STARŠI:

Zakaj ravno motokros? Kako je prišlo do te odločitve in kako sploh začeti z motokrosom?

Da je Filip zelo spreten na dveh kolesih, sva ugotovila že v obdobju poganjalčka. Ob njegovih vragolijah nama je večkrat zastal dih. Kar se treningov tiče, je najprej začel s treningi BMX in MTB kolesarstva pri ajdovskem klubu Črn trn. Potem je pri sošolcu videl motokros motor in seveda želel poskusiti. Ker je bil to prijateljev motor in si ga je Filip želel voziti več, kot je bilo primerno, sva se odločila, da mu za začetek kupiva »kitajca« za 200 evrov. Motor je zdržal natanko uro in pol. Zaradi njegovega velikega navdušenja sva nato kupila opremo in prvi pravi motor (Husqvarna TC 50).

Če damo malce na stran športni uspeh otroka na tekmi, kateri so tisti trenutki, ki vama dajejo največ zadovoljstva ob spremljanju otroka v športu?

Največ zadovoljstva nama prinaša to, da vidiva, kako Filip zares uživa, se trudi in je pripravljen marsičemu odpovedati, da doseže svoj cilj. Vesela sva, ker je lepo sprejet v ekipi in ima veliko prijateljev. Čeprav se je zaradi treningov, tekem in velikih stroškov treba marsičemu odpovedati, vedno znova ugotavljava, da nama in njemu vse to več da kot vzame.

Katere so tiste vrednote, ki jih po vajinem mnenju otrok pridobi z udejstvovanjem v športu?

Vztrajnost, borbenost, spoštovanje, kolegialnost ... Lahko bi jih naštevala še več.

Koliko časa in energije »porabita« za otrokovo udejstvovanje v športu?

Trenutno gre skoraj ves najin prosti čas za motokros. Zelo se morava potruditi, da se druga dva otroka ne počutita zapostavljena. Zato se prilagajamo in dirkaškim vikendom dodamo še kakšen skok v bazen ali ogled znamenitosti.

Motokros je šport, ki nima ravno najboljših pogojev za trening v našem okolju. Kako se spopadate s to težavo?

Filip že dve leti tekmuje v Italiji in tam opravi tudi večino treningov. Pri nas je prog malo, tiste, ki so, pa so od nas oddaljene. Enodnevne treninge opravi na progah blizu meje, na bolj oddaljene pa se odpravimo za vikende. V tej sezoni se je Filip pridružil ekipi Power Sport iz Verone in se običajno na treningih pridruži njim.

Nemalokrat se zgodi, da so športne ambicije staršev večje od ambicij otroka. Kje je po vajinem mnenju tista zdrava meja med pravo in preveliko željo po športnem uspehu? Se morda kdaj zavedata, da sta to mejo prestopila?

Seveda je lepo, ko je tvoj otrok uspešen in prejema nagrade, a to ni bistvo športa. Na Filipa nikoli ne pritiskava z rezultati. Tudi pred pomembno dirko mu vedno rečeva, naj da vse od sebe, a naj predvsem uživa. Nikoli ne pogojujeva stvari z rezultati. Prav je, da otroka spodbujaš, navijaš zanj in ga včasih, ko je negotov, tudi malce pritisneš. Vendar moraš biti tam tudi, ko rezultati niso najboljši – takrat te še bolj potrebuje.

Zaradi športa včasih zmanjka časa za šolo. Kako težko je usklajevati šolo in šport?

Tega naju je bilo sprva verjetno najbolj strah, vendar se Filip za šolo res trudi in zaenkrat mu uspeva. Šolska torba je vedno v avtodomu, in med treningi opravi tudi šolske obveznosti. Zagotovo bi bila kakšna naloga bolje narejena ali ocena višja, če ne bi imel toliko obveznosti, a Filip je v motokrosu dober in v njem uživa, kar odtehta vse ostalo.

V športu se zgodijo tudi neuspehi. Kako takrat otroka potolažiti oziroma ga prepričati, da se da tudi iz neuspeha veliko naučiti?

Na začetku je bil Filip ob neuspehih precej jezen. Na primer, ko je padel, se je pobral in jezen nadaljeval dirko, kar je pogosto vodilo v še več padcev. Sčasoma pa se je naučil, da je bolje, če se umiri, pogleda, kaj je šlo narobe, in poskuša to popraviti. Neuspehi so sestavni del športa in življenja, temu se ne moremo izogniti. Tudi v tem pogledu je motokros odlična šola za življenje.

Je otrokova tekma za vaju stres ali sprostitev?

Hm ... Oboje. Če gledamo cel vikend kot dogodek, je to sprostitev – smo skupaj z družino, prijatelji, smo ekipa. Ko je Filip na progi, pa je prisotnega tudi nekaj stresa.

Motokros je tudi nevaren šport. Vas je kdaj strah za svojega otroka?

Ja, strah je prisoten. Mama večkrat zamiži, vendar Filipu vedno bolj zaupava. Kar se tiče opreme in ostalega, je varnost vedno na prvem mestu.

Takole »na oko«, koliko denarja gre za eno sezono?

Tako »na oko« za en dober avto. :) Čeprav sva zadevo zastavila tako, da z nekaj odrekanja zaenkrat vse stroške pokrijeva sama, sva zelo hvaležna sponzorjem, ki že pomagajo Filipu. Ob tem bi rada izrekla velik HVALA podjetju Šraml iz Podnanosa, podjetju Incom iz Ajdovščine in Piceriji Na placu iz Vipave. Se pa zavedava, da bodo stroški v prihodnje še višji.

Če bi nekdo želel svojega otroka usmeriti v motokros, kam naj se obrne?

Motokros je zahteven šport, zato je dobro, da imajo otroci že na začetku ob sebi nekoga, ki jim svetuje in jih nauči pravilne drže. Če imajo to znanje starši, je super. Midva sva se hitro odločila, da potrebujeva trenerja. :) Pridružili smo se AMD Irt Brothers, kar je bila zagotovo ena najboljših odločitev. Filip se je v ekipo zelo dobro vključil, in še vedno odlično sodelujemo. Če torej kdo razmišlja o motokrosu, mu midva zagotovo priporočava brata Irt.

FILIP:

Kateri trenutek ti je doslej najlepši v dosedanji športni karieri?

Najlepši trenutek je bila prva zmaga na 65-kubičnem motorju na progi Foresto. Zelo vesel sem bil tudi letos na progi Savignano sul Panaro, ko sem se uvrstil v finale italijanskega državnega prvenstva FMI.

Trening je sestavni del športa. Je včasih težko oditi na trening in kaj te takrat najbolj motivira?

Meni ni nikoli težko trenirati, zelo rad sem na motorju. :) Kondicijski treningi so malce bolj dolgočasni, a jih vseeno opravim brez težav.

Kaj ti je najbolj všeč pri tvojem športu?

Da imam veliko prijateljev in veliko potujem. Seveda mi je zelo všeč, ko zmagam ali stojim na stopničkah.

Je kaj takega, kar te pri tvojem športu moti?

Najbolj me moti, da nimam v bližini proge za treninge, zato me pred treningi vedno čaka dolga vožnja.

Kako se razumeš s sotekmovalci?

Z vsemi se dobro razumem, smo prijatelji. Še večji prijatelji smo, ko nismo na progi. :) Nekaj težav imam zaradi italijanščine, a jo vedno bolje obvladam.

Do štarta dirke manjka le še 10 sekund. Kaj se ti takrat plete po glavi?

Ko pokažejo tablo z napisom 15 sekund, se najprej pokrižam, pogledam v nebo in se malce udarim po čeladi. Potem se skoncentriram na start in ... Gas! :)

Tvoj šport je do neke mere tudi nevaren. Te je včasih strah med dirko?

Včasih me je tudi strah. Najbolj se prestrašim, če se na skoku preveč približava ali celo dotakneva s sotekmovalcem ali med prehitevanji.

Kdo je tvoj vzornik in zakaj?

Imam dva vzornika. Prvi je Tim Gajser, ki je dosegel že veliko zmag. Drugi pa je Jan Pancar, ki je s svojo majhno ekipo med najboljšimi na svetu.

Tvoj najljubši predmet v šoli je?

Sta dva: športna vzgoja in naravoslovje.

 

* Intervju je bil prvotno objavljen v julijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

* Fotografije: Družina Trošt osebni arhiv