Morda bo pozorno oko opazilo, da se moja razmišljanja iz kolumne v kolumno ne vrtijo o različnih rečeh, temveč se vračajo k istim temam. Vendar beseda »kolumna« ne nazadnje pomeni prav to – steber. Steber pa na nečem temelji. Vsak kolumnist ima svoj stil, svoj temelj, ki se na nekaj nanaša. Včasih mu temelje sicer spodnesejo kakšni drugi vplivi, zato se povesi tudi v drugo stran, kot stolp v Pisi, a vendar: vse, kar je podpisano, je glorificirano, zapečateno kot avtorsko delo z jasnim stališčem.

Uvod v december ne bo torej nič bistveno drugačen od novembrskega. Pravzaprav bi lahko prejšnjo kolumno zgolj še enkrat objavili, saj je bila poslanica čez november in tudi december.

Lahko pa se spomnimo novembra. November, november… kaj je bilo letos novembra? Mnogo, ampak ne. Veste, to pa ne. Že prvič … moja kolumna bi morala biti obarvana, če ne v tri, pa vsaj v mnoge druge barve. Zadnje čase se je moderno barvati. Vendar kaj točno barvanje pomeni? Pomeni neko pripadnost. Pripadnost rodu, državi, kontinentu ali pa preprosto društvu, moštvu ali kaj podobnega.

Kdor je gledal film »Pogumno srce«, je videl Mela Gibsona kot Williama Wallacea, čigar glava je bila skoraj povsem sinjemodro pobarvana, ko se je v prvi bojni vrsti repenčil čez Angleže. Barvanje torej izvira iz daljne zgodovine, a ta škotski junak iz 14. stoletja ni niti približno prvi, ki se je za izkaz svoje bojevitosti oz. zgolj občutka pripadnosti prebarval. Barvale so se že naše praprapra … žlahte iz pradavnine. Barva človeka omeji na skupino, ga zaznamuje. Kdor ni pobarvan, ne spada v neki kolektiv. In danes se je svet pri vsej svoji tehnologiji, pameti in modrosti zopet zatekel v pradavne jame ter se začel barvati, le da tokrat barva ostane virtualni osamelec, ki za nekatere pač predstavlja izraz nekakšne panevropske oz. vsaj zahodne pripadnosti. Stvar je bila pač IN, in če nisi bil pobarvan, nisi bil kul. Pravzaprav si bil skorajda nekakšen tihi Erdoganov pajdaš. Različni barvni filtri torej naznanjajo nekaj novega – kontinentalno dolžnost. Sledi najbrž preporod, renesansa jamskih poslikav. Gotovo se boste nekateri ujezili, spet drugi se boste zgrozili nad mojim ciničnim pisanjem. Vendar kaj pa sploh pišem?

Primer: tekma slovenske reprezentance (nič bat: bo boljše v naslednjih kvalifikacijah). Če smo posebej stereotipni, se med seboj tudi namenoma razlikujejo in prezirajo Štajerci ter prebivalci osrednje Slovenije. Vendar ko je na sporedu tekma Slovenije za biti ali ne biti, bodo vsi strnili vrste. Klubske barve bo zasenčila slovenska trobojnica. Padle bodo meje, ograje, žice, nepravilno zasajene hruške, grožnje in še vse ostalo, kar je v folklori, in vsi se bodo združili. Pobarvali se bodo v iste barve, navijali za naše, in to kljub temu, da ne bodo vedeli, ali bodo priča porazu ali zmagi. Pobarvali se bodo že prej in ne kasneje, ko bo morda prepozno za veselje ali žalost z ostalimi istih barv.

Druga točka tega mojega mesečnega reda v kolumni je naslednja. Imam se za dokaj liberalno usmerjenega človeka. Morda niti ne vem, kaj točno to pomeni, saj je o tem preveč raziskav, ki jih, kljub temu da so zanimive, preprosto nimam časa preštudirati. Kakorkoli: dopuščam kolikor se da svobode in različna mnenja, zato predvidevam, da dokaj življenjsko liberalno mislim, in ne me mešat s kakšno LDS, prosim. A če dopuščam za ene, dopuščam tudi za druge. Zopet lahko navedem primer. Živim v Vrhpolju. Saj veste, tista mala vasica – Rimljani, vino, mozaiki pa to. Nekega lepega decembrskega večera se zgodi kraja v neki hiši, in normalno je, da se bom pobrigal za to. Ne bo mi vseeno, zanimalo me bo, kako je s prebivalci hiše, če so precej oškodovani in kasneje, kako je prišlo do kraje in seveda, če se ve, kdo je storilec. Če se bo dalo, bom to hišo (seveda, če ni naša z njimi skregana) kar se da še podprl, da se posledice kraje odpravijo. Kako lepo, edino pravilno! A vendarle ni edino pravilno. Če se namreč kaj podobnega zgodi v Vipavi, ali to ne bo več moja stvar? Mar v Vipavi ni hiš, kakršne so naše, in ljudi, kot smo mi? Je meni vseeno zanje?! Kaj pa, če je Vrhpolje krivec, da imajo obe vasi lopova? Mar ni to, kar je tuje in kar ne paše v domeno naših geografskih ter duhovnih skupnih vrednot, skupni imenovalec vsega?! Če se dogaja v naših krogih nekaj nezaslišanega, bomo torej takoj poskrbeli, se zanimali in, kolikor se bo dalo, pomagali, če pa se to konstantno dogaja drugod, ne več tako blizu nas, naj nas že od začetka ne zanima? Mi vsi smo torej Vrhpolje, a smo tudi Vipava, Podnanos, Slap, Goče, Lože, Manče, Budanje, Ajdovščina, Lokavec, Šturje, Grivče, Kožmani, Dobravlje itd. Mi vsi smo svoji, a hkrati eno skupaj z drugimi.

Nič kaj preveč romantičen uvod v december, kajne?! Pa je vseeno toliko lepega. Problem je morda v Facebooku, dnevnikih, naši morda preveč k informacijam naravnani naravi, problem je tudi v tej kolumni. Internet je postal oglasna deska. Danes je lahko vsak ljubiteljski žvižgač, vsak je sociolog in družbeni analitik po svoji volji. Vsi smo lahko pametni, podkovani v sociologiji, gospodarstvu, politiki, športu, mednarodnih odnosih, vsi imamo neke svoje neizpodbitne teorije zarote, do katerih smo prišli prek linkov ali zgolj klepetov z znanci in prijatelji. Človek se prehitro navduši nad razumevanjem. Svet, ki je poplavljen z instant novicami, ljubiteljskimi reporterji, enostranskimi novinarji in tabloidnim časopisjem, drvi v nevarnost. Posplošenost in enopomenskost nam podajata enostavne razlage, pri katerih je koherenca dvomljiva. A nič zato, važno je, da jih razumemo. Vse lepo in prav, a vendar enostavno ni vedno najboljše. Celo v dobrem obstaja nevarnost zla.  Prav o tem piše g. Ivan Rupnik v svoji knjigi »Umetnost življenja«.

Povzamem lahko, da vsekakor je zelo lep in zadovoljujoč občutek, ko neko prej neznano stvar razumemo in zanjo vemo, kako deluje. Vendar zaljubljenost nad na novo odkritim spoznanjem ne izhaja iz praktičnih raziskav, temveč izključno iz doumetja oz. napredovanja našega razumevanja do tega spoznavanja. Po domače povedano, kar obvladam, je ideal, vse ostalo zanemarjam. Vsakič ko nekaj novega spoznamo in odkrijemo, predvsem pa razumemo, se zgodi navdušenje. V sebi rečemo »ja, tako je«. Pater Rupnik govori, da je ravno ta izraz tvegan, saj »to, kar smo razumeli, zamenjamo z življenjem in hočemo, da bi življenje temu ustrezalo«. Iz tega sledi nevarnost, da bi črko preveč resno jemali in ne pustili, da prebrano in doumljeno v nas zori v modrosti izkušnje in potrpljenja ter doseže razumevanje v polnem pomenu besede, ne samo racionalnem, temveč tudi kritičnem. Zakaj? »Tista drobna zadovoljitev, ki spremlja to, kar smo razumeli, je tanek led, kjer lahko pride do kratkega stika med razumevanjem in življenjem.« (»Umetnost življenja«, Rupnik 2012, str. 122)

Gre torej za osebno idealizacijo pojma, sistema, procesa, ki pa ni nujno širše koristen. Gre za osebni ideal, osebno strmenje k nečemu, kar nas zadovolji v teoriji, v praksi pa se zna zgoditi, da je ne samo nekoristno, temveč celo družbeno nevarno. Terjamo, da bi vsi to razumeli, s tem pa pride do potencialne nevarnosti naše vznesenosti.

Rekli boste, da filozofiram in pretiravam. A vsak majhen piš premakne karto-gradnik hiše iz kart. Zaradi tega piša se lahko celotna hiša iz kart podre, poruši, ni je več. Za primer navajam sijajen Hanekejev film »Beli trak«, ki pripoveduje, kot že sam podnaslov »Zgodba nemških otrok« pove, o strogi vzgoji nemških otrok tik pred prvo svetovno vojno. Govorimo o otrocih, ki so kasneje, čez 20–30 let prerasli v … hm, da. Film zlovešče napoveduje prihodnost te generacije otrok (upam, da ne tudi današnje). Pa vendar v principu ni šlo za nič drugega kot zgolj za zelo strogo domače špartansko odraščanje, kjer je bila kazen vzgojna, vera obvezna, ponos na svoj narod samoumeven. Konec poznamo. Vaši starši in stari starši so bili zaradi tega »zgolj rigorističnega odraščanja« globoko zaznamovani. Seveda to ni edini povod, je pa eden izmed ključnih. Kar nam je dano v družini v otroštvu, nam je dano vse do smrti.

Tokratno kolumno zaključujem zelo temačno. A zopet lahko navedem film, ker so že taki dnevi, ki kar kličejo po ogledu kakšnega od njih. Zloglasni film »Nepovratno« je domala negledljiv, gnusen, seksualno nasilen in niti najmanj konvencionalen film, a kljub vsemu temu si ga velja ogledati zaradi konca, ki je ena sama belina in čistost. Naj vas prejšnji pridevniki ne odvrnejo od ogleda, kot tudi vse moje vrstice od dostojnega in lepega praznovanja bližajočih se praznikov. Zato se prenehajmo barvati in pametovati, dovolj je bilo »mi to, oni to«, zamenjajmo šentflorjanski idiotizem z lastnim pogledom na svet in čistim umom, razmišljajmo čisto po svoje, zreducirajmo mnenja drugih ter splošno sprejetih moralnih načel. Prenehajmo z gretjem svoje nadutosti in poglejmo najprej vase. Mislim, da bo že tu dovolj dela. Če spremenimo torej sebe, spremenimo svet. Lahko torej končamo?
Vse dobro.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Flickr

Deli Nazaj