Razstavo z naslovom Ne izgubimo besede … – jezikovna dediščina našega kraja smo odprli 28. septembra 2026. Z njo smo želeli ohraniti spomin na besede, ki so bile nekoč del vsakdanjih pogovorov naših babic, dedkov in drugih krajanov, danes pa jih vse redkeje slišimo. Nekatere med njimi poznajo le še starejše generacije, druge so se ohranile v spominih, zgodbah in pripovedih.

Ko besede pripovedujejo zgodbe

Raziskovanje smo začeli že v mesecu maju. Učenci so ob pomoči staršev, starih staršev in drugih krajanov zbirali narečne besede ter odkrivali njihov pomen. Ob tem so spoznavali, da besede niso le sredstvo sporazumevanja, temveč tudi nosilke spominov, navad, načina življenja in značaja našega kraja.

Na plakatih so zbrali narečne izraze in njihove pomene zapisali v knjižni slovenščini. Nekatere besede so tudi narisali, da bi jih obiskovalci lažje prepoznali in si jih zapomnili. Razstavo smo dopolnili s starimi predmeti, ki so nekoč spremljali vsakdanje življenje ljudi. Ob njih so bili zapisi z narečnimi poimenovanji, ki so marsikomu priklicali v spomin čas, ko so bili ti predmeti nekaj povsem običajnega.

Tako je nastala razstava, na kateri se prepletajo besede, podobe in predmeti. Vsak od njih pripoveduje svojo zgodbo, skupaj pa sestavljajo droben, a pomemben mozaik življenja v Vrtovinu nekoč.

Medgeneracijsko sodelovanje, ki bogati

Posebno vrednost projektu daje sodelovanje različnih generacij. Otroci so ob zbiranju besed spoznavali svet svojih prednikov, starejši pa so lahko obujali spomine na govorico svoje mladosti. Prav v takšnih srečanjih se pokaže, kako pomembno je, da se znanje in izkušnje prenašajo naprej.

Narečje je namreč veliko več kot skupek drugačnih besed. V njem se skrivajo domačnost, pripadnost in posebnosti okolja, v katerem živimo. Je del naše identitete in dediščina, ki jo lahko ohranimo le, če jo uporabljamo, raziskujemo in predajamo mlajšim generacijam.

Obiskovalce razstave smo zato povabili, naj tudi sami prispevajo besede, ki se jih spominjajo iz otroštva ali so jih slišali od svojih staršev in starih staršev. Želeli smo, da razstava ne bi bila le zbirka že zapisanih izrazov, temveč prostor srečevanja, pogovorov in skupnega odkrivanja. Tako se je začela oblikovati tudi zamisel o malem vrtovinsko-slovenskem slovarčku, v katerem bi ohranili čim več narečnega bogastva našega kraja.

Iskreno se zahvaljujemo vsem staršem, starim staršem, krajanom in drugim, ki so z nami delili svoje znanje, spomine in besede. Hvala tudi vsem obiskovalcem, ki so si vzeli čas za ogled razstave in s svojim obiskom podprli naše delo.

Na Podružnični šoli Vrtovin verjamemo, da se kulturna dediščina ne ohranja le v muzejih in knjigah, temveč predvsem med ljudmi – v njihovih zgodbah, spominih in besedah, ki jih prenašajo naprej.

Naj se torej naš govor ne izgubi v tišini časa. Naj vrtovinske besede še naprej živijo v pogovorih, spominih in srcih prihodnjih generacij. Kajti dokler besedo poznamo, jo izgovarjamo in predajamo naprej, ostaja del nas.

* Vir in fotografija: Tanja M. Jamšek    

Deli Nazaj