Pouk športa se v nižjih razredih imenuje Igre in kot že beseda pove, se otroci večinoma igrajo in s tem razvijajo  telesne sposobnosti. Učitelj v nižjih razredih s pomočjo zgodbe spodbudi otroško domišljijo in dodeli vloge. V zgodbah nastopajo velikani, palčki, čarovnice, sloni, morski psi, druga bitja in seveda otroci. Ob pripovedi zgodbe je opaziti stopnjevanje napetosti in pričakovanja v otroških očeh, dokler učitelj pripovedi ne pripelje do vrhunca. Takrat se otroci razletijo po travniku ali gozdu in zbežijo na varno pred tistimi, ki lovijo. Igre imajo veliko socialno noto, saj si lahko vadeči med seboj pomagajo, se rešujejo. Praviloma med igro pridobivajo občutek za reševanje svojega sovrstnika. Nihče ni označen kot slab, vsak se lahko razvija svojim sposobnostim primerno. Tisti otroci, ki že po naravi spretnejši, svoj dar delijo tako, da večkrat rešijo nekoga, ki je ujet in čaka bodisi v razbojniški votlini ali v zmajevi votlini.

Veliko časa je namenjenega vajam z debelo vrvjo, kjer otroci razvijajo občutek za pravočasnost, hkrati spoznavajo ritem, ki je v športu zelo pomemben. Ta je pri pouku vseprisoten, saj ga učitelji uporabljajo tudi pri drugih oblikah pouka. Pri pouku se spodbuja tudi uporaba drugih športnih pripomočkov, s katerimi otroci razvijajo grobo in fino motoriko. Riževe vrečke, teniške žogice, palice in drugi pripomočki spodbujajo k rasti znanja otroka, kar se opazi tudi na vseh ravneh razvoja.

Ko se otrok dovolj dobro seznani z uporabnostjo svojega telesa in prostorom, v katerem se giba, pridejo na vrsto igre z žogo. Sprva so to različne igre s prilagojenimi pravili, učijo se podaje in lovljenja, kasneje tudi izbijanja nasprotnika. Tudi tem igram je skupno to, da imajo otroci venomer možnost sodelovanja. Tudi če morajo zapustiti igro, to storijo za kratek čas, ko jih soigralci z lovljenjem žoge rešijo in prikličejo nazaj v igro. Štetje in točkovanje je rezervirano za zadnjo triado.

V zadnjem izobraževalnem obdobju osnove šole se otroci spoznajo z velikimi športnimi igrami. Obogateni z znanjem, ki so ga pridobili v nižjih razredih pri elementarnih igrah in prilagojenih igrah z rekviziti, sodelujejo pri aktivnostih vsak po svojih sposobnostih in znanju.

Posebno poglavje waldorfske pedagogike so šole v naravi. Te se začnejo v četrtem razredu in se praviloma dvakrat letno izvajajo po različnih predelih Slovenije, ki jo tako dodobra spoznajo. Šole v naravi so vezane tudi na glavno tematiko, ki jo v določenem razredu obravnavajo, tako šestošolci celo leto spoznavajo staro Grčijo in zaključijo z waldorfskimi olimpijskimi igrami. Sedmošolci obravnavajo rimsko cesarstvo, šolo v naravi pa imajo v Ogleju, kjer se od blizu spoznajo z rimsko arhitekturo. Tako gre vse do devetega razreda. Do takrat se seznanijo s pohodništvom, veslanjem, smučanjem, tekom na smučeh in jadranjem kot zaključna šola v naravi. Glavni poudarek tedenskih aktivnosti je razvoj vztrajnosti in hkrati osebnega čuta za skupnost. Pomembno je poudariti tudi, da si šolarji velikokrat sami pripravljajo šotore, da si sami kuhajo in se tako učijo samostojnosti, ki jim bo še kako prav prišla, ko bodo razprli krila in zapustili svoj dom.

Za dodatne informacije se lahko obrnete tudi na Waldorfsko šolo v Ajdovščini, kjer v sklopu vpisa novih otrok pripravljajo mesečna predavanja za starše. Vabljeni!

* Vir in fotografije: Waldorfska šola Primorska

Deli Nazaj