Skoraj pred letom dni sva s fantom nekega sobotnega večera sedela za bogato obloženo mizo, za katero se je iz minute v minuto vse bolj veselo pilo in jedlo – nekdo od prijateljev je praznoval rojstni dan. Prijatelju v čast se je torej družba počasi nakapala okoli njegove mize, sčasoma pa so se pojavili še zadnji zamudniki oziroma kar zadnja zamudnica. »Joj,« je z grozo na obrazu rekla, tik preden je sedla, »danes je polna luna, jaz pa sem pozabila kristale nastaviti.«
Ob tej izjavi so se, kakor si lahko mislite, polovici omizja od vsega zavijanja oči skoraj skotalile iz glave, medtem ko je druga polovica sočutno pokimala (kristalom bojda koristi, če se jih ob polni luni pusti izpostavljene mesečini), nato pa se je razvnel razgret besedni dvoboj: v enem kotu so se znašle čakre, energije in meditacija, v drugem pa dokazi, raziskave in znanost, ko se je družba bolj ali manj zavzeto oziroma odkrito razdelila na dva tabora – imenujmo prvega 'kristali in samorogi', drugega pa 'smrt samorogom, svoboda znanosti'. Spopad med njima je postajal vse bolj in bolj krvoločen, ko sta obe strani vse bolj in bolj militantno zagovarjali svoja stališča, ob tem pa je v mojih možganih vse bolj in bolj brbotalo moje mnenje, ujeto nekje vmes.
»Vedno, ko slišim koga na žive in mrtve zagovarjati sveto Znanost,« sem razmišljala, »se spomnim na Reneja Descartesa in na to, kako je v imenu znanosti seciral žive pse, jim v utripajoče srce tlačil prste in potem pisal razprave o tem, kako osupljivo je, ko ti pasja srčna zaklopka stisne členek, medtem ko so mu njegovi sosedje pisali prošnje in pritožbe, naj, lepo lepo prosim, že neha mučiti te uboge živali, ker ne vzdržijo več njihovega tuljenja in zavijanja. A še bolj kakor samo njegovo početje je morda izprijen razlog, zakaj je tiste uboge živali pravzaprav mučil: Descartes je v njih iskal dušo. Ker pa je v nobenem od psov ni našel, je zaključil, da jo imamo samo mi, druge živali pa ne. Znanost bi seveda velevala, da bi za potrditev te teze dušo poskušal poiskati še v ljudeh: morda bi lahko začel kar pri svojih hčeri in živo seciral njo, pa bi potem videli, kako je z našo dušo. A pozabite dušo – glede na to, da je vivisekcija, torej rezanje telesa živih živali, še dandanes povsem zakonita 'znanstvena metoda', se človek vpraša, če ljudje sploh imamo srce.
Če pa je med pristaši znanosti kdo, ki mu psi tako ali tako niso najbolj pri srcu, imam še eno zanimivo za mačkoljube: da bi znanstveniki odkrili, če so se možgani sposobni učiti tudi v odrasli dobi, so več legel muck več mesecev vzgajali v popolni temi in jih zgolj občasno spuščali na svetlobo, tedaj pa so eno leglo izpostavili samo navpičnim črtam, drugo samo vodoravnim, tretje pa izključno stroboskopski luči. Prvič so mucke po opravljenem eksperimentu pomorili in si ogledali njihove možgane, ko pa so poskus ponovili, so muce ohranili pri življenju in ugotovili, da tiste, ki so bile izpostavljene samo navpičnim črtam, ne vidijo vodoravnih in zato ne morejo, na primer, skočiti na stol, tiste, ki so bile izpostavljene samo vodoravnim, ne vidijo navpičnih in se zato zadevajo v noge stola, tiste, ki so bile izpostavljene samo stroboskopski luči, pa so imele težave z zaznavanjem gibanja in so bile, kakor tudi vse druge, preostanek življenja zelo trzajoče in zmedene. Strokovna srenja jim je za to bolno izživljanje potem kakopak podelila Nobelovo nagrado.
O, ja, v imenu znanosti se je in še kar se dogaja obilo izrojenih stvari, kljub temu pa je znanost, dragi njeni zagovorniki, še vedno precej izgubljena, čeprav bi vas z vsemi svojimi erlenmajericami in grafi in valorizacijami in dihotomizacijami in degazacijami rada najprej zmedla, potem pa prepričala v nasprotno. Recimo*:
- Fiziki se sploh ne morejo zediniti, kako vesolje deluje. Newtonovi zakoni, ki na našem planetu sicer krasno delujejo, se pri večjih hitrostih začnejo podirati, pa vendar stvari niso tako preproste, da bi jih kar nadomestili iz Einsteinovo teorijo relativnosti, kajti Einstein je rekel, da nič ne more potovati hitreje od svetlobe, a Bellov teorem (in številni poskusi) dokazujejo, da to preprosto ni res. Lahko bi se sicer razpisala še o paradoksu EPR, teoriji strun, Higgsovem bozonu in drugih zabavnih zadevščinah, a moje znanje fizike je preveč površno, saj se v te reči poglabljam zgolj ljubiteljsko (ja, tudi takšni obstajamo), sploh pa je bistveno naslednje: tem bolj so znanstveniki raziskovali atome, tem očitnejše je postalo, da snov pravzaprav sploh ni snov, sestavljena iz trdnih, neuničljivih delcev, kakor si je Newton (in še kak Grk pred njim) predstavljal, temveč da so atomi strukture aktivnosti, vzorci vibracij znotraj omejenih polj. To pomeni, da je snov – torej tvoj telefon, drevo čez cesto, sosedov hrček, voda v oceanu, ti, jaz – zgolj zgoščena energija. In to ni neko hipursko nakladanje, to je znanost. Če dobro pogledaš, se izkaže, da vesolje ni nabor mrtvih stvari, temveč je niz procesov – procesov, ki jih v bistvu niti ne razumemo najbolje.
- Ko sem že omenila hitrost svetlobe: ta v znanosti velja za osnovno fizikalno konstanto, zato vas bo morda presenetilo, da se je svetloba od leta 1928 do leta 1945 upočasnila za približno 20 kilometrov na sekundo, leta 1948 pa je njena hitrost znova poskočila, zato so leta 1972 odpravili težavo, tako da so njeno hitrost fiksno določili in se nehali ukvarjati z nihanji. Niha tudi gravitacijska konstanta, to pa pravzaprav računajo tako, da zberejo meritve z vsega sveta in nato izračunajo povprečje, spremembe in odstopanja pa pač pripišejo napakam. Zelo znanstveno, se vam ne zdi?
- A ne le fiziki, tudi biologi so v temi glede nečesa precej – če ne kar najbolj – osnovnega: kako je življenje na naši modri frnikoli sploh nastalo. Verjetno smo vsi slišali zgodbo, da se je življenje najprej pojavilo v oceanih: zaradi delovanja vulkanov in preperevanja kopnega naj bi se oceani napolnili s hranili in kemikalijami, potrebnimi za nastanek aminokislin, ki so pomemben gradnik organskega življenja. Znanstveniki tej oceanski mešanici pravijo prajuha oziroma prvobitna juha, predvidevajo pa, da je v to prajuho udarila strela, nakar so iz kemikalij nastale aminokisline in pramočnik je oživel. Simpatična teorija, a ko so to poskušali ponoviti v laboratoriju, so odkrili, da to sploh ni možno: aminokisline, ki pod takšnimi pogoji nastanejo, so zgolj manjši del sestavin, potrebnih za življenje, vrh tega pa bi jih taista električna iskra, ki jih je ustvarila, uničila, če jih ne bi v poskusu umetno izolirali. Nihče torej ne ve, kako je neživa narava pravzaprav oživela, nekdo pa je celo rekel, da je verjetnost, da se je na Zemlji pojavilo življenje, tako velika kakor možnost, da bi hurikan iz starega železa na odpadu sestavil boeing 747.
Jasno bi zagovorniki znanosti takšne in drugačne 'malenkosti' – če zanje sploh vedo – najraje pozabili in še naprej slepo verjeli, da ima znanost odgovore na vsa vprašanja oziroma da bo odgovore nanje imela jutri, pojutrišnjem ali najkasneje dan zatem. In kako tudi ne, saj je navsezadnje oborožena s celo orožarno mikroskopov, pospeševalnikov in vsega vmes, ni tako? No, ni – vsemu njenemu rovarjenju navkljub. Je pa znanost med neumornim odkrivanjem bolj ali manj tople in neuporabne** vode odkrila kopico reči, ki so nehote speljale ogromno vode na mlin tabora 'kristali in samorogi'. Recimo:
- V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so na Harvardu izvedli več desetletij dolgo študijo, da bi odkrili, kako se podgane učijo. Zgradili so jim poseben labirint z vodo, nato pa ugotovili, da so se podgane iz generacije v generacijo iz njega naučile rešiti vse hitreje. Ko so se iz labirinta rešile desetkrat hitreje kakor prve podgane, so testirali še podgane na Škotskem in v Avstraliji ter ugotovili, da so tamkajšnje podgane s hitrostjo učenja nadaljevale, kjer so končale tiste na Harvardu. To nakazuje povezanost posameznikov vrste preko nekakšnega morfogenetskega polja, kakor so ga poimenovali znanstveniki, po katerem si pripadniki 'podajajo' informacije, podgane pa še zdaleč niso osamljen primer, saj so to opazili tudi pri drugih samoorganizirajočih se sistemih (pri bakterijah, rastlinah in kristalih, recimo).
- Potem ko sta dr. Poponin in dr. Gariaev dokazala, da človeška čustva neposredno vplivajo na delovanje celic v telesu, je leta 1993 ameriška vojska izvedla niz poskusov, da bi preverili, če čustva na žive celice, še posebej na DNK, vplivajo, tudi potem ko celice niso več del telesa. Zato so prostovoljcu iz ust vzeli vzorec tkiva in DNK, vzorec izolirali ter ga odnesli v drugo sobo v isti zgradbi. Prostovoljcu so nato pokazali različne posnetke (vse od nazornih posnetkov vojn pa do erotičnih podob), ob katerih se je njegovo telo pristno odzvalo, tačas pa so v drugi sobi s pomočjo atomske ure merili, če in kdaj se bo odzvala tudi DNK. Izkazalo se je, da se je – in to povsem sočasno. Poskus so ponovili pri vse večjih in večjih razdaljah, dokler nista bila prostovoljec in njegova DNK nazadnje oddaljena 550 kilometrov, odziv pa je bil vsakič hkraten. Pozabite morfogenetsko polje – kaj če obstaja kvantno polje, ki nas vse povezuje? Odgovor je ja, vse, kar vidimo – kamenje, planeti, tvoja babica –, pa so samo gube in valovi v tem polju.
- Za piko na i naj navedem še tole dejstvo: tudi rastline imajo čustva. A namesto da se o tem razpišem, si raje sami poglejte petminutni posnetek na tej povezavi. Moj najljubši del je, ko Tory proti koncu reče: »Ne pravim, da temu verjamem, ampak težko je oporekati rezultatom.«
Vendar ogromno znanstvenih fanatikov se na tovrstna odkritja na žalost požvižga in se raje oklepa togih, zastarelih prepričanj. Pogrom pod praporom znanosti pa je navzlic vsem tem in podobnim ugotovitvam prišel celo tako daleč, da so, potem ko so najprej ugonobili zavest ter duha drugih živali in organizmov, vzeli še našega nam, da mora človek, ki se ima – oziroma hoče, da se ga ima – za razumnega, kategorično zanikati obstoj česar koli metafizičnega. To pomeni, da smo obsojeni na življenje v mehanskem, izključno snovnem svetu, v katerem so duša, posmrtno življenje in reinkarnacija zgolj prazne marnje ubrisancev – a tudi tukaj se najde nemalo raziskav in dokazov, ki prav mastno pljunejo slepim fanatikom v skledo. Recimo:
- Ko je neka osemletna deklica zaradi okvare potrebovala novo srce, je dobila organ desetletne deklice, ki je bila umorjena, po presaditvi pa so punčko začele mučiti nočne more o darovalkinem morilcu. Ko je deklico večkrat pregledal psihiater, je staršem svetoval, naj obvestijo policijo. Osemletnica je nato pristojnim povedala, kdo je morilec, kdaj in kako se je umor zgodil, ter celo, kaj je morilec žrtvi rekel. Njeno pričevanje se je na sodišču izkazalo za resnično in morilec je bil obsojen.
- Tako današnji čas kakor zgodovina sta polna primerov ljudi, ki za preživetje ne potrebujejo hrane in/ali vode, najdemo pa jih po vsem svetu. Na zahodu je morda najbolj tankovestno raziskana in dokumentirana zgodba Nemke Therese Neumann, ki je nehala jesti pri štiriindvajsetih in nato do svoje smrti leta 1962 brez hrane živela štirideset let, tovrstni primeri pa so tem pogostejši, tem vzhodneje gremo – in prav z vzhoda je naslednja, še osupljivejša študija: v Indiji so leta 1973 trije znanstveniki pod drobnogled vzeli jogija, ki je trdil, da lahko zavestno ustavi svoje srce. Priključili so ga na EKG, kmalu zatem pa je nastopila tahikardija (prehitro bitje srca) in trajala 29 ur, nato pa je srce nenadoma obstalo. Raziskovalci so hoteli poskus prekiniti, toda jogijevi učenci so vztrajali, da se nadaljuje. Srce ni bilo pet dni, pol ure pred vnaprej dogovorjenim zaključkom poskusa, pa se je tahikardija znova pojavila. Ko je bilo poskusa konec, so nemudoma preverili, če je prišlo do okvar na napravi, a to možnost izključili, sploh ker se je zadnji dan utrip samodejno spet pojavil.
- Ko je govora o obsmrtnih doživetjih, jih sovražniki samorogov radi odslovijo z najrazličnejšimi razumskimi razlagami, toda ob prebiranju študij o parapsiholoških pojavih sem naletela na primer, ki bo tudi njim zaprl usta: neka gospa, ki je ležala na oddelku za intenzivno nego, je bila več časa možgansko mrtva, ko pa se je ovedla, se je kljub začasnemu nedelovanju možganov spomnila pogovorov osebja – z drugega konca bolnišnice.
Kajpak so te stvari povečini, če ne kar v celoti, španska vas za samooklicane branilce razuma in znanosti: navadno se izkaže, da imajo ljudje, ki zasmehujejo vse, kar je količkaj metafizično, zelo posplošeno predstavo o svetu, ker pač premalo vedo. A tem več veš, tem globlje v zajčjo luknjo toneš, dokler ne nazadnje spoznaš, da, glej ga zlomka, vse tiste prismode, ki po svetu tekajo s kristali in trobezljajo o avrah (najsi se komu zdijo še tako nadležne), pravzaprav vedo eno več kakor znanstveni fanatiki oziroma empirični skrajneži. Zato nič čudnega, da je teoretični fizik David Bohm, en Einsteinovih miljencev in naslednikov, po letih bavljenja s fiziko in matematiko postal mistik. Ali pa da je Barbara Ann Brennan, potem ko je diplomirala iz atmosferske fizike in več let delala kot raziskovalka pri NASI, službo pustila in začela zdraviti z bioenergijami. Toliko o razkoraku med čakrami in znanostjo.«
Vse to mi je torej rojilo po glavi, ko sem poslušala spopad med 'kristali in samorogi' ter 'smrt samorogom, svoboda znanosti'. No, kajpak je bilo vse skupaj občutno bolj pobrkljano in prej podobno nesmiselni čobodri, začinjeni s polno mero kletvic, pa vendar, to sem hotela reči. Ko pa me je nazadnje dovolj zasrbel jezik in sem le odprla usta, je ven prišlo nekaj takega: »Vse lepo in prav, če je človek empirik, ampak ne bi bilo slabo, če bi se dopuščalo malo prostora za čarovnijo – znanost navsezadnje nima vseh odgovorov.« Em, ne vem, če ste opazili, a izpustila sem podatek ali dva, razlog za to pa je preprost – kriva je skodelica čaja. Skodelica čaja? Ja, skodelica čaja.
V zen budističnih krogih je skodelica čaja kar slovita zadevščina, slavo pa ji je prinesla zgodba o univerzitetnem profesorju, ki je šel obiskat nekega zen mojstra, da bi ga mojster podučil o zenu. Po prihodu se je profesor razgovoril, mojster pa mu je tačas postregel čaj, vendar čaja ni nehal nalivati, niti ko je njegova gladina dosegla rob skodelice, da se je čaj začel razlivati po vsej mizi. Profesor je nekaj časa nemo gledal, nato pa se ni mogel več zadržati: »Nehajte!« je rekel mojstru. »Ne vidite? Skodelica je polna, nič več ne bo šlo vanjo.« Mojster je tedaj odložil čajnik in rekel: »Kakor ta skodelica čaja ste tudi vi polni svojih mnenj in domnev. Kako naj vam pokažem zen, če nočete najprej izprazniti svoje skodelice?« Oziroma če poslovenim: ljudje smo praviloma prepolni samih sebe in svojih zakostenelih prepričanj, da bi lahko z odprto glavo prisluhnili drugim, zato sem raje v miru pila svojo pijačo in si mislila svoje, prepričana, da bi bila sleherna moja beseda samo bob ob steno. Čez čas je pogovor zaneslo v druge vode, ko pa sva se s fantom odpravila domov, sem bila pripravljena pozabiti na vse skupaj – toda slaba vest mi tega ni in ni dovolila. »Kaj če ljudem delam krivico?« sem se spraševala. »Kaj če jih prehitro popredalčkam in odpišem kot brezupne primere?« Ker nisem hotela biti žrtev lastnih olesenelih domnev, sem se odločila svojo napako ob prvi priložnosti popraviti.
S tem v mislih sem naslednjič, ko sem spet srečala nekoga iz tabora 'smrt samorogom, svoboda znanosti', po krajšem uvodu in ogrevanju za pokušino naštela nekaj zgoraj navedenih primerov, zaključila pa z jogijem, ki je zavestno ustavil srce. Na žalost se je nato izkazalo, da moje domneve, čeravno olesenele, navsezadnje le niso iz trte izvite – prijateljeva namuznjena nejevera je bila več kakor očitna.
»Pa če je šlo za uradno izvedeno raziskavo,« sem kljubovala, misleč, da bo to pri nekomu, ki se sklicuje na znanost, vendarle imelo kakšno težo. »Kup znanstvenikov ga je nadziralo, ves čas je bil priklopljen na ne vem koliko naprav.«
»Ja, ampak vseeno. Ne verjamem.«
»Ja kdaj pa bi potem verjel?« sem burno vprašala. »Samo če bi videl na lastne oči?«
»Veš,« je po kratkem premisleku odvrnil prijatelj, »tudi če bi videl na lastne oči, še vedno ne bi verjel.«
Kaj naj človeku rečeš na to? Oči so neuporabne, ko je um slep, kakor pravijo. In verjamem, da bi bile prijateljeve oči čisto zares neuporabne, saj je njegov um očitno prav tako slep, kakor je bil slep um raziskovalcev, ki so poskus z jogijem nadzirali, kajti po končani raziskavi so osupli nad rezultati rekli pravzaprav nekaj takega, kar je meni moj prijatelj: »Nismo pripravljeni sprejeti, da je jogi zavestno ustavil srce za pet dni in preživel, vendar ne moremo ponuditi nobene zadovoljive razlage za EKG zapis pred nami.« Zato sem tudi tokrat molčala in si mislila svoje, ko pa sva z nejevernim Tomažem šla vsak svojo pot, sem svoji vesti pokazala jezik in zadovoljno zažgolela: »Sem ti rekla.«
Toda moje veselje je bilo zgolj hipno – vsakič znova me pobije, ko vidim, kakšni črvi, če si smem sposoditi primero iz filma I Origins, smo pravzaprav ljudje: ker črvi nimajo oči, nikoli ne bodo ugledali svetlobe, pa če jih obsiješ s še tako močno lučjo, zato bodo živeli in umrli – v temi. Prav tako so nekateri ljudje nepopravljivo izgubljeni v svojih prepolnih skodelicah, slepi za vso čarnost sveta, ki jih obdaja, in naj je to še tako žalostno, s pisanjem o teh rečeh res nima smisla izgubljati časa, kajne? No, tako sem mislila in bi mislila še danes, če se ne bi vmešal Leonardo – da Vincijev Leonardo.
Pred dnevni sem namreč med brskanjem po spletu naletela na njegov citat, ki je v moje črno belo predalčkanje ljudi vrnili še predalček sivine. »Obstajajo tri vrste ljudi,« je rekel. »Tisti, ki vidijo. Tisti, ki vidijo, ko jim pokažeš. Tisti, ki ne vidijo.« In še dobro, da je to rekel, kajti sama sem na tiste druge čisto pozabila – prav zanje pa je ta kolumna. Ne za tiste, ki že vidimo, da pravzaprav živimo na Pandori (roke v zrak vsi, ki smo n-krat gledali Avatarja!), in ne za tiste, ki v tem življenju tega nikoli ne bodo videli, temveč za tiste vmes. Tistim slepim, ki vsemu navkljub kar nočejo in nočejo videti, pa vendarle namenjam zaključno misel, ki sicer ni zrasla na mojem zeljniku, temveč na enem najbolj pronicljivih našega časa, na zeljniku Stephena Hawkinga: »Največji sovražnik znanja ni neznanje, temveč iluzija znanja.« Pa uživajte v svojem čaju.
* Znanstveno podprte primere iz pričujoče kolumne in obilo drugih, njim podobnih, najdete v naslednjih delih: The Science Delusion (Sheldrake), The Tao of Physics (Capra), The Devine Matrix (Braden), Irreducible Mind (Kelly et al.), Who Built the Moon (Knight, Butler), The Heart's Code (Pearsall) in The Heretics: Adventures with the Enemies of Science (Storr). Vsa toplo priporočam v branje – če ste pripravljeni najprej izprazniti svojo skodelico.
** Čeprav razumem in spoštujem vedoželjnost in predanost vsakogar, ki se poda po znanstveni poti, menim, da je to početje jalovo. Predstavljajte si, da vas zadene strupena puščica, vi pa, preden jo izderete, morate izvedeti, kdo jo je ustrelil, koliko je star, kako se imenujejo njegovi starši in zakaj jo je ustrelil. Če boste čakali na vse odgovore, boste prej umrli – osredotočeni na nepomembne stvari. Določenih reči človek pač ne bo našel na drugi strani okularja mikroskopa.