Pa poglejmo kaj vse je potrebno in kaj moramo narediti, da spoznamo kdo smo in da najdemo sebe!

Peter Praper lepo povzame in razloži različne teorije o gradnji našega psihološkega aparata, ki se začne takoj po rojstvu prek odnosov s pomembnimi drugimi (mamo). Tako Donald W. Winnicott trdi, da ne obstaja nič takega kot dojenčki, so le dojenčki z materami. V kolikor razvoj poteka normalno, preide dojenček že po nekaj tednih iz faze avtizma v simbiotično fazo z mamo, kjer je sila pomembno, da je le ta dobro (in ne da je dobra / popolna) in se ustrezno odziva na dojenčkove potrebe. V tej fazi gre za absolutno odvisnost zaradi nezrelosti dojenčkovega psihičnega “aparata”. Mati pa seveda predstavlja primarni objekt (oče – nekoliko kasneje – predstavlja primarno socialno okolje, v tej prvi fazi pa je predvsem pomembna njegova skrb za mamo in njeno dobro počutje). Govorimo tudi o procesu zrcaljenja, kjer otrok obstaja le v očeh matere, ki so polne občudovanja in ljubezni, kar je temelj samospoštovanja in dobre samopodobe ali kar preprosteje rečeno “ljubezni do sebe”. Po približno pol leta pa se že pričenjata fazi separacije in individuacije, cilj katerih je “psihološko rojstvo” posameznika z formiranjem lastne identitete, individualnosti in samoiniciativnosti, ob zmožnosti samokontrole. V fazi separacije, nekje med letom in pol ter drugim letom, malček še nima konstantnosti objekta. Ko mama izgine za vogalom malček ne ve, da je ona dejansko tam in je sila pomembno, da so mame fizično in emocionalno otroku dosegljive, saj je le od tega odvisno, koliko si bo otrok kaneje v življenju drznil preizkušati in poizkušati. Otrok je v drugem letu starosti tudi vedno bolj gibalno aktiven, kar neizogibno vodi tudi v “nevarne” aktivnosti, kar je nujno potrebno, saj le tako dobi povratne informacije o svojih zmožnostih. Na tej točki je precej nevarno v kolikor je mama hiperprotektivna in otroka neprestano svari ali pa je na drugi strani brezbrižna. Vse našteto otroka zavre. V trejem letu pa se prične faza individuacije, kjer otrok utrjuje svojo individualnost in je pogosto trmast in naporen. Starši lahko posledično prepogosto zahtevajo od otroka ubogljivost, da je priden, česar pa le ta, če le malo sledi svoji potrebi po iniciativnosti, ne more izpolniti in zato pogosto prekorači meje. Če starši preveč omejujejo, zahtevajo opravičila ipd., to neizogibno pripelje do občutkov krivde in izkrivljanja formiranja identitete. To lahko nadalje vodi do komformističnega in pridnega posameznika ali pa, na drugi strani, kroničnega upornika. Dejstvo je, da nekateri starši ne prenesejo otrokove drugačnosti, zato ovirajo njegov proces individuacije, običajno z odtegnitvijo pozornosti ali kaznovanjem. Sestavni del odraščanja je tudi izzivanje nevarnosti, odpovedovanje, jasno spoznavanje meja ter tudi soočanjem z razočaranji, krivicami in nerazumevanjem. Na tej točki mora v polnosti prevzeti vlogo oče, ki je most do zunanjega sveta in predvsem lažje zdrži in ne posega po nepotrebnem, ko otrok občuti krivico, razočaranje ali je izpostavljen nevarnosti. Zelo pomembno je tudi, da se otrok v fazi med četrtim in šestim letom identificira z istospolnim partnerjem, kar vodi v razrešitev Ojdipovega kompleksa. Le tako lahko postane kasneje moralno odgovorna oseba, ki prevzame odgovornost. Posamezniki, ki ob odsotnosti (predvsem) moške figure, ne opravijo z Ojdipovim kompleksom, ne zmorejo prevzeti odgovornosti in pogosto trpijo za karakterno patologijo. To je razlog vedno večjega števila osebnostnih motenj in upadanje števila nevroz. V kolikor je v začetku 20. stoletja prevladovala pretirana strogost in rigidnost, smo danes priča nasprotnem. Priča smo permisivnosti, zaviti v nešteto različnih (politično korektnih) pojmovanj in družbenemu imperativu, ki mu podlegajo mlade matere, ki se tako prelevijo v “popolne mame”. Toda na ta način s svojo posesivnostjo in hiperprotektivnostjo otroku mati privzgoji popolnoma izkrivljeno predstavo o svetu in ljudeh. Oropa ga zdravega odraščanja (z nezmožnostjo izkušanja vsega prej naštetega) in mu ne pusti osamosvojitve, odcepitve, sprejemanja odgovornosti. Vse to v veliki “skrbi za otroka” in zgolj iz dobrih namenov. Najbolj pa zaustavi otrokovo rast in osamosvojitev nespoštovanje osnovne otrokove pravice, da postane drugačen, kot si želijo starši. In posledično imamo v terapevtskih ordinacijah vedno več odraslih, ki so pri 30 letih (in tudi kasneje) še vedno v globoki simbiotični fazi s svojo mamico, nezmožni tvornega partnerstva in ki živijo brez cilja in smisla. Čaka jih sila težka pot procesa separacije in individuacije, da se “psihološko rodijo” in tako sploh spoznajo kdo so in kaj sploh želijo.

Dejstvo je, da našo individiualnost lahko razvijemo le preko nasprotovanja. Ti odpori so največji ravno pri najstnikih (moč hormonov), ki so tudi zelo prepričani o svoji neodvisnosti. Proces upiranja avtoriteti najbolje razloži Erich Fromm, ki trdi, da je nepokorščina pogoj, da se je človek zavedel samega sebe in svoje sposobnosti odločanja. To je tudi prvi korak k svobodi. Avtor nadalje razmišlja, da sta bila tudi Adam in Eva nepokorna do Boga in poudari, da Stara zaveza tega ne označuje kot greh, nepokorščina je torej del božjega načrta. V kolikor se starši tega zavedajo, morda lažje preživijo upiranja in nasprotovanja svojih najstnikov (starši so kot kosti za brušenje zob svojih otrok) le ti pa tako lahko razumejo, da ni nič narobe, ampak je celo nujno, da se z upiranjem in nasprotovanjem separirajo in individuirajo od svojih staršev ter da so občutki krivde popolnoma odveč. Morda ne bi bilo slabo, da bi to razumeli tudi strokovni delavci/ke v šolskih svetovalnih službah, kajti spregledane so predvsem neproblematične “pridne punčke”, ki se ne upirajo in ne nasprotujejo ničemur. Ravno to pa je razlog, da so pogosto ravno te “pridne punčke” najbolj potrebne strokovne pomoči

Doc. Dr. Uroš Perko je doktoriral na Fakulteti za vede o zdravju na temo duševnih motenj v športu. Zaposlen je v Zavodu Mitikas, ki nudi psihološko svetovanje ljudem v psihični stiski. Je specializant Geštalt terapije.

V kolikor potrebujte pogovor in dodatne informacije glede težav z zasvojenostjo od prepovedanih drog, alkohola ali katere izmed nekemičnih odvisnosti lahko pokličite ali obiščete v informativni – svetovalni pisarni v Ajdovščini. Dosegljivi so na številki 031-828-783 ali preko spletne pošte: uros.perko@siol.net. Uradne ure so vsako sredo in četrtek od 16.00-20.00 na Gregorčičevi ulici 17 v Ajdovščini. Za podporo se zahvaljujejo Občini Ajdovščina.

* Fotografija: Pexels   

Deli Nazaj