»…Ne frak mu jo ne bo in ne talar.« Kako zelo se ponavlja rek, da je Cankar še vedno aktualen, dasiravno po skorajšnjih stotih letih po njegovi smrti. Pa vendar je treba priznati, Cankar oziroma Hlapci so še vedno tako pereča diagnoza narodu, da se je režiser nove uprizoritve v SNG Drama Ljubljana – Janez Pipan, odločil, da bo celo sama postavitev izgledala karseda avtentična iz časov tega čarodeja slovenske besede.

Zeitgeist se tako odraža v kostumih (Leo Kulaš) kot tudi simultani, razčlenjeni scenografiji (Sanja Jurca Avci). Prav slednja dinamično zaznamuje lokacijo. Nad očitno zapuščenim prostorom dogajanja bdi železna konstrukcija, ki kraj povezuje, a je na tleh prepad, ločnica med tlemi vsakdana ter tlemi zaznamovanimi s konstruktivističnimi elementi, ki rinejo naprej in se dobesedno počasi zvračajo v parter. Učinkovito atmosfero poudarja tudi oblikovanje svetlobe Andreja Hajdinjaka ter glasba Alda Kumarja.

Boj klerikalcev in liberalcev oziroma Cerkve ter vaških intelektualcev (»rovtarskih Aten«), zaznamujeta najbolj Jerman (Marko Mandić) ter Župnik (Jernej Šugman), oba karizmatična, preudarna, načelna, cinična, močna, razgledana, racionalna, skratka, rojena voditelja. Oba z manj sposobnimi »eksekutorji višjega povelja« sta si pravzaprav po svoje podobna, ko ugotavljata: »Ena beseda je, ki je živa in vsem razumljiva: oblast. Živa je od vekomaj, vseh besed prva in zadnja.« morda je prav ta Župnikova replika temeljna za stičišče med obema.

Marko Mandić z vlogo navduši. Jermana naslika kot razmišljujočega, odprtega človeka, po nesreči pahnjenega v kolesje političnega zasuka, ki takim kot je on, ne obeta dobrega. Posebej ganljivi so njegovi prizori, ko govori o Anki – županovi hčerki in njegovi neuslišani ljubezni. Sicer pa igralsko odlično izpelje neuravnovešenost med malim, preprostim človekom ter intelektualcem, ki se razdaja v kmečkem okolju. Markantna podoba Jerneja Šugmana pa nastopi samo še kot oplemenitev dogajanja. Tih, miren, razumen župnik, ki ni prenagljen v mislih in sodbah, je s Šugmanom in s podobnim a vendarle malo bolj eksplozivnim Jermanom prava gledališka poslastica, ki deluje kot tempirana bomba ob kateri ne veš, kdaj bo počila. Ker so Hlapci vendarle izrazito kolektivna igra, ne gre prezreti niti še na preprosto, malce zadržano, a dobro Lojzko premišljene igre Nine Ivanišin, izrazitega političnega kameleona Komarja v vlogi razigranega Bojana Emeršiča, vedno več trenutkov odličnosti v resnih vlogah dosega tudi Jurij Zrnec, tokrat z zadržanim, po svoje zadrtim, a vendar zvestim in dobrim Hvastjo.

Cankarjevemu besedilu so minimalno dodani še dodatki, ki pa dogajanja ne porušijo, to sicer začne šepati proti koncu uprizoritve, pa vendar se še v pravem času sklene. Triurna uprizoritev tako »preživi« brez posebnih pomanjkljivosti, ki bi kvarile sicer primerno atmosfero, dobro igro posameznikov ter aktualnost besedila, ki še danes deluje kot živ organizem, pragozd iz katerega si bi ljubitelji citatov brez prestanka lahko kaj podčrtovali. Prav Cankarjev dialog pa deluje z replikami tako, da vsaka izrečena, že nadaljuje novo. Vsaka stara izdolbi kalup, v katero se vnese nova in tako naprej. Besede so pravzaprav podajanje, taktični, ne divji spopad. Prav ta Cankarjeva dinamika še danes razvnema dinamiko gledališke uprizoritve njegovih besedil.

Ni naključje, da je premiera nove postavitve Hlapcev postavljena v predvolilni čas, najbrž tudi ni presenečenje, da ni postavljena v sodobnost, saj se pač veliko ni spremenilo in zato prikazovanje takratnega časa postane pravzaprav groteska sedanjega. Čudo ali pač ne, je zgolj »neumnost, ki je bogata« in je pitana s podobno navlako od Cankarjevih, pa vse do današnjih dni, ko se zdi, da se kaj dosti razen cesarjevih novih oblačil ni spremenilo. Tako lahko upamo zgolj še na Boga, če ta še vedno »jezika ne mara temveč srce terja.«

* Naslovna fotografija. Peter Uhan // www.drama.si

Deli Nazaj