Spoštovani. Preden začnete brati to mnenje, globoko vdihnite in izdihnite negativno stran slovenskega duha ter skušajte brati z zanosom, pa čeprav gre za pisanje o totalnem klišeju. Gre za film, ki je vendarle tako odlično/odločno posnet, da smo kot Slovenci lahko ponosni, na nekoga med nami, ki v režiji premaga kopico ameriških režiserjev istega žanra. Saj si seveda vsakdo želi razgibane in pestre izbire talentov. Mitja Okorn je s svojo drugo poljsko romantično komedijo dokazal, da je specialist za omenjeni žanr. Je pa tudi res, da zagotovo to ni njegova edina vrlina. Ne pozabimo na videospote in film Tu pa tam. Lahko rečemo, da bolj kot on žanr, bolj žanr osvaja njega, da se mu Okorn preda in dela v zanosu, izključujoč vse zunanje vplive.
Morda to niti ni toliko recenzija. Ne, vsebine in igralcev ne bom izdajal. Ker lahko postanete strokovnjaki za predvidljivost. Tega pa nočem. Ko človek sliši naslov »Planet samskih«, vidi njegov plakat, si ogleda njegov napovednik ter posluša novice o njem, pričakuje tisto klasično, sluzasto, diabetično in visoko kalorično popcorn uspešnico, ki se navadno po dveh tednih aktualnosti, s še par ohlapnimi kritikami, skrha, izgubi naboj ter odide v čakalnico. Tam pa po dobrem mesecu dni dočaka še nekaj odmeva po raznih partisih in piratebayih in stvar se že skorajda zaključi. Seveda. Pričakovano. Romantične komedije so že tako izpete, da se jih lahko ocenjuje zgolj kot še »slabe« ali »še slabše«, ali pa kot najbolj milo rečeno - »nič novega«.
Vendar kaj ponuja Planet samskih? Ponudi »euro pudding«, ki je na Poljskem po gledanosti prehitel celo novo epizodo Vojno zvezd. Je to še ena taka komedija, ki te uro in pol nekako drži vsaj pokonci in te nato izpusti rekoč »evo, saj malo pa si se vendarle nasmejal.«? Da. To je komedija. Da drži te pokonci. Ampak ne uro in pol, temveč kar dve in petnajst minut! Kljub vsemu pa ti film ne ponudi tistega kislega nasmeška, ki upajoč zre v tebe, da ga ne boš kar takoj raztrgal. Čeprav je romantična komedija, se tega žanra drži skrajno resno in ne tako kot to počnejo dandanes vsi podobni sorodniki na oni strani Atlantika. Sistematično, šablonsko in industrijsko servirani. Planet samskih se zaveda sebe in se jemlje kot unikat, noče biti še ena izmed le romantičnih komedij. Žanru želi pravzaprav sprati ves celulit sentimentalne osladnosti, predvidljivosti in čeprav mimo slednjih elementov ne more iti, je vendarle vse prej kot slabo.
Planet samskih je dejansko trenutno precej samski ali pa vsaj skorajda samski in osamljen dober primer svojega žanra. Ne izpusti te. Je komunikativen, zna ogovarjati, zna nasmejati, zna biti ogledalo vsem, ki sedijo v dvorani. Je neke vrste Ania (glavni ženski lik) med svojim žanrom. Sramežljiv, skorajda otročji, čustven, a hkrati dovolj trmast, ko je treba, dovolj odločen, ko gre zares, dovolj čudovit in lep, ko to ustreza. Navduši. Ne utruja. Ne teži. V nas zaljubljeno dreza. Ta odličen poljski projekt je pravzaprav (če si tako želimo interpretirati) najlepša kritika, na najlepši možni način za vse slovenske kulturne vplivneže, ki so poskrbeli, da se je Okornu v Sloveniji zavrla filmska pot. »Tomek, si boš že česa domislil.« se sliši v filmu. Tudi Okorn si je domislil ter odšel na Poljsko. Pot gotovo ni bila lahka, a se je izplačala. Tako je nekje lepše kot doma prav zaradi našega človeka. To pa vendarle ne pomeni, da je doma zaključil. Čaka bolj kot ne ugodne razmere, da posname to, kar želi. Njegov naslednji slovenski film »Član« ima tudi že scenarij, vendar, kot kaže, se bo na to še počakalo. Sploh če človek stremi k taki stiliziranosti, taki fotografiji in podobi, ki je enakovredna vsem čezoceanskim sorodnicam, tako sveži in odlični igri, tako vrhunsko izpeljani komediji zmešnjav, ki vozla zgodbo z vozlom za vozlom, jo parkrat neuspešno na silo hoče odvozlati, nato pa sprevidi, da je treba reševati postopoma, tako kot se je zapletalo. No, ko igrajo vsi ti dejavniki svojo vlogo, zaggotovo ne more biti režiser zadovoljen z vsem, kar mu je ponujeno, temveč išče še boljše, pa naj si bo na tak ali drugačen način. Čisti perfekcionizem.
Planet samskih poleg igre, zgodbe in fotografije bogati še psihološko čisto in suvereno podprto ozadje zgodbe, ki nas (ne)hote opominja, da si izprašamo vest. Odnosi, dejanja, strasti, celo socialni razredi, vse dobi prostor v zgodbi in ga namenja tistim, ki gledajo na film malce drugače. Pa naj mu bo še tako velika površnost očitana, v tako nabiti zgodbi, z mnogimi zapleti in dogajanji, je vpeljati še ta nivo zgodbe, tako prikrito, a hkrati učinkovito, mala mojstrovina. Film se na vse načine trudi, da postane naš, da se poiščemo v njemu, si dodelimo lik in od sramu zardimo ob prepoznavi. Nenazadnje za to poskrbi tudi diegeza (vse, kar spada v pripoved, vendar ne služi filmu kot takemu, temveč gledalcem. npr. glasba za vzdušje). Tu vidimo konstantne telefonsko – računalniške pomenke in ne, ni treba strmeti v zaslone, imamo jih pred sabo. Na velikem platnu. Zasmejimo se ali pa hkrati zamislimo, ko se vidimo, da je danes postal naš paralelni svet pravzaprav virtualen. Vse je odvisno od zaslonov. Kar je tam, je zacementirano v digitalni kamen. A besede brez tona in izraza na obrazu, so včasih prevečkrat interpretirane napačno, celo usodno.
Pod črto zapišem le to, da je res, da je film romantična komedija. Vendar kaj pa pravzaprav pričakujete od nje, če je tak žanr? Ob akciji, pričakujem akcijo. Dajte žanru tisto, kar je žanrskega. Enako je s hladno skandinavsko stilizirano družinsko dramo. Enako je z risanko. Enako z znanstveno fantastiko. Enako s porničem. Je začetek, je vrh in je konec. Vsak žanr ima svoje kriterije in zakonitosti. Zato ne iščimo v njemu revolucije izven žanra. V Planetu samskih je vse gledalcu ponujeno. Logično, učinkovito. In preden začnemo pihati, da je Okorn posnel še eno tipično romantično komedijo, da, posnel je še eno romantično komedijo in da, deluje precej ameriško. Vendar če se že spuščamo na te stereotipne obsodbe , pot je odprta in kot kaže lahka. Že res, da ni Motny Phyton, je pa resnično kvalitetna komedija, ki jo od Evrope, kaj šele vzhodne Evrope in izpod rok Slovenca, ne bi pričakovali. Kapljanje dežnih kapljic, solze, obup, seks, umor. To lahko kadarkoli posnamemo. Nekaj tako napetega, pravilno tempiranega v tolikšni dolžini, pa je vendarle dosežek, ki ga lahko naredi le resnično talentirana ekipa. Kapo dol!
* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.