Planica je eden izmed najširših nacionalnih pojmov. Ko človek reče »Planica«, takoj pomislimo na skakalnice, dolino pod Poncami, letalnico, tekmovalce, skoke, polete, zabavo, gnečo, množico, pitje, špric, prisojna dopoldneva in zgodnja popoldneva ter osojna popoldneva, gore, sneg ter še mnogo drugega. Vse je uradno zgoščeno v uraden naslov: FIS – finale svetovnega pokala v smučarskih skokih. A Planica je več kot to – je zgodovina, tradicija, tisti bombonček, ki vsakemu Slovencu prijetno zadiši ob slovesu zime in prihodu pomladi.

Planica je neke vrste alternativa za lenobe, ki ne gredo peš na Triglav, saj dodobra nadomesti rek »Nisi Slovenec, če ne greš vsaj enkrat v življenju na Triglav« z »Nisi Slovenec, če ne obiščeš vsaj enkrat smučarskih poletov v Planici«. Prepričljivo, ni kaj. V treh ali celo štirih dnevih se pod Poncami zgosti vse slovensko. Praktično ni medija, pogovora in javnega srečanja, ki se ne bi vsaj obregnili ob dogajanje pod konico največjega belega jezika v državi, ob katerem navdušeno valovi morje zastav; te so fantastična kulisa za televizijo in fotografije ter malo manj dobrodošle ovire pred ključnimi poleti. Petra Prevca tako lahko vidiš dobesedno skozi oči Slovenstva, v nejasni podobi, da si pomaneš oči in se vprašaš, ali je to res. Odgovor je veličasten: da, res je, je pa žal res tudi to, da ti zastava prekriva pogled na letalnico ali pa ti – kar je še huje – drog nerodnega navijača za spomin pusti buško na glavi. Romantika! A to je cena ogledov v živo, in če je zgolj to, se vsaj meni ni težko sprijazniti.

Letošnja edicija je bila vsekakor nekaj posebnega: nova letalnica, nov nordijski center, čudoviti obeti, fantastično vreme, ekipni duh in seveda najvažnejše ter že skorajda diabetično: na domačih slovenskih tleh, ob zvokih Avsenikove Planice in večdesettisočglavi množici finale svetovnega pokala pripada Slovencu! Vse je bilo popolno. Rekord pa bo že prišel.

Vendar pa je Planica več kot zgolj tekmovanje. Morda nas tuji obiskovalci ne razumejo, vendar je to preprosto praznik Slovenstva – na tak ali drugačen način. To je redko viden fenomen. To je dan, ko se tudi manj zvesti udeleženci vaških žurk poskušajo spomniti besedil večnih slovenskih zabavnih pesmi. To je dan, ko lahko na plano priskačejo tudi alkoholni izpadi, razgreto ozračje z vonjem po čevapčičih pa dodobra okrepi nova poznanstva, gradi mednarodna prijateljstva itd. No, moja pot v Planico je bila videti približno tako – to vam govorim zato, da ne boste rekli, da govorim posplošeno, evo, z vami delim izkušnjo s Planico.

Da se odpravim pod Ponce, sem se odločil zaradi Prevca in novega nordijskega centra pa tudi zato, ker je minilo že veliko let, odkar sem bil nazadnje tam. Narodna zavest mi je velevala, da se spodobi in da je pravično, da grem spet tja. Priskrbel sem si novinarsko akreditacijo (hvala Lokalne Ajdovščina), a tu se je zataknilo, saj sem jo lahko prevzel zgolj osebno, in še to v Kranjski Gori. Če bi jo lahko prevzel v Jesenicah, Ljubljani ali kar na licu mesta, bi bilo veliko lažje, tako pa sem šel z vlakom iz Ljubljane do Jesenic, kjer sem si priskrbel prevoz (hvala Prevozi.org) do Kranjske Gore. V hotelu sem prevzel akreditacijo, se z ostalimi »kolegi« strpal na novinarski avtobus in se odpravil do letalnice. Celotna pot je bila izredno zanimiva: na vlaku sem s tremi prijatelji potoval v navijaškem ozračju, prevoz mi je ponudil blag in eteričen voznik, ki je na tekmo prvič peljal svojega sina, na avtobusu pa sem se spet znašel v burkaškem ozračju in ob utemeljevanju slovenskih novinarjev norveškim, zakaj bomo vse tri dni zmagali Slovenci in ne Norvežani. Pot je bila skratka pestra in primerna za kakšno sociološko razpravo. Tekma je potekala skorajda gladko. Na mojem sektorju ob doskočišču ni bilo gneče, zato je bil pogled odličen. Redarjem bi za naslednja leta toplo priporočal, naj se vsaj približno naučijo pokazati, kje stoji kakšen sektor – če ga seveda ne pokrivajo sami – namesto da me najprej pošljejo na drugo stran tribune, kjer me drugi spet pošljejo nazaj, kjer me redarji, takoj ko me drugič zagledajo, že odslovijo, še preden jim utegnem do konca povedati, kaj me muči. Če bi se to zgodilo med največjim navalom ljudi, bi še razumel, a pol ure pred tekmo res ni treba vsega podrediti klepetu s kolegom, zmedenega obiskovalca pa preprosto odsloviti. Ko človek naleti na mlajšega redarja, ki zna povedati, katera pot vodi do sektorja, je vse lažje. Moral sem v kletne prostore v stavbo nordijskega centra, kjer je dolg tunel vodil pod prizorišče. Zavedanje, da nad tabo skače več tisoč ljudi, je bilo srhljivo, pot po planiških katakombah proti svetlobi pa je spominjala na pot, ki so jo prehodili gladiatorji, ko so po tistem hodniku prispeli v areno; vse skupaj ti da elan, glas razgrete množice pa te prepriča, da je zunaj res nekaj veličastnega. Na prostem te pozdravita skoraj režijsko zasnovana armada navijačev in veličastna belina, speljana visoko v hrib – oboje v kotlu te slikovite doline.

Tekma ni postregla z ekstremno dolgimi daljavami, je bila pa daleč od tega, da bi bila dolgočasna. Zapečkarji radi rečejo »Lepše je po televiziji« – morda, a doživetje je zagotovo drugačno, pa čeprav ti morda sneg namoči noge in ti prsti, ko se sonce poslovi, rahlo oledenijo. V primerjavi z mano, ki sem med tekmo spil polovico pollitrske plastenke babičinega čaja in ostal v svojem sektorju brez poznane družbe, je bilo najbrž drugim huje. Pri nas so bili samo novinarji, ženska skakalna reprezentanca, mnogi tehnični sodelavci v reprezentancah, VIP-ovci za nami na tribuni ter redarji in policisti, navadnih navijačev pa ni bilo, zato tudi nekega pravega navijaškega ozračja ni bilo pričakovati – smo ga pa več kot dovolj dobro slišali z drugih strani. Bližina 255-metrske oznake pa je bila ravno pravšnja za odličen pogled na pristanke.

Ko je tekma minila, je bila največja želja iti domov. Brezplačni avtobusi so bili tako na udaru jeznih navijačev, ki so se hoteli vkrcati še pred mestom, ki je bilo temu namenjeno. Nekateri šoferji so morali zato preprosto odpreti vrata in spustiti nekaj navijačev noter, ko pa so prispeli na določeno mesto za vstop na avtobus, so bili ponovno kregani od tistih »poštenih« – mikrokozmos družbe in zelo zanimiva metafora. Ko smo se le vkrcali na avtobus, je sledila še pot do Jesenic, ki je v primerjavi s prvo potekala dokaj gladko. Družbo na avtobusu so sestavljali navijači. Novinarski avtobusi so namreč peljali samo do Kranjske Gore, sam pa sem hotel do Jesenic, kjer me je čakal vlak do Ljubljane. Kakšno je bilo vzdušje na avtobusu? Seveda primerno veselo. Ko se hlapi poležejo in se veselje umiri, nastopijo modrovanja. Zakaj ne dovolijo Prevcu svetovnega rekorda, kdo drug od naših ga je sposoben preskočiti, kdo bo čez nekaj let nadomestil Petra, kdo ima perspektivno reprezentanco … mnenja se krešejo, in čeprav se vse skupaj zdi smešno, se, ko vidiš, kako smrtno resno potekajo pogovori s stavčnim zapletanjem, vsaj strinjaš, kako lepo je videti, da se Slovenci pogovarjamo o temi, ki nas več kot združuje. To vsekakor dokazuje, da se takrat, ko se razveselimo, Slovenci pravzaprav končno pogovarjamo, kot je treba, in četudi se ne strinjamo v vsem, smo ponosni na uspehe, pa naj smo take ali drugačne barve.

Pod črto vsega belega cirkusa lahko sklenemo, da gre pri Planici za praznik, ki gotovo ni za vse. Tako se denimo najdejo nejeverni Tomaži, ki hočejo dogodek zapečatiti v zgolj ogromno vaško veselico z veliko pitja, pri čemer trdijo, da so skoki nekakšen šport, rojen iz pastirstva (to sem sam slišal te dni). Vendar je to vseeno šport, v katerem smo eni od pionirjev. Sami smo veliko pripomogli k njegovemu razvoju, še posebej z letalnico, ki nas vsaj v eni stvari označuje s pridevnikom »največja«. Ne nazadnje pa gre za šport, ki si ga lastimo s še nekaj narodi in ki ga zaenkrat še ni objedla bolestnost na denar, ki ga ne tarejo umetno sestavljene reprezentance, ki temeljijo na denarju, ki ga (še) ne razdirajo notranje afere, vsaj velike ne, prav tako pa ga ne sponzorirajo mega korporacije, ki so znane po svojih nemogočih pogojih, denarne nagrade za skupnega zmagovalca pa so v primerjavi z drugimi športi relativno skromne. A morda je prav v tej skromnosti čar, saj je tu športna disciplina še vedno pred vsem. A pustimo šport in se dotaknimo antropologije. Že res, da bi dogodek lahko označili kot opij za vsesplošno krizo, vendar, zakaj pa ne bi za tri ali štiri dni pozabili na svojo vsakodnevno bedo. Slovenec sem, ne jamram, spremljam Planico. Redkokdaj se zgodi, da začnemo Slovenci veselo in s solzami v očeh spontano peti Zdravljico, kaj šele, če nas je kar 30.000 na kupu. To je prej za zgodovino uspeha kot pa za posmehljive komentarje, da kaj se zopet dogaja pod kozolci tam nekje pod gorami. In ta vikend je bil gotovo spodbuda za vsakdan, spodbuda k domoljubju in ne nazadnje šokantna ugotovitev, da le nismo tako razdeljeni, kot hočemo biti. Naj se veselje takih dogodkov razlije še v naš vsakdan, saj bo tako vse lažje, tisto težje pa prijaznejše.  

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj