Za začetek – kako bi opisali vašo šolo v treh besedah?

Težko je v le treh besedah opisati šolo s 750 učenci. A če že moram izbrati, bi rekla: strokovna, sodelovalna, usmerjena k učencu.

Kaj vas je vodilo k temu, da ste postali ravnateljica? Se spomnite trenutka, ko ste začutili, da je to vaše poslanstvo?

Odločitev za ravnateljevanje vsekakor ni stvar trenutka. Je misel, ideja, ki je zorela počasi. Ravnateljski izpit sem opravila že pred desetimi leti, torej je bila ta ideja gotovo že pred kandidaturo nekje v meni, a še ni bila dozorela.

Na OŠ Danila Lokarja sem bila učiteljica devet let. Vedno sem se počutila kot del srčnega in strokovnega kolektiva ter aktivno sodelovala pri razvoju šole. Ko je bil objavljen ponoven razpis za ravnatelja, sem začutila, da lahko s svojim znanjem, izkušnjami in pozitivno naravnanostjo prispevam k nadaljevanju dobrega dela.

Kaj vam pomeni, da vodite prav šolo, ki nosi ime Danila Lokarja – pomembnega ajdovskega zdravnika, pisatelja in človeka z vizijo?

Ko razmišljam o Danilu Lokarju, vidim veliko vzporednic z našimi vrednotami. Tudi na naši šoli aktivno spodbujamo kulturno udejstvovanje učencev. Prisotni smo na občinskih dogodkih in prireditvah, organiziramo likovne, športne in gledališke dejavnosti ter aktivno sodelujemo z različnimi organizacijami v občini in širše.

Učenci so uspešni tudi na znanstvenem področju – dosegajo odlične rezultate na državnih tekmovanjih iz številnih predmetov. Kot Lokar združujemo umetnost in znanost. Imamo vizijo, ki presega zgolj akademske dosežke. Želimo biti šola, kjer se učenci počutijo dobro, varno in sprejeto. Letos bomo praznovali 80-letnico šole – to bo priložnost, da se s spoštovanjem ozremo nazaj in z vizijo zremo naprej.

Kateri so trenutno največji izzivi, s katerimi se vaša šola sooča, bodisi organizacijsko, kadrovsko ali pedagoško?

Največja težava je prostorska stiska, predvsem pri izvajanju pouka v skupinah v tretjem triletju. Zaradi povečanega vpisa v oddelke s prilagojenim programom smo morali gibalnico spremeniti v učilnico, kar najbolj občutijo najmlajši učenci, saj v primeru slabega vremena nimajo prostora, kjer bi se lahko razgibali.

Poleg tega nam manjkajo prostori za individualno delo. Učenci, ki najbolj potrebujejo mir, se morajo učiti na hodnikih ali v avli.

V Ajdovščini se veliko vlaga v infrastrukturo, tudi v šolsko. Kako pomembno se vam zdi, da imajo otroci urejeno, varno in spodbudno okolje za učenje?

Zelo pomembno. Otroci se lahko učijo le, če se počutijo varne in sprejete – temu mora slediti tudi fizično okolje. Vesela sem, da občina razume pomen vlaganja v šolsko infrastrukturo. Želja in potreb je gotovo več, kot je možnosti.

Želim si, da bi se tudi v prihodnosti prisluhnilo šolam, saj za kakovostno izvedbo pouka niso potrebni le primerni prostori, temveč tudi ustrezni kadrovski in materialni pogoji. Število učencev v razredu je veliko, potrebe so zelo raznolike, normativi pa temu pogosto ne sledijo.

Kako se vaša šola odziva na potrebe sodobnega časa – digitalizacijo, raznolikost učencev, razvoj mehkih veščin?

Naša šola je dobro digitalno opremljena. Učitelji in učenci imajo med rednimi urami možnost uporabe stacionarnih računalnikov ali tablic. Pomembno je, da sledimo razvoju digitalizacije, saj je to del vsakdanjika naših učencev. Vzporedno s tem pa je nujno, da jih vzgajamo v kritične uporabnike informacijsko-komunikacijske tehnologije. Pomembno je, da se zavedajo, da vsi podatki niso nujno točni, da znajo poiskati kredibilne vire informacij in da so sposobni tudi podvomiti v nekatere informacije. V tem je vloga šole nenadomestljiva – učitelja ne more zamenjati nobeno digitalno orodje ali aplikacija. Informacija, kdaj se je začela francoska revolucija, je le klik stran. Razumeti pa, zakaj je do nje prišlo, primerjati vzroke in jih vrednotiti – to je veščina, ki se jo pridobi z učiteljevo pomočjo in usmerjanjem.

Sprašujete o raznolikosti učencev. Večkrat sem že omenila, da imamo na šoli veliko učencev, ki so seveda različni, nihče ni enak svojemu vrstniku. Organizirati in voditi pouk ob upoštevanju vseh teh razlik je zahtevno opravilo, a je izvedljivo. Na šoli nudimo pomoč učno in socialno šibkejšim učencem, ne le z običajnimi oblikami dela, kot so dopolnilni pouk, individualna in skupinska pomoč ter dodatna strokovna podpora, temveč tudi skozi tutorstvo, kjer starejši učenci pomagajo in spodbujajo mlajše.

V tem in prihodnjih letih želimo še bolj aktivno podpreti učence in starše s priseljenskim ozadjem, da bi se lažje vključili v življenje šole. Prav z namenom izmenjave dobrih praks pri delu z osebami s priseljenskim ozadjem smo na šoli organizirali delovno srečanje, na katero smo povabili različne organizacije v občini, šole in vrtec. Vesela sem, da so se odzvali vsi povabljeni. Namen srečanja je bila izmenjava dobrih praks in iskanje priložnosti za nova sodelovanja. Našli smo več možnosti sodelovanja in vključevanja.

Kako si želite, da bi se šola razvijala v prihodnjih petih letih? Kaj so vaše prioritete?

Naša šola je na zelo dobri poti. Učno in vzgojno dobro delujemo, a vedno obstajajo možnosti za izboljšave. Zato se učitelji nenehno strokovno izpopolnjujejo, ne le na področju svoje stroke, ampak tudi na področju sodobnih in aktivnih oblik poučevanja, razvoja otrok, razumevanja njihovih osebnostnih značilnosti ter dodatnih potreb.

Za prihajajoče razvojno obdobje smo si zastavili tri ključne cilje:povečati delež učencev, ki se v razredu počutijo sprejete,povečati delež učencev, ki se dobro počutijo v šoli ter omogočiti več priložnosti za kakovostnejše življenje in delo na šoli.

Iz teh ciljev je razvidno, da so odnosi in dobro počutje učencev v središču našega delovanja. Kot sem že poudarila, se učenci lahko uspešno učijo le, če se v svojem okolju počutijo dobro, varno in sprejeto. To pa ne pomeni, da iščemo zgolj udobje. Pravila vzgojnega delovanja so jasno opredeljena. Če jih učenci ne spoštujejo, se z njimi in starši pogovorimo ter skupaj poiščemo rešitve, ki vključujejo tudi pomoč in podporo šole.

Kaj si najbolj želite, da bi učenci odnesli iz osnovne šole, poleg znanja?

Vsekakor je to srčnost. Da ostanejo dobri ljudje. V nagovoru devetošolcem na valeti sem dejala: »Želim vam, da ne pozabite na srčnost. Če kdaj začutite, da lahko nekomu pomagate, to storite. Morda bo vaša pomoč majhna, a nekomu bo pomenila ogromno. Ne stane vas nič, a njena vrednost je neprecenljiva. Bodite tisti, ki opazijo druge in jim je mar.«

To želim za vse nas – učence, starše in zaposlene. Da bi si med seboj pomagali, da bi drug pri drugem znali poiskati dobro. Tudi v viziji naše šole imamo zapisano: »Ni nujno, da je vsak naš učenec odličnjak, vsi skupaj pa se trudimo, da bo vsak postal odličen človek.«

Kako gradite kulturo odnosov – med učitelji, učenci, starši? Kako ohranjate občutek skupnosti?

V prvi vrsti je to kultura dialoga. Da se ob morebitnih težavah pogovorimo. Da skupaj iščemo priložnosti in rešitve.

Menim tudi, da s starši tvorno sodelujemo. Udeležujejo se razrednih prireditev in ostalih dogodkov, ki jih organiziramo. En tak primer druženja je bil gotovo dan šole v mesecu maju, ko smo skupaj odšli do podružnične šole v Lokavcu in se tudi tam družili. Zbralo se nas je več kot tisoč – otrok, staršev in zaposlenih. Res lepo je bilo videti vse generacije skupaj pri neformalnem srečanju.

Kje vidite največje prednosti in slabosti slovenskega šolskega sistema? Če bi lahko spremenili eno stvar – kaj bi to bilo?

Prednost slovenskega šolskega sistema je gotovo ta, da je kakovostno izobraževanje dostopno vsem, ne glede na ekonomski status. Tudi pri dejavnostih, ki so finančno zahtevnejše, na primer pri šoli v naravi, imamo na šoli šolski sklad, ki socialno šibkejšim družinam pomaga pri kritju stroškov. V ta sklad se stekajo donacije staršev in lokalnih podjetij, za kar smo jim iskreno hvaležni.

Kot eno večjih sistemskih pomanjkljivosti vidim neprilagodljivost na posebnosti generacij, ki prihajajo v šolo. Prvošolec danes ni več enak prvošolcu pred petnajstimi ali dvajsetimi leti, normativi za oblikovanje razredov pa ostajajo nespremenjeni. Stroka nas spodbuja k individualizaciji, diferenciaciji in personalizaciji, učiteljica pa ima pred seboj 26 drugošolcev, sedemletnikov, sama. Polovica jih še ne zna zavezati čevljev, nekateri težko zapnejo gumbe. Tu je jasno videti, da teorija in praksa nista povsem usklajeni. Žal kot ravnatelji nimamo neposrednega in takojšnjega vpliva na normative in standarde.

V medijih se pogosto pojavljajo le slabe novice o šolstvu, škoda, saj je veliko tudi uspehov in pozitivnih zgodb. Ko me vprašajo o težavah šole ali o starših, vedno odgovorim enako: naša šola ima več kot 2000 »uporabnikov« – učencev, staršev in zaposlenih. Med njimi je morda 10 ali 20 takšnih, ki so zahtevnejši ali povzročajo težave. To je približno en odstotek. Katero podjetje se lahko pohvali s tako visoko stopnjo zadovoljstva? Zato vedno poudarjam, da v šolstvu ni vse slabo – imamo veliko lepih zgodb, srečnih zaključkov in zadovoljnih ljudi.

Kako se kot ravnateljica znajdete med vsemi zahtevami, birokracijo in pričakovanji? Kje najdete ravnotežje med vodenjem in pedagoškim poslanstvom?

Glede na to, da sem ravnateljica šele slabih pet mesecev, bi svoje doživljanje dela najbolje opisala z besedo »pestro«. Vsak dan prinaša nove izzive in situacije, ki me navdihujejo in učijo. V tem procesu so mi v neprecenljivo podporo naši izkušeni administrativni delavci in pomočnice, ki svoje delo poznajo do potankosti in mi pogosto rešijo marsikatero dilemo. Prav tako sem hvaležna za sodelovanje z ravnatelji sosednjih šol in zaposlenimi na Občini, ki so mi vedno pripravljeni priskočiti na pomoč s svojim nasvetom.

Vodenje tako velike šole – z 750 učenci in okoli 1400 starši – prinaša veliko različnih pričakovanj in tudi zahtev, ki jih je treba usklajevati. A ko se zavedamo, da vsi, ne glede na vlogo, želimo učencem le najboljše, se večina morebitnih konfliktov da razrešiti s spoštljivim dialogom in skupnim iskanjem rešitev.

O pedagoškem poslanstvu nerada govorim površno, saj se ta beseda prepogosto uporablja kot opravičilo za nerealne zahteve do učiteljev. Zame je pedagoška pot predvsem zavestna odločitev – to delo je poklic, ki zahteva globoko empatijo, posluh in pristno skrb za druge. Kljub vsem izzivom, ki jih prinaša, sem prepričana, da je to zelo lep poklic.

Vas je v zadnjem času kaj posebej ganilo ali navdihnilo – dogodek, učenec, sodelavec?

Težko bi izpostavila le en dogodek, saj se vsak dan zgodi kaj, kar mi polepša dan. Veseli me, da prihajam v službo, kjer med sodelavci vladajo dobri odnosi. Ko zjutraj ali po pouku pridem v zbornico in tam srečam več sodelavcev, se počutim dobro – saj velik del dneva preživimo prav tukaj, in pomembno je, da se na delovnem mestu dobro počutimo.

Pred kratkim je bila valeta. Dotaknili so se me iskreni stiski rok, pogledi v oči in objemi devetošolcev. Lepo mi je, ko me na hodniku učenci pozdravijo, se nasmehnejo, delijo z mano kakšne skrbi ali dogodivščine. Pridejo tudi k meni v pisarno, me kaj vprašajo, mi kaj povejo.

Tudi stiki s starši so mi dragoceni. En preprost »hvala« meni in sodelavcem polepša dan.

Če bi lahko vsem učencem ob koncu šolskega leta položili eno sporočilo na srce, kaj bi jim rekli?

Naj čez počitnice pozabijo na šolo, na šolsko snov (no, razen na branje). Naj se sprostijo, naj bodo čim več zunaj, na zraku, naj se družijo in naj jim bo lepo. Kadar lahko, naj pomagajo staršem pri hišnih opravilih in jim tako polepšajo dan. Vsekakor pa, da se 1. septembra vrnejo v šolske klopi zdravi in polni energije.

Menite, da lahko šola tudi danes še vedno ostaja prostor, kjer se vzgajajo pogumni, radovedni in odgovorni ljudje? Kaj je ključno za to?

Seveda je šola lahko tak prostor. Če bi bilo pa tako enostavno odgovoriti, kaj je za to ključno, bi že imeli recept in bi bilo vse zelo preprosto. Menim, da je odgovor veliko bolj kompleksen. Da učenci ostanejo radovedni, morajo imeti priložnosti za raziskovanje, vsebine jih morajo zanimati, poleg tega pa se morajo počutiti varne, da lahko vprašajo in tako potešijo svojo radovednost.

Za pogum in odgovornost pa je ključno zaupanje. Učenci morajo začutiti, da jim zaupamo, da jih tudi v primeru neuspeha ne bomo obtoževali ali kritizirali. Zaupati morajo tudi sebi, da zmorejo več, kot si morda mislijo. Mi pa smo tisti, ki jim moramo to večkrat povedati in omogočiti učne priložnosti da (si) to dokažejo.

Kaj vas še vedno vsak dan motivira, da z energijo prihajate v šolo?

Zelo pomembno je ravnovesje, kot povsod. Trenutno so moji delovniki kar dolgi. Energijo mi da šport, pohodništvo, plezanje. Visokogorje sem vzljubila in ga obiščem, ko je le mogoče. Tam najdem mir, si napolnim baterije, da sem čez teden kos novim izzivom in priložnostim, ki jih prinaša šolsko delo.

 

* Intervju je bil prvotno objavljen v julijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

* Fotografije: Matjaž Simonič & Silvan Uhelj