Danes bi se rada razpisala o nečem, kar mi ne pusti spati (bodisi v prenesenem pomenu, bodisi povsem zares), o nečem, kar tudi marsikomu drugemu ne pusti spati (bodisi zaradi zabave, bodisi zaradi razbolelosti), o nečem, s čemer smo že čisto vsi imeli opravka (bodisi nedavno, bodisi v zelo zelo rosni mladosti), o nečem, kar smo že čisto vsi imeli v rokah ali po zobeh (bodisi lastnega, bodisi tujega izvora). O čem napletam? O joških, čem pa drugem.

Ja, prsi so čisto zares nekaj takega, kar je vsem domače in ljubo. Prav, no, mogoče res ne ljubo, a gotovo ni tuje – se še spomnite, kako ste kradli življenjsko energijo svoji materi preko njenih mlečnih žlez? Verjetno ne (in najbrž je bolje tako), a zagotavljam vam, da ste se že z vsaj enim parom oblin pobliže seznanili, če seveda niste s svojim vreščanjem do zadnjega izpili vseh maminih živcev, da vam ona v zameno, sicer podzavestno, ni hotela dati piti niti kaplje svojega mleka, za kar ste si potemtakem povsem sami krivi. Toda nadaljnja razprava bo precej manj mlečno obarvana, saj bo bolj jezikoslovne narave. Ali imam v mislih jezikotvorne? Jezične? Jezikave? Nekaj v povezavi z jezikom skratka, a brez skrbi, ni vam treba poznati razlike med dovršnim in nedovršnim glagolom ali sploh vedeti, kaj to glagol je (čeprav v primeru telesnih delov življenje uči, da tem bolj je poznavanje glagolov široko in tem bolj njihova uporaba prostodušna, tem bolj je veselo), saj prav tu in zdaj za to prsato debato potrebujete le jezik glede na to, da pod soncem gotovo ni tega mišičnatega organa, ki se vsaj enkrat v življenju ne bi – dobrohotno ali joškoskrunsko – dotaknil tega najlepšega dela ženskega telesa.

No, najlepšega … Stvar okusa, ne? A četudi so vam ljubši brhki zadnjični hlebčki, sloke spodnje okončine ali prodorna ogledala duše, bi gotovo lahko prsi – glede na to, da predstavljajo vir življenja (in marsikateremu obupancu, osamljeno mencajoč se pozno v noč, tudi njegov smisel) – opisali kot lepe. Mogoče bi se na tem mestu našla truma mož, ki bi rada dlakocepila, češ da vse pa že niso lepe, a preden se, dragi moški, obregnete ob naše erogene cone, najprej pocepite dlake pred svojim kosmatim pragom.

Toda prav to izbirčno moško oko, budno spremljajoče sleherno in najneznatnejšo napako, se opravičujem, podrobnost (sicer navadno na tujem, ne na lastnem telesu), je nagnalo strah v marsikatere kosti – oziroma joške – od Obale do Koroške pa tudi širom sveta in tako so kožnate vreče, pestujoče žlezno in maščobno tkivo, pristale na že tako obsežnem seznamu ženskih kompleksov. Hvala, dragi moški. A menda vseeno ni tako hudo – kot me je namreč pred časom razsvetlila ter pomirila prijateljica: "Noben moški se z njimi ne ubada toliko kot me, važno jim je samo, da lahko nekaj zgrabijo," kar mi je potrdila tudi manjša četica moških prijateljev in znancev, rekoč: "Joški so joški, vsi si v redu, najboljši pa so goli."

A naj bodo prsi gole, silikonske, fiziološko-raztopinske, naravne, velike ali majhne, z vdrtimi, drobnimi ali ogromnimi bradavičkami, velikimi, majhnimi, temnimi ali svetlimi kolobarji, povešene ali čvrste,  skratka takšne ali drugačne, nobene nočejo biti dojke. In tako pridemo do mojega bistva. Sicer je trajalo, priznam, vendar vzela sem si čas, saj obdelovanje joškov človeka vedno spravi v boljšo voljo, vsaj mene zagotovo. Po drugi strani pa me obdelovanje dojk nikoli in nikakor ne.

Čeprav res ne razumem po katerem jezikotvornem naključju je nastal hrvaški oksimoronski dvojec ružno, torej grdo, in ruža, torej vrtnica, pa mi je še toliko manj jasno, zakaj dojke prav tako odurno cvilijo v ušesih, kot bi nekje v bližini klali o-dojke. Zato vam vsem, ki radi z jezikom opletate okoli buhtečih damskih okroglin, na dušo, v usta in na jezik polagam prsi, nedrja, grudi, dvojčice (vedno dvojajčne), melone, balkone, breskvice, cizke ali sise (ne sicer svojih, ampak tiste leksikalne, da se razumemo), torej kar koli samo nikar ne dojk. Nesojena naveza dojk in odojkov je trden dokaz, da meseni in mesnati užitki pač niso eno in isto ter da so dojke nedvomno del besednega zaklada, ki lahko za vedno ostane globoko zakopan nekje bogu za hrbtom in pozabljen.

Pa vendar. Zdi se, da Slovenci vendarle ne moremo uboge dojke kar odrezati, je vreči na kup z drugo neuporabno, zastarelo šaro in zažgati, saj jo še kako potrebujemo, dojko namreč, eno, ker so tako prsi kot nedrja ali grudi sicer vedno in izključno v množini. Že res, da je ta slovnična lastnost naše materinščine v skladu s sloganoma 'ena ni nobena' in 'več kot jih je, bolj je veselo', pa vendar Slovencu kdaj prav pride tudi in zgolj ena. Kdaj? Ko si, recimo, z levico odpenja hlače, medtem ko z desnico grabi za – kaj? Dojko? Fuj. Dojka zveni prav tako mamljivo in slastno kot vulva, pa se ne spomnim, kdaj je slednjo kdo nazadnje z veseljem obliznil, vsem je bolj po okusu češplja, muca ali špranja. Toda vulvi se lahko brez težav ognemo, medtem ko kaže, da mora ubogi Slovenec v dlan res zajeti prav dojko, naj se to še tako nepoetično sliši, saj ostale pohotne gmote prav trmasto tičijo skupaj, v roko, naj bo ta še tako velika, pa gre vedno samo ena.

A kot sem zapisala, ta primoranost je samo dozdevna, saj obstaja dokaj elegantna rešitev: ko si zgoraj omenjeni Slovenec z levico odpenja hlače, lahko medtem z desnico grabi za eno od prsi, nato pa opazi, da izbrankini joški niso somerni, saj je ena od prsi vedno večja od druge, a to ga niti ne zanima preveč, ker si eno od prsi že veselo tlači v usta. Ne duha ne sluha o dojki, ne? Zato pozivam vse pristaše, občudovalce, uporabnike ali zgolj opazovalce prsi, da, prosim, uboge dojke pustite izumreti skupaj z mamuti in glasovirji.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj