Tisti, ki še ne poznate zgornjih vrstic – to je začetek himne osnovne šole Danila Lokarja, ki se jo je sin Lovro naučil v prvem razredu, kot vstopnico v novo življenjsko obdobje. Že takrat, ob sprejemu prvošolčkov se me je dotaknila in mi prirastla k srcu. Prav poistovetila sem se z njo. Tudi sama sem namreč bila učenka omenjene šole, le da takrat v mojih časih himne nismo imeli. Konec koncev je moja generacija začela svojo pot v OŠ Ajdovščina in šele kasneje smo s ponosom šolo preimenovali v OŠ Danila Lokarja. Tudi znak šole je nastal v tistem času. Vedno smo bili ponosni, da smo del te skupnosti, da pripadamo res dobri šoli.

Torej, pesem, himna o prijateljstvu…

Si predstavljate, da pri sedmih letih spoznaš osebo, ki te potem spremlja celo življenje, s tabo deli dobre (zelo dobre), slabe (zelo slabe), pozabne in nepozabne trenutke, dneve, leta? Da v bistvu spoznaš najboljšega prijatelja. No, meni se je to zgodilo. Leta 1992. In združilo naju je nekaj tako preprostega kot število 1 in črka Č. Pa ena pika vmes – 1.Č. Moja šolska klop je v bistvu njegova zgodba, zgodba mojega najboljšega prijatelja. Je zgodba preprostega fanta iz blokovskega naselja Bronx-a ali uradno Ribnika. V tistih časih je bil pač Bronx.

Kot da je danes 1. september leta 1992 se spominjam svojega razreda in razredničarke Olge Funa. Res dobra ženska, odlična učiteljica. Srčna, načelna, z jasnimi mejami in pravili. Veliko nas je naučila. Zaradi nje imam rada branje in slovenski jezik. Zaradi nje rada pišem. Zaradi nje nimam treme pred javnimi nastopi. Hvala, gospa učiteljica.

Med vsemi, predvsem novimi obrazi sem si ga najbolj zapomnila. Takrat malce debelušen, z očali in torbo (itak kvadratno), ki jo je znal uporabljati kot harmoniko (imela je dva žepka na ježka pri strani – to je bila harmonika – kdo bi razumel?!). Vedno je bil nasmejan in dobre volje. Skoraj edini fant, ki si je brez zadržkov upal pri sedmih komunicirati s puncami. Pameten, razgledan, načitan. Bral je kot da mu gre za življenje in smrt. Šolska knjižnica je bila premajhna za njegov apetit po zgodbah, prigodah in ostalem, kar ponuja svet knjig. Kljub temu ni bil nikoli “piflar”. Vedno dostopen, pripravljen pomagati. Poleg šole je bil nadvse uspešen plesalec standardnih in latinsko ameriških plesov. Državni prvak. Kar mi je pri njem najbolj všeč je to, da nikoli ni bil prevzeten in svojega uspeha ni dojemal kot večvrednost sebe, ampak kot posledico res dobrega in trdega dela. Kmalu si je prislužil moje spoštovanje, ki traja še danes.

Naš razred je bil res povezan in skupaj smo držali v dobrem in slabem. Ko smo imeli težave z matematiko (natančneje vektorji), se je skupaj s sošolko ponudil in v popoldanskem času nudil svojo pomoč vsem, ki smo jo potrebovali. Med najboljšimi spomini na šolske dni so izleti, šola v naravi in vse vmes, ko smo “ušpičili” neskončno nedolžnih neumnosti, zaradi katerih se še danes lahko nasmejem.

Konec 8-letke so se najine poti razšle, on na gimnazijo, jaz na vzgojiteljsko. Vmes so posegle še prve ljubezni in najine vezi so se počasi izgubile. Skoraj do konca srednje šole sva živela vsak po svoje. Bežni pozdravi in nasmehi na hodniku, rojstni dnevi. In to je bilo to. Ko pa se je meni zrušil svet in sem postala sam(sk)a, sem ugotovila, da dejansko nimam (več) nikogar. Leta resne zveze pač terjajo svoje. Takrat, v mojih res težkih trenutkih se je brez vprašanj vrnil on. Počasi me je pripeljal nazaj v življenje, v klapo, na žure, sprehode, izlete. Delila sva si neskončno dolge pogovore, strahove, želje. Bil je moja skala in bil je tam, ko sem to najbolj potrebovala. Takrat sem se odločila, da je to moj prijatelj za vedno. Punce, fantje, razdalija…nič naju ne more razdružiti.

Danes sva vsak na svojem koncu Slovenije, jaz v Lokavcu, on v Škofje Loki. Ločujejo naju kilometri. Ne vidiva se vsak dan, teden, niti mesec. A to ne predstavlja ovir. Vez, ki sva jo gradila in traja že dolgih 33 let, iskren odnos in naklonjenost naju združujejo in verjamem, da bo tako tudi ostalo. Živiva preprosto, a lepo življenje s svojimi najdražjimi. Imava srečo, da sta se najini družini povezali in smo skupaj prava klapca. Neskončno sem hvaležna, da naju je usoda v obliki osnovne šole davnega leta 92 združila.

Šolska klop prijateljstva… želim si, da bi vsak učenec našel svojo šolsko klop prijateljstva…občutek, da imaš v življenju osebo, ki te sprejema, pozna, ti stoji ob strani, se s teboj iskreno veseli in ti pomaga, ko je najbolj hudo…če to najdeš, neguj, čuvaj, skrbi…pravi prijatelji so redki in ko ga najdeš, ga ne izpusti iz rok…

Zapis posvečam tebi…dragi prijatelj iz šolske klopi…

Darjan Godec…hvala ti, ker si…ob vstopu v novo desetletje ti kličem še na mnoga, mnoga, predvsem zdrava leta. Naj te spremlja ljubezen, sreča, veselje in nasmeh poletnih dni…

* Kolumna je bila prvotno objavljena v julijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

* Naslovna fotografija: Suzana Krapež osebni arhiv    

Deli Nazaj