Po mojih prvih miljah na La Corsi della Bori sem vedela, da imam v glavi še eno noro idejo – preteči klasično ultro - z označeno potjo – in to na odlični prireditvi 100 milj Istre, ki spada v svetovno serijo Ultra-Trail World Tour in tja prav zaradi tega pridejo vsi najboljši ultraši (401). Slovencev je bilo 50 in same legende Katje Kegelj Vencelj, Klara Bajc, Toni Lekše, Peter Macuh, Robert Keraži, Tešky, Žiga x Gompabč in drugi. Svojo pot na 100 milj Istre smo ultraši začeli v Labinu ob morju in se potem po grebenu vzpenjali proti najvišjemu vrhu Istrskega polotoka na 1500 visoko Učko. Pogorje mimo Plovina ponuja neverejtni razgled – na eni strani je prostratano pogorje Istre z meglicami, na drugi modrina Kvarnerja. Nepozabno. Ti pa se premikaš – ja premikaš noge in hkrati premikaš lastne meje in tega se zavedaš. Proga ima vse – tekaški del, hribe, vzpone, sneg, blato, kamnite strme spuste, kolovoze, poti čez travnike, prečkanje rek, planinske poti …mešanica trde in hkrati lepe pokrajine, kot jo ponudi lahko le morski istrski kamen. In prav ta menjava podlage je tu odločilna. Ko se vzpenjaš na starodavne vasi Hum, Motovun, Opertalj, Grožnjan na vrhu hribčkov in se potem spustiš nazaj proti reki Mirni ali pa odtečeš bolj ravniski del, kjer noge preidejo v tekaški ritem in zopet se ti energija vrne.

Velik del poti, nam je bila Učka za orientacijo – ko smo šli čez Žbevnico se je oddaljila, a ko smo prečkali potoke proti Humu smo se ji zopet bližali. Občutek si imel, da se vrtiš v krogu – a nisi smel pomisliti, da morda nima konca. Z vsakim korakom smo bili bližje, a korakov do Umaga je bilo še vedno ogromno. Prva noč je bila hladna a ob nešetih vzponih in spustih je hitro minila, teh pa smo čez celo Istra naredili iskoraj 7000 višinskih metrov. Žbevnica, ki tako spominja na Nanos je bila že v jutranji zarji in po zelo zahtevnem in dolem spustu smo bili v Buzetu na 88 km. Drugi del poti je drugačen, a tudi tu sem imela posebno energijo, ki se kaže tudi v tem da veliko govorim, se hecam, navdušujem domače in tuje tekače nad Ultra Trailom Vipavske doline. Tudi znani ultraši me po glasu hitro spoznajo še predno me vidijo in že se hecamo in spodbujamo. To je to.

Iz Vipavske doline sta bila še dva  - Andi Mamić s ciljem najhitreje odteči progo in Andrej Zaman s ciljem priti v cilj. To je bil tudi moj cilj – odteči in preteči 100 milj v sistemu ultre – torej brez spremljevalne ekipe na progi in na okrepčevalnicah, kar podaljša čas na taki progai za vsaj 4 ure. Seveda je to fizično in psihično zelo zahtevno, saj je vse kar potrebuješ za celo pot stlačeno v nahrbnik, ki postane zelo težak. A je uspelo – vsem trem in še mnogim, a ne vsem. Bolečine, izčrpanost, psihična utrujenost so naredil svoje in takrat je težko vztrajati, premikati noge se znova in znova spopadati s težko podlago, nočjo, želodcem, bolečibami in svojo glavo. Iz svetovne serije tekačev nas je v cilj prišlo le 261, od tega le 32 ženks, med katerimi sem bila deseta. Ja to je odličen rezultat, pa vendar zbledi ob osebnem zadovoljstvu doseči nemogoče, ko si popolnoma izmučen in hkrati srečen, ko doživiš sebe in presežeš človeško majhnost, ter se zaveš, da si lahko le hvaležen - ker ti je to dano.  

* Poročilo objavljamo tako kot je bilo zapisano in brez lektoriranja

* Vir in fotografije: Anja Klančnik

* Preberite tudi: Odličen dosežek Andija Mamiča ter Anje Klančnik na ultramaratonu 100 milj Istre

Deli Nazaj