Učiteljice smo pripravile pester in zabaven potek iger. Pri izbiri smo se želele vrniti v čas, ko so se otroci igrali preproste igre, pri katerih niso potrebovali sodobnih igrač in tehnologije, temveč predvsem dobro voljo, iznajdljivost in družbo prijateljev. Nekatere igre smo nekoliko prilagodile, da so bile primerne za naše učence, vendar smo pri tem ohranile njihov nekdanji značaj.

Namen kmečkih iger ni bil le zabava. Z njimi smo želele obuditi staro tradicijo in otrokom približati igre, ki počasi tonejo v pozabo. Danes si je težko predstavljati otroštvo brez telefonov, računalnikov in drugih elektronskih naprav, nekoč pa so otroci svoj prosti čas preživljali povsem drugače, saj igrač, kot jih poznamo danes, niso imeli. Igrali so se na dvoriščih, travnikih in vaških poteh, pogosto z zelo preprostimi pripomočki, ki so jih našli v svoji okolici.

Prav zato je bilo še posebej dragoceno, da so se nam pridružili stari starši naših učencev. Njihovo navijanje, spodbujanje in nasmehi so našemu druženju dali posebno toplino. Mnogi med njimi so se ob igrah zagotovo spomnili svojega otroštva in časov, ko so se tudi sami igrali podobne igre. Tako se je med igro spletla posebna vez med najmlajšimi in starejšimi generacijami. Prisrčna je bila izjava ene od starih mam, ki je dejala, da je danes kaj takega verjetno mogoče doživeti le še na vasi, kjer se ljudje še znajo povezati in skupaj ustvariti takšne dogodke.

Naš dogodek je s svojo prisotnostjo počastila tudi ravnateljica Lea Anželj Vidmar, ki je skupaj z nami spremljala dogajanje in uživala v sproščenem vzdušju. Šolsko igrišče se je za nekaj časa spremenilo v prostor, kjer so se prepletali smeh, tekmovalnost, spodbujanje in predvsem veselje do druženja.

Kmečke igre so nam pokazale, da za dobro zabavo včasih res ne potrebujemo veliko. Dovolj so dobra družba, nekaj domišljije, kanček tekmovalnosti in igre, ki so jih poznale že prejšnje generacije. Najlepše pa je bilo prav to, da smo lahko skupaj obudili del naše preteklosti in ga za nekaj ur predali mlajšim generacijam. Druženje učencev, učiteljic in starih staršev je bilo nepozabno in bo zagotovo ostalo v lepem spominu vsem, ki smo bili del tega posebnega dne.

Ob 20. obletnici naše šole smo želeli pokazati, da tradicija ni nekaj, kar sodi samo v preteklost. Tradicionalne igre lahko zaživijo tudi danes - še posebej takrat, ko jih skupaj delimo, igramo in z njimi povezujemo generacije.

* Vir in fotografija: Marijana Stanković    

Deli Nazaj