Kaj je narobe z mano? S sovrstniki, ki prav tako kot jaz gledajo na ure med predavanji, iščejo bližnjice pri službah, štejejo denar pred poletjem. Vsi tako perspektivni. Talenti, zlata generacija. Hkrati pa tako hlastajoči po olajšavah. Kaj pomenimo danes mi državi? Smo kompliment družbi ali tujek, žulj na nogi razvoja? Vprašanje česa smo krivi je preobsežno. Najbrž smo hkrati krivi in hkrati ne.
Kolegica, mi je rekla, da še kar naprej razmišljam otročje, sama pa da se že vzpenja po hierarhiji neke relativno pomembne organizacije. Še pred leti, sva se ščipala, smejala, poskušala je razumeti nihilistične memeje, danes pa je postala t. i. vplivna. Adidiaske so zamenjale visoke petke, normalen nanos maskare je prešel v pretiravanje, druženje z meni podobnimi pa se najbrž ne spodobi, ker smo zgolj študentje, ki po vrhu vsega pijemo, pa še kaj najbrž zraven. Kolega, ki je ob »požrtvovalnem« delu v mladinskem lokalnem odboru neke politične stranke doživel podoben »napredek«, je ista stvar. Hlače na črto, pod reklci sinje modre srajce, aktovka na šifro. Dasiravno ima v njej zgolj blok papirjev s strankarskim logom ter nekaj zvezkov. Dobro se razumeva, ve, da ga ne podpiram v stranki, ker se strankam pač izogibam, bojim se jih, vseh. Podpiram pa njega osebno in mu želim, kar sam ve, da je najboljše. Tu je tudi druga alternativna scena. Uporniki, ki bi se radi upirali, ker je to kul in je to »in«. »Fuck the system« poje bend, ki je sam vanj vključen. Na vsake toliko časa mora izdati zgoščenko in ploščo, ker bi drugače izgubil poslušalce – fan base, ki so pomembni za založbo pri kateri izdajajo. Evo, pa je že sistem. In to so tudi moji kolegi. Proti sistemu se vključujejo v najbolj sistematično urejene grupe. Pa še ena sfera je. To je, unih objokancev, ki delijo na Facebooku manipulativno zmontirane videe o mučenju živali, ki me zasuvajo s svojimi bebavimi teorijami, to so tisti, ki me nenehno opozarjajo, da ni LGBT marveč LGBTQ. Še sedaj ne vem, kaj Q pomeni. Kako sem nerazgledan! Tu je skupina kolegic, ki me obtoži moškega šovinizma, ko jo na ulici pozdravim »kako kaj, punčke moje!« Domačini me obsipavajo z letaki, ki govorijo da gre za otroke. To so tisti, ki me vabijo na post in molitev za domovino. Pošteno me je že strah. Najbolj smešno pri vsem pa je to, da se čisto vsi imajo za odpadnike, »drugčane«. Vsi svoje vrste alternativci. Vsi so drugačni. Še najmanj drugačna sta tako na začetku omenjena kolega. Vsi smo postali drugačni. Vsi bi se morali naenkrat združevat in paradirat, marširat, hodit oz. teči.
Obtožite me lahko, da sem tradicionalist, a hkrati lahko kmalu porajtam, da se upiram sistemu, ki se upira sistemu, samo zaradi tega, ker je kul, če se mu upiraš. Vse je začaran krog. Ni prepričanosti. Zamujam okrogle mize o strpnosti, javne tribune o naši prihodnosti in možnostih zaposlovanja, ignoriram vabila kolegov, ki mi pišejo na facebook, naj se udeležim njihovega seminarja o izpopolnjevanju sebe, ignoriram take in drugačne marše, ki hočejo pokazat različnost in pogum z bebavostjo množice, ki tuli in vleče isto kot drugi. Danes je že vsak lahko drugačen, tako, da če rečem, da so nekateri drugačni, je to tako širok pojem, da bi lahko rekel kar ljudje. Tudi sam sem drugačen, ker ne grem na predavanje o iskanju notranjega miru in sem tako v miru raje na balkonu in štejem promet.
Zakaj torej mladi danes tako radi rinemo v starost? Zakaj bi bil vajenec mizarja že jutri mizar in to samo zaradi tega, ker je prišel iz lesne, ki jo mojster nima. Zakaj bi bil študent prava, že jutri pravnik? Zakaj bi bil komparativist iz filofaksa že jutri na čelu PEN-a, samo zaradi tega, ker študira književnost, študent novinarstva že jutri voditelj poročil, študent medicine bi že hotel pisati medicinske članke ter opravljati transplantacije. Od kje nam taka samozavest, da od piramide poznamo zgolj eno stranico in vrh, vmesne poševnice za vzpon pa ne? Zakaj hočemo tako hitro priti na vrh? Če vprašate mene. Drugačnost. Tista drugačnost, ki je pravzaprav že populistična. Od danes do jutri zaštekaš cel svet. Nirvana. Razsvetljenje. Stop. Amen. Vse vem. Smejem se tistim, ki hodijo v cerkev, molim za tiste, ki podpirajo splav. Vmesnega člena ni več. Ali si naš ali pa te ni. Drugačnost se ne meni za nasprotnika, mi pa se igramo kulturnih bojev. Ob vsem tem, nas lahko tolaži, dokaj ponižni citat iz Zupanovega Menueta za kitaro »Važno je priti na grič«. Svobodna interpretacija. A teh gričev je toliko za nas neizkušene državljane, sami pa rinemo na osemtisočaka.
* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.