Kaj me je napeljalo na misel, da sem se iz mestne dekline vrste Homo urbanis – sicer ne najbolj reprezentativnega primerka te sorte, to je prav dodati – začela preobražati v približek ruralne podvrste Homo ruralis ssp. gorianis?

Predvsem pojav vedenja, ki bi ga sicer lahko pripisala tudi vedno priročnemu EMŠO; a če bi to storila, potem ne bi mogla pisati o Gorjanih, ki me – očitno – nenehno navdihujejo. Lastnosti, opisanih v nadaljevanju, seveda ne morem pripisati vsem Gorjanom; izhajam, tako kot vedno, ko je govora o prebivalcih Gore, iz interakcij z omejenim številom Gorjanov, za katere pa si domišljam, da so v več pogledih hard core predstavniki svoje generacije.

Prvo presenetljivo opažanje je manjša želja po premikanju. Pa ne govorim le o vožnji v službo: tudi po svetu kar tako, na lepše, me ne vleče tako silovito, ko pomislim na vse, kar sodi zraven - navkljub mojemu hrepenenju po pohajanju, izraženem v enem od prejšnjih člankov! Če bi včasih dala kraljestvo za hiter skok v dolino, četudi le na šoping, zdaj večkrat premislim, ali mi je res treba na Deželo. Kako lahko čim več opravkov strpam v en dan, da racionaliziram ovinkarjenje v mesto? Z drugimi besedami: ne hodim več rada na fatpošto v Ajdovščino! Še zlasti, če to vključuje šoping. Najraje bi doma imela atomsko zaklonišče, do stropa nabutano z zalogami hrane. Tako kot ima vsaka starosvetna gorjanska gospodinja, ki da kaj nase, bogato založen špajz, ob pogledu na katerega zadovoljno zabrunda: »No, zdaj pa lahko pride zima!«

Razmišljam, ali se mi poleti res ljubi skočiti čez gozd – urica vožnje po neprometni cesti - do doline Soče, da bi skupaj z množico turistov pomočila rit v bistro hči planin ali njeno sestro Nadižo, če pa lahko na terasi s kozarcem osvežilne pijače v roki poslušam škržate – ali njim podobno zveneče žuželke, ki zadnja leta godejo tudi na višini skoraj tisoč metrov nad morjem – in v večernem hladu opazujem mežikanje svetilnikov v Tržaškem zalivu med namakanjem v stari kadi, predelani v bazen za domačo uporabo.

Namesto na Pokljuko, kjer pozimi ob vikendih osrednjeslovenska smetana v izbrani opravi teka po urejenih progah ali turno smuča po okoliških hribih, se raje odpravim na frišno zasnežene gozdne ceste in tam v miru vadim svojevrstno tehniko med hojo in tekom na smučeh, ne da bi se zaradi sloga ali zastarelih cunj komu dajala v zobe. Smeje se mi lahko edinole srnjad, ko po strmejših odsekih s kriki, ki odražajo pričakovanje skorajšnjega padca, uprizarjam burleske ob smučanju navzdol.

Če se mi je, ko sem prvič po pomoti privijugala na Goro, o čemer je tudi že tekla beseda, zdelo samotno klatenje po prostranih gozdovih na planoti, čista grozljivka, zdaj skoraj uživam v tem. Ne vedno in ne povsod, pa vendar. Tistih, ki bi mi delali družbo na stezicah Trnovskega gozda, ni veliko. Starejši Gorjani ne bodo hodili v gozd kar tako, na sprehod: ali bodo šli s puško, ali pa s sekiro, motorko in traktorjem. Mlajšim, naklonjenim zgolj uživanju gozdnega miru, pa življenje v dolini zaposlenega človeka pač ne dovoljuje, da bi z lahkoto uskladili urnik z drugim zaposlenim človekom. Zato mi ne preostane drugega, kot da se med divjad odpravim sama s sabo. Včasih se ob zanimivih zvokih narave ob tem poceja čisti adrenalin. In ne samo to – vedno pogosteje razmišljam o samotni brunarici sredi gozda, samooskrbnem življenju in izolaciji od norosti potrošniškega sveta. Da nisem prevečkrat obsedela pred televizijo, ko se je vrtela ameriška serija Zadnji Aljaščani? Samo še za lov se ogrejem, pa bo …

Po naravi nisem ravno gostobesedna in življenje na Gori mi je vzelo še tistega nekaj veselja do govora, ki sem ga premogla. Tu se pač ne filozofira – pove se tisto, kar je nujno potrebno, pa še to najraje samo enkrat! Kot v kultni seriji Alo Alo: Listen very carefully, I shall say this only once! Kar je malo nerodno, če sediš na ušesih ali če v iluziji romantike pričakuješ, da ti bo Gorjan tu in tam naklonil kakšno nežno besedo. Saj sem ti že povedal (enkrat, če sploh!), da te imam rad – ko bo kaj drugače, boš že izvedela!

Ko pa vendarle odprem usta, se pogosto zalotim, da sem začela ponavljati ničkolikokrat slišano sugestijo: A ni lepo na Gori? Očitno se mi je uspešno vsadila v podzavest … Ne le to, začela sem uporabljati primernik: na Gori je lepše kot … kje drugje.

Zdaj čakam, da primernik zraste v presežnik: ko bom začela govoriti, da je na Gori najlepše, bom nemara zrela za spremembo »državljanstva«. Gorjan namreč ne reče, da je najlepše doma, temveč da je najlepše – na Gori.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v aprilski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

* Naslovna fotografija: Alen Milavec    

Deli Nazaj