je potrebno vedeti, da žal finančno ne moremo pomagati, dobi pa vsakdo precej nasvetov in podpore. Izkušnje starejših so neprecenljive. Govorim o opremi, tehniki vožnje, organizaciji …. Razvijamo se v pravi smeri, vsakogar sprejmemo odprtih rok. Rekel bi, da je najpomembnejša stvar, ki jo lahko nekdo dobi pri nas motivacija. Kar se tiče kluba pa mislim, da smo letos storili pomemben korak. Imamo končno svoje klubske prostore v nekdanji piceriji Zmaj. To nam je omogočila Občina Ajdovščina, za kar se ji na tem mestu tudi še enkrat zahvaljujem. V klubskih prostorih imamo tudi simulator vožnje in tudi to je nekaj s čimer lahko pomagamo mladim pri njihovem razvoju.

Sam se vračaš v dirkalnik po reliju Nova Gorica. Bi si želel, da bi ti ostajalo več časa za ta šport ali v tem obdobju življenja jemlješ vse skupaj bolj kot neke vrste rekreacijo?

Zase lahko rečem, da nisem »reli odvisnik«. Nekatere stvari v življenju so mi precej bolj pomembne, res pa je, da mora imeti človek tudi nekaj zase. Za dušo. Po naslovu državnega prvaka v Diviziji 1, v sezoni 2018, sem si privoščil nov avtomobil Renault Clio RS, kar je bila moja dolgoletna želja. Ampak ta avtomobil zahteva precej dirkaških kilometrov in dirkaškega znanja, tega pa mu žal v zadnjem obdobju nisem mogel nuditi. Se pa zadeve spreminjajo, znova imam malce več časa na razpolago, zato nameravam sezono 2022 izpeljati v celoti.

Se spominjaš svojega prvega relija?

Seveda se spominjam. Kot bi bilo včeraj. Še najbolj pa besed Boruta Kobala, ki mi je pred štartom dejal »Boš videl kako je lepo«. Moja prva dirka je bila gorsko hitrostna preizkušnja Col. Tam sem nastopil z najetim Suzukijem Swiftom. Nato pa je že kmalu prišel prvi reli, Rally Logatec. Kot zanimivost lahko povem, da sem se pred GHD Col počutil, kot da sem »najboljši voznik na svetu«. No, realnost me je hitro počakala. Ko sem na cilju pri budanjski lovski koči, videl da me je starejši možakar, Bojan Polanc, v podobnem avtomobilu, premagal za devet sekund, sem spoznal, da v resnici ne znam še nič.

Kaj po tvojem loči dobrega od malce manj dobrega voznika?

Vse je odvisno od tega koliko nekdo investira v ta šport. Če hočeš biti dober voznik moraš prevoziti precej dirkaških kilometrov. Moraš biti »navožen« kot rečemo v dirkaškem žargonu. Nonstop je potrebno trenirati, testirati, spoznavati avtomobil, opremo, trenirati na simulatorju. Če pa tudi po vsem tem ne dosegaš dobrih časov, potem pa morda nisi ravno rojen za ta šport. Premalo je le vozniško znanje. Ta šport se začne že v garaži, potrebna je dobra ekipa, ki ti stoji ob strani. Brez dobre ekipe ni nič. Seveda ne smemo pozabiti niti na dobrega sovoznika. Celotna slika je potrebna, da lahko za nekoga nato rečemo, da je dober.

Katera izmed štirih, tradicionalnih, hitrostnih preizkušenj relija Vipavska dolina ti je osebno najljubša? Ma, vse štiri so mi všeč. Uživam v vsakemu koščku vseh hitrostnih preizkušenj. Nimam najljubše.

Jeseni se nam obeta tudi GHD Podnanos. Te bomo tudi tam videli za volanom?

Ne, mislim, da ne. To ni moja disciplina in se bom zato raje posvetil organizaciji dogodka.

Si v klubu Ajdovščina Motorsport želite, da bi tudi ta novost na naših tleh postala tradicionalna?

Ja, načrti z Gorsko hitrostno dirko Podnanos so kar visoki. Tudi zaradi trase, ki je edinstvena v Sloveniji. Zato se bomo maksimalno potrudili, da tudi ta dogodek v prihodnje dvignemo na najvišji nivo.

Hvala.

* Fotografije: Klavdij Blažko

* Intervju je bil prvotno objavljen v aprilski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj