Scott Peck ima kar prav, ko pravi, da ima življenje smisel ravno zaradi reševanja problemov. Danes tega, žal, večina ne razume. Ko rešujemo probleme, duhovno in duševno rastemo. Vsakomur je precej jasno, da v kolikor želi napredovati npr. v športu ali matematiki, mora vsak dan vaditi, trenirati, si postavljati vedno večje napore, probleme ali ovire in jih reševati. V življenju pa se problemov, če se le da, izogibamo in tako izgubljamo predvsem bivanjski smisel in stagniramo. Zdi se, da po nekaj letih takšne stagnacije niti ne želimo več vedeti kdo smo! Po Freudu vemo, da nas determinira nezavedno in rabimo drugega (predvsem partnerja) ki nas (najbolj iskreno) zrcali in le tako lahko spoznamo sami sebe. Torej lahko trdimo, da imamo težavo, v kolikor smo samski. Rugelj je bil prepričan, da je samskost pravzaprav najtežja psihiatrična diagnoza, kar se mi je pri delu z zasvojenimi in drugimi ljudmi v stiski, večkrat potrdilo.

Nadalje je dobro upoštevati, da človek ni ustvarjen za nedejavnost, žene ga, da bi svet preoblikoval in ne obratno! Fromm trdi, da ima vsak posameznik sposobnost usmerjanja svoje volje proti cilju in pri tem vztrajati – vzdrževati napor, dokler ga ne doseže. Lahko rečemo, da je dejaven in potenten. V kolikor zaradi šibkosti, nesposobnosti, nezmožnosti odlaganja zadovoljstva, nizke frustracijske tolerance, nezmožnosti legitimnega trpljenja itd. (vsega naštetega je danes med mladimi ogromno), človek ne more delovati, je impotenen in trpi. Zdi se, da takšni trpeči posamezniki najpogosteje postanejo depresivni, hitro začnejo posegati po alkoholu, marihuani ali pa postanejo promiskuitetni, danes lepše rečeno “puščajo odprte zveze”, t.j.imajo več partnerjev, swingajo ipd. Fromm vidi rešitev problema v priključitvi skupini, ki ima moč in se z njo poistovetiti. Postati del tistih, ki delujejo. Skupine z zdravim jedrom, z delujočimi posamezniki, to moč nedvomno imajo. Druga opcija pa je destrukcija, ki pomeni beg pred neznosnim trpljenjem popolne nedejavnosti. Dobro je vedeti, da ustvarjanje zahteva veliko različnih kvalitet, uničevanje pa le eno – vseuničujočo silo!

Pri ljudeh v stiski je sila pomemben koncept discipline, reda in pravil, do katerega je danes toliko odpora. Tisti, ki niso v stiski, se ga najbrž držijo, ali pa se svoje stiske še ne zavedajo. Veliko pripomb je bilo na trditev Jordan Petersona, da moraš imeti najprej pospravjeno in urejeno sobo, v kolikor želiš urejat svet. Vendar so disciplina, red in pravila, ključ do rešitev stisk ljudi, ki prihajajo po pomoč. V klinični praksi se, vsakič znova, kot zelo dobra in pravilna izkaže Peckova trditev, da malo discipline reši malo problemov, veliko discipline reši vse probleme. To pa nas pripelje do edino vzdržnega načina življenja, kjer smo sposobni odlaganja zadovoljitve, razporejanja trpljenja in uživanja, tako da najprej naredimo stvari, ki so nam naporne, težke, kar pa nas napravi zadovoljne. John Eldrege pravi, da se mora že deček zavedati, da je življenje težko. Kajti dokler se, kot moški ne zna spoprijeti z dejstvom, da je življenje težko, se nenehno žene za napačnimi stvarmi. Tako porablja vso energijo, da bi naredil življenje udobno, prijetno, kar pa ni pravi način, kako naj bi moški preživel življenje. Zdaj morda že lažje razumemo, zakaj je v terapevtskem procesu, sploh če želimo zvedeti kdo smo in najti sami sebe, potrebno precej več kot le sedeti in govoriti.

Na tem mestu se dotaknemo vprašanja svobode in odgovornosti. Frankl je nekoč dejal, da bi morali, ko so postavili kip svobode, na drugem koncu Amerike postaviti tudi kip odgovornosti. Biti človek pomeni biti odgovoren, ker to pomeni da si svoboden. Svoboda brez odgovornosti ne more obstajati. Tega se danes sploh ne zavedamo več. David Cigoj navaja, da je svoboda brez odgovornosti nevzdržno stanje, polno nasilja (nad sabo, drugimi, naravo ali stvarmi) kaosa in propada. Odgovornost nas namreč bliža resnici in omogoča pravilnejše delovanje ter spreminjanje sebe in stvarnosti. Cigoj tako zelo dobro razloži vzajemno delovanje obeh fenomenov. Po njegovih besedah, naj bi bili v razvojnem procesu vedno bolj svobodni kot odgovorni, saj je za razvoj odgovornosti potreben čas. Dobro pa je, da pri vzgoji obstaja neko ravnovesje, da ima otrok, kasneje najstnik toliko svobode, kot je lahko na drugi strani odgovoren. Svoboda nudi potencial za delovanje, spreminjanje, odgovornost pa zagotavlja, da bo to objektivno najbolje izvedeno (dobro, lepo, kvalitetno in pravično). Vse to pa zagotavlja ljubezen, kajti do tistega, kar imamo radi / čutimo ljubezen, smo bistveno bolj odgovorni. O fenomenu ljubezni je podobno nekaj desetletji pred Cigojem razmišljal Peck. Ljubezen je vse. Kadar imamo nekaj radi in nam to veliko pomeni, temu posvečamo čas in veliko skrb, npr. otrokom. Lahko bi torej tudi rekli, da so ljubeči starši, ki so do svojih otrok ljubeznivi, skrbni in jim posvečajo dovolj časa, odgovorni starši. Zanimivo je kako Peck utemeljuje pomembnost ljubezni. Otrokom so starši referenca in to kar delajo starši je otroku edini pravi način, sveto. Logično se zdi, da so potem disciplinirani starši vzor. Toda Peck opozarja, da je bolj kot vedenje staršev pomembna ljubezen. Kajti, tudi v popolnoma neurejenih domovih, kjer pa je veliko ljubezni otroci odrastejo v disciplinirane in urejene posameznike. Na drugi strani pa imamo pogosto zelo urejene družine, z veliko reda in discipline, kjer so starši zdravniki, pravniki ali drugačni strokovnjaki, ki pa ne zmorejo ljubezni. Posledično so otroci nedisciplinirani in ne odrastejo najbolje, saj zapadejo v razne odvisnosti, lahko razvijejo mejno osebnostno strukturo, motnje hranjenja itd. Dobro je tudi vedeti da le starši, ki ustvarijo družinsko okolje polno ljubezni opremijo otroka z občutkom, da je cenjen. Peck trdi, da v takšni družini otrok dobi zelo zgodaj občutek in zavedanje “sem dragocen” in to je ključnega pomena za kasnejše dobro duševno zdravje, pozitivno samopodobo, samospoštovanje in dobro samodisciplino. Kajti, če imamo občutek lastne vrednosti (po Pecku “sem dragocen”), potem nam je naš čas dragocen in ga ne zapravljamo za različne neumnosti, nismo neproduktivni, ampak maksimalno dobro izkoristimo to, kar nam je na voljo. Znamo postavljati meje in smo ustvarjalni, delamo kar nas veseli, to pa nas posredno tudi osmišljuje in vodi do poznavanja samega sebe. Peck je prepričan, da tega občutka cenjenosti / lastne vrednosti, kasneje (če izostane v otroštvu) skoraj ne moremo več pridobiti.

Žorž je mnenja, da je zavedanje predpogoj človekove svobode. Človek lahko svobodno izbira le med možnostmi, ki se jih zaveda, kar pa je le nekaj odstotkov našega delovanje (vendar več kot dovolj, za mnoge celo veliko preveč). Bistvo človekove svobode pa je, da izbira med možnostmi, ki mu jih nudi okolje in da sam ustvarja nove možnosti. Svoboda je tudi prevzemanje odgovornosti za svoje odločitve. Žorž tudi trdi, da nismo popolnoma svobodni in da naše odločitve niso neodvisne od našega okolja. Z prevzemanjem odgovornosti tako lahko širimo našo zavest, se zavedamo večih stvari, ki so nas prej obvladovale v nezavednem in imamo tako širši nabor svobodne izbire.  Predvsem pa nam odgovornost omogoča reševanje problemov, da na poti spoznavanja sebe rešujemo vsakodnevne naloge, ki nam jih življenje postavi. Problem / nalogo lahko rešimo le, v kolikor prevzamemo odgovornost, torej si rečemo:”To je moj problem!” Je pa to težje, kot se zdi. Peck trdi da v kolikor ne prevzemamo odgovornosti za naše probleme, predvsem bežimo pred svobodo. V svoji ordinaciji dnevno srečujem ljudi, ki bi svoje probleme reševali tako, da bi se ukvarjali s problemom nekoga drugega (sina, partnerja, prijatelja ipd). Ko jim daš jasno vedeti, da morajo ost puščice obrniti vase in prevzeti odgovornost, pogosto na naslednje srečanje ne pridejo več in se raje še naprej pritožujejo nad svojo nemočjo. Posebej izrazito je to pri starših, ki imajo zasvojene otroke in nikakor ne morejo dojeti, da (posebno pri polnoletnih otrocih) težava leži v njih samih (v starših). Tako imamo v današnji družbi vedno manj posameznikov, ki so sposobni prevzeti odgovornost, se spopasti s problemom, prenašati legitimno trpljenje in na koncu najti ustrezno rešiti. Kot je bilo že rečeno, pa je to edini vzdržni način življenja, način, ki prinaša zadovoljstvo, srečo, če hočete – duševno zdravje. Ni težko peljati misel v smeri, da je posledično danes bolj malo duševno trdnih, zdravih posameznikov.

Tako vidimo da je na poti spoznavanja sebe nujno potrebno prevzemati odgovornost, za kar je potrebna disciplina (odlaganje zadovoljitve, kar morajo privzgojiti starši že pri otroku, kasneje je to mnogo težje), ki omogoča prenašanje legitimnega (upravičenega) trpljenja na koncu katerega, nas čaka “nagrada”. Le s sprejemanjem odgovornosti in disciplino ne bežimo pred svobodno izbiro odločanja, kar je posebej izrazito v primerih, ko so odločitve boleče in neprijetne. Tukaj ima Peterson prav, ko trdi, da si psihologi, psihoterapevti in ostali zastavljajo popolnoma napačno vprašanje: “Zakaj je nekdo slabo?”. Slabo je človek sam od sebe, če nič ne naredi. Torej se je treba vprašati: “Kaj je tisto kar delamo, da smo dobro?”

In na koncu vidimo, ne glede na to kako razvijamo misel in se opiramo na novejše ugotovitve, da se veliko, vsaj v zadnjih nekaj desetletjih (verjetno že tudi prej) ni spremenilo. Vedno, ko razmišljamo o človeku, ki najde sebe, ve kdo je in dela na sebi, lahko opazimo, da to uspeva predvsem tistim, ki opravljajajo naloge svojega življenja. Te pa so, po Carlu G. Jungu in Erik H. Eriksonu, sledeče: odcepiti se od staršev, prispevti k skupnosti, kultivirati socialno življenje, imeti otroke, najti smisel in na koncu umreti. Danes se to zdi zastarelo, kar pa ne pomeni, da ni aktualno. V klinični praksi je precej očitno, da imajo težave s spoznavanjem sebe in samouresničitvijo ravno tisti posamezniki, ki teh nalog ne opravljajo. Tako se sklicujejo na popolno in neskončno svobodo, ki pa jim na (niti ne tako) dolgi rok prinaša depresijo, tesnobo, razne zasvojenosti in predvsem bivanjsko praznoto.

Doc. Dr. Uroš Perko je doktoriral na Fakulteti za vede o zdravju na temo duševnih motenj v športu. Zaposlen je v Zavodu Mitikas, ki nudi psihološko svetovanje ljudem v psihični stiski. Je specializant Geštalt terapije.

V kolikor potrebujte pogovor in dodatne informacije glede težav z zasvojenostjo od prepovedanih drog, alkohola ali katere izmed nekemičnih odvisnosti lahko pokličite ali obiščete v informativni – svetovalni pisarni v Ajdovščini. Dosegljivi so na številki 031-828-783 ali preko spletne pošte: uros.perko@siol.net. Uradne ure so vsako sredo in četrtek od 16.00-20.00 na Gregorčičevi ulici 17 v Ajdovščini. Za podporo se zahvaljujejo Občini Ajdovščina.

Deli Nazaj