Mackie Nož. Mož dvomljivega slovesa. Očitni kriminalec, vodja tolpe, manipulator, podkupovalec policije, ženskar, ekstrovertiran samopašnež. Skratka, nič etično - moralnega, kot bi se danes glasile krilatice vseh pomembnejših branikov omenjenih vrednot. A toliko priredb na Brechtovo pesem »Mack The Knife«; od Sinatre, Elle Fitzgerald, do Louisa Armstronga, Robina Williamsa, celo avtorja sicer Opere za dva groša Bertolta Brechta samega itd, je še en dokaz, da ne zgolj dekleta, temveč ves svet ljubi barabe. Gotovo smo se že ujeli pri misli: »saj je baraba, je pa treba priznati, da je tudi frajer«. To dokaže tudi gledališki referendum, ko poteka med publiko glasovanje ali bi raje videli »happy end« ali raje krutejši, a posledično »pravičnejši« konec. Le malo je tistih, ki si upajo dvigniti roke za drugo. Vsi si moramo priznati, brez negativcev bi bil en sam dolgčas.

O barabinstvu je torej veliko govora v novi postavitvi Beraške opere v SNG Nova Gorica. Gre za izrazito kolektivno delo. Besedilo se namreč nanaša na motive Johna Gaya, Georga Wilhelma Pabsta, Bertolta Brechta in celo Vaclava Havla. Prevod pa je delo Lare Simone Taufer, Ervina Fritza in Jaroslava Skrušnyja. Če je želel režiser Vito Taufer slediti temu skupinskemu toku ustvarjanja je potreboval predvsem kreativno ekipo, kar so praktično vsi ustvarjalci uprizoritve. Tako je glasbo prepustil staremu znancu avtorstva uprizoritvenih aranžmajev Aleksandru Pešut – Schatziju, avtorstvo besedila primorskemu bardu Iztoku Mlakarju, dramaturgijo pa Ani Kržišnik Blažica ter Martini Mrhar. Skratka, projekt zasnovan širokopotezno.

Podkrepljen s kostumi Alana Hranitelja ter scenografijo Liberta Mišana ter Voranca Kumarja je gledališko delo porinjeno v hiter tempo, prizori se menjujejo kot diapozitivi, kot slika za sliko. Tu je zopet odlični Kristijan Guček (Mack Nož), ki v časih užitka na trenutke spominja na Jepa Gambardello iz filma La grande bellezza (Italija, l. 2013. r.: Paolo Sorrentino), kasneje celo na Leonarda di Capria v kakšnem izmed zadnjih njegovih hedonistično zastavljenih filmov. Na publiki preveri en kup obrazne mimike, ki včasih pri ljudeh sproži tak val asociacij in zgodb, da začnejo že med predstavo glasno komentirat njegove očitne misli. Tu je en kup pravih »fac« za predstavo. Od na trenutke srhljivega Radoša Bolčine v vlogi Jeremiaha Peachuma, do trojice pokvarjene Mackove tolpe (Žiga Udir, Matija Rupel in Jure Kopušar), koruptivnega šefa policije Lockita – Gojmir Lešnjak Gojc, Uličnega pevca Iztoka Mlakarja, ki kot nekakšen voditelj variatejskega šova v vizualni maniri »Stojan Auer« vodi igro, prostitutke Jenny z več duše kot ji poklic veleva – Arna Hadžialjević, posebej zapomljiv je tudi Žiga Saksida »Pod klobukom« londonskega policista, ki je pravzaprav edini policist, ki opravlja svoje delo. Ostali očitno raje igrajo muziko v bendu (David Trebižan, David Šuligoj, Roman Kobal).

Kdo je torej danes bolj baraba? Ali je to tisti, ki se za to izpričuje ali tisti, ki pod pretvezo iskrene hvaležnosti do ljudstva zlorablja visoke položaje. Barabe ne morejo brez ljudi, a tudi ljudje ne morejo brez barab. Tu pa je tudi vprašanje žensk. Kaj pomeni žena, kaj ljubica. Kdaj se mora žena postavit zase, kdaj biti pokorna moškemu?

Ob vsem naštetim je vendarle treba priznati, da so dve uri in štirideset minut za všečno uprizoritev »malce« preveč. Stvar bi lahko bila prej razrešena, pa ne zaradi tega, ker si to drznemo trditi, marveč je pri uprizoritvi zaznati, da so nekatere stvari preprosto nedodelane. Raje kot da se jih reže, raje se jih gledališko zmomlja in zgnete v hitrost, da se zdi, kot da ima goriško gledališče določeno neko uro ob kateri bodo izklopili luči in prišli povedati, da je dovolj.

Ne glede na to, da gre za širokopotezni projekt, so že ljubljanske »velike koprodukcije« včasih dokaz, da je bolje stopiti korak nazaj in narediti nekaj manj pompoznega, a vseeno dobrega oz. še boljšega kot sicer.  Kljub osebni vzdržanosti pa lahko rečemo, da je uprizoritev »Beraške opere« na novogoriškem odru všečna za občinstvo, o čemer pričajo polne dvorane (vsaj v osebnem primeru) in kar je tudi bistvenega pomena za gledališko institucijo. Zatorej več predstav za občinstvo! In ne, ne spakujte se, kot da je »predstava za občinstvo« pri gledališki ustanovi »manjvrednostni kompleks«. Včasih je ravno obratno.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Naslovna fotografija: Sebastian Cavazza

Deli Nazaj