Če se opravljamo na Staro babo, se bomo, skoraj zagotovo, podali po uhojenih poteh. Pogled bo usmerjen naprej, noga bo iskala stik s tlemi, palice pa bodo nudile oporo. Zadihani se bomo povzpeli na njen vrh, občudovali razgled in se nato odpravili nazaj proti mestu – zadovoljni, da smo naredili nekaj zase.
Tako smo vajeni. Kot rekreativci in pohodniki hodimo z namenom, da se razmigamo, zadihamo in spotimo, nato pa hitro odhitimo nazaj k svojim vsakodnevnim obveznostim.
Razodeva se že skozi megalite, ki jih najdemo ob poti in o katerih smo že pisali. Ti jo podpirajo in nosijo, da lahko svojo energijo udejanja v samem središču – v srčiki svojega prostora. Njene osrednje energije, ki tiho vibrira v globinah, večinoma ne opazimo, niti je ne začutimo.
Stara baba me je nagovorila že pred časom. Ko sem prvič zavestno stopila na njen plato, se je zgodilo nekaj posebnega – prostor me posrkal vase, kot bi odprl vrata v drug svet. Začutila sem, kako mogočno je njeno delovanje in kako daleč presega podobo navadne vzpetine.
Zato sem sledila njenemu notranjemu toku in razkrila mi je svojo skrivnost: v sebi nosi trojnost – tri sile, tri obraze, s katerimi vlada nad prostorom. Na eni strani se razplamteva ognjena moč, ki prebuja voljo in prinaša iskrico življenja. V njenem središču utripa srčna moč zemlje, točka ravnovesja in notranje jasnosti. Na drugi strani pa se razliva vodna moč, ki nežno čisti, obnavlja in rojeva novo.
Te tri sile skupaj tvorijo njeno notranjo krono – moč, s katero vlada in podpira vse, kar je živo.
Na levi strani (gledano iz doline) vlada ognjena moč. Staroverci so ogenj razumeli kot prapočelo življenja – ogenj sonca, ognjišča in srca. V tem prostoru kraljuje megalit, ki se zdi, kot bi lebdel, kot vrata v drug svet. Ogenj ne pomeni le toplote in svetlobe, temveč tudi notranjo iskrico, voljo in preobrazbo. Ko stopimo v ta prostor, lahko začutimo, kako nas ognjene sile krepijo, prebujajo pogum in nas spominjajo, da je življenje stalno tkanje, ki ga varujejo nevidni velikani. Zlate niti, ki jih tu občutimo, so kot žarki, ki prežemajo naš vsakdan in mu dajejo toplino.
Sredinski travnik je srce Stare Babe. Je točka ravnovesja, mesto, kjer se srečujejo vse sile narave in kjer se človek lahko poveže z lastno notranjo osjo. Tu občutimo moč zemlje, ki drži in hrani. Bitja, ki tukaj neutrudno vrtijo vreteno, so čuvaji toka energije, da ta nikoli ne zastane. V sredini lahko začutimo moč stalnosti, zavedanje, da je v središču vse mirno, četudi se okoli nas ves čas nekaj premika. To je prostor notranje jasnosti in tišine, ki daje moč celemu območju.
Na desni strani pa se razkriva vodna moč. Tu vladajo subtilne sile, ki prinašajo mehkobo in pretočnost. Voda na Stari Babi ni le potok ali izvir, temveč notranji tok, ki prostor pomlajuje in obnavlja. Ko se prepustimo tej energiji, se počutimo, kot bi nas sprejela mati – varno, mehko in brezpogojno. Voda nas uči poslušati intuicijo, sprejemati in dovoliti, da se življenje samo izliva skozi nas. To je prostor zaupanja in prepuščanja, kjer se človek zave, da ga narava vedno znova rojeva.
Ogenj daje moč, sredina prinaša ravnovesje, voda očiščuje in obnavlja. Človek, ki zna vstopiti v dialog s temi silami, lahko začuti, da prav v njih tiči modrost, kako živeti skladno – s sabo, z naravo in s skupnostjo.
Zavesten sprehod nam odpira nova obzorja. Ko se počasi uglasimo s prostorom in mu prisluhnemo na nadčutni ravni, se začnejo razkrivati nove zgodbe – zgodbe, ki jih prostor piše v nas, in mi v prostor. Takrat se zavemo, da odnos ni enosmeren: mi oblikujemo okolje, hkrati pa okolje oblikuje nas. Naša prisotnost se vtisne v pokrajino, njena moč se vtisne v nas.
Ko govorimo o trajnosti, se pogosto oziramo na zunanje dejavnike, a izhodišče je vedno v naši zavesti. Trajnost pomeni delovati z občutkom, s spoštovanjem in v povezanosti z naravo. To lahko resnično razumemo šele, ko se pustimo objeti njeni nežnosti in ko razumemo, da je zrcalo nas samih.
Na svoj tihi način skrbijo za kraj, ga ohranjajo živega in povezanega. Če jim prisluhnemo, lahko stopimo v stik z njimi. Lepota tega srečanja je v tem, da nas bitja podpirajo na naši poti, nas nežno usmerjajo in nikoli ne sodijo. Ne poznajo zavisti niti strahu – njihova govorica je čista modrost in zaupanje. Stik z njimi je zakladnica znanja, pa tudi notranjega miru in novih uvidov.
Ko sedemo na kamen ali ob drevo in se zares predamo tišini prostora, se začnejo odpirati vrata. Takrat dobimo uvide, ki jih v vsakdanjem hrupu ne moremo slišati, in priložnost za pogovor z nekom, ki nas razume na globlji ravni.
Pot na Staro Babo tako ni več le telesna vadba in pridobivanje kondicije. Postane pot vase – romanje, na katerem spoznavamo svojo notranjo naravo, se polnimo z življenjsko energijo in se osvobajamo balasta, ki ga vsakodnevno nosimo.
Kot domačini imamo dolžnost, da se učimo prepoznavati in razumeti globlje plasti naše doline. Le s tem zavedanjem jo bomo lahko resnično ohranili in gostom podarili najbolj dragocena spoznanja.
Skozi meditacije lahko začutimo še tesnejši stik s krajem, ki postane kažipot tudi v našo notranjost. Takrat se učimo poslušati, zaznavati in uporabljati modrost prostora ter megalitov – kot pomoč za notranjo jasnost, ustvarjalnost in osebno rast.
Vabljeni, da se pridružite izletu, ki bo v soboto, 13. septembra. Staro babo in sebe boste lahko spoznali na čisto drugačen način. Več na energijanarave.si.
* Vir: Kristina Sojer Petrović
Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podprete
Nazaj
