Z vzgledom nama je kazal, da so živa bitja čuteča in da s svojim sočutnim ravnanjem dobimo veliko dobrega nazaj. Živali res znajo vračati – dobro z dobrim. Tako bi lahko v določenem obdobju najinega otroštva z lahkoto pobirala denar za vstopnino, za niti ne tako majhen živalski vrt hišnih ljubljenčkov. Skozi leta se je namreč v našem mansardnem stanovanju sredi centra mesta zvrstilo (dobesedno) nešteto živali. Imeli smo vse živali razen mačk. Veliko živali se je tako dobro počutilo v naši družinski sredini, da si so si tekom življenja še same ustvarile svoje družinice. Tako so se nam skotili ptički, namnožili so se nam hrčki, celo ikre smo lahko opazovali, kako se spreminjajo v odrasle ribe. Neprecenljiva izkušnja. Seveda sva z bratom posledično doživela tudi veliko smrti. In tako kaj hitro razumela potek življenjskega kroga vsakega živega bitja.

Če se vrnem čisto na začetek bivanja v Ajdovščini, me spomin pripelje do prve živali, ki nam je krajšala čas in poskrbela za veliko dobre volje. To je bil živo rumen kanarček Piko. Živel je v manjši kletki, sredi kuhinje. Res je lepo prepeval in nekako nas je spremljal skozi prva leta novega življenja v bloku. Velikokrat sem ga zaslišala že na stopnišču. Kasneje se je pri nas zvrstilo vse sorte ptic. Brat je bil še posebej nor na to »perje«. Meni je z leti začelo presedati, saj je prišel čas najstništva, ko bi človek kakšno soboto ali nedeljo malo potegnil pri spanju, pa zaradi hrupa to ni bilo mogoče. Ptiči se namreč začnejo prebujati s čisto prvim snopom svetlobe ali pa celo malo prej. 

Brat se je ob »perju« zelo hitro zagrel za ribe in akvaristiko. Ko so odprli trgovino Hobi program v C2-ju, smo vsako nedeljo vsaj pol ure sloneli na oknu in opazovali steno z akvariji. Med tednom pa hodili na obiske v trgovino. Tako je za 6. rojstni dan dobil prvi akvarij, rdeče barve. Vsak, ki je prišel na praznovanje, mu je za darilo prinesel eno ribo. To je bila prava zmešnjava. V dvajset litrskem akvariju so se tako znašle skalarke, neonke, zlate ribice…ni da ni. Seveda je v roku tedna dni vse poginilo. Takrat je šla mama v knjigarno in mu kupila prvo knjigo o akvaristiki. Čez leta je brat postal pravi strokovnjak za to področje. Akvarijske posode so postajale vedno večje, ribe vedno bolj zahtevnih vrst, gojil je prave rastline. Verjetno me je s svojim znanjem in zagonom tako navdušil, da se moja diplomska naloga povezuje z živim kotičkom - akvarijem v razredu. Še danes sem mu hvaležna za vso pomoč, ki mi jo je takrat nudil.

Sama sem se vedno raje navezala na živali, ki sem jih lahko prijela, se z njimi »pogovarjala«, jih božala. Ptiči in ribe so torej odpadli. Mene so vedno prepričali predvsem hrčki in zajci. Imeli smo jih kar nekaj vrst, barv in velikosti. Še posebej mi je ostalo v spominu, ko sem mladiče hrčka hranila po kapalki, da so sploh preživeli, saj jim je mama prehitro poginila.

Posebno poglavje v naši družini pa pripada psom. Že od malega sva si z bratom vedno želela psa. In je k nam prišel mešanec Miško. Bil je majhna črna kepica, ki si jo lahko skril v dlani. Žal se je njegova zgodba z nami hitro končala, saj je pogoltnil plastičnega konjička in mu veterinarji niso mogli pomagati. Bolečina je bila tako huda, da kar precej let nisva želela niti slišati za psa. Nato pa je brat za 10. rojstni dan dobil Pekineza, ki sem ga poimenovala Gizmo. Ime je dobil po filmu Gremlini. Gizmo je bil res poseben pes. Samotarski, nedružaben. Rekla bi, da so mu šli otroci kar malo na živce. Sploh jaz, s svojo vsiljivostjo. Najraje je imel mamo. Njo je tudi edino upošteval. Zanimiva zgodba se je zgodila nekega dne, ko je bila na obisku naša teta Ivanka. Ravno mi je hotela dati žepnino – 5000 takratnih tolarjev (celo bogastvo), ko ji je denar padel pod mizo. Gizmo je dal taco čez Ivano Kobilico in je ni premaknil. Ob tem je renčal na vsakega, ki se mu je približal. Šele mama je rešila nastalo situacijo, da sem končno pospravila svojo žepnino na varno. Gizmo je pri štirih letih zbolel za rakom in nas zapustil med operacijo. Čez nekaj časa je v hišo, kljub mojemu nestrinjanju prišel Višavski terier Champy – tudi njemu sem izbrala imel. Spremljal me je skozi srednjo šolo, študij, vse do moje selitve dokončne v Ankaran. Tako se moja zgodba z družinskimi psi zaključi.

Ko sem si ustvarila svojo družino in smo se končno naselili v naši družinski hiši, je sin kar naprej težil, da bi imel psa. Sama te potrebe nisem začutila. Iz preteklosti vem, da je pes res velika obveza in odgovornost. Pa je tudi mene doletelo…neke januarske sobote v začetku letošnjega leta… Brat je imel leglo Francoskih buldogov, kar šest mladičkov. Vsi so bili že oddani, le ena psička – Athena (tudi njej sem – ironično – dala ime jaz) še ni imela lastnika. Ker nisem poslušala modrega nasveta – »ko te prime, da vzameš psa, se usedi in počakaj, da te mine« - smo dobili novega družinskega člana. In seveda se je naše življenje obrnilo na glavo. Ampak na tej glavi je veliko boljše, zabavnejše, predvsem pa toplejše.

Za konec mojih živalskih prigod, bi si rada izposodila citat iz meni ljubega filma Marley in jaz. Vedno na istem mestu (1:35:00), tudi če ga bom še desetkrat pogledala, se mi orosi oko in od tam naprej sem kot dež.

Takole gre: »Pes ne potrebuje lepih avtov, velikih hiš in dragih oblek. Palica mu čisto zadošča. Psu je vseeno, ali si reven ali bogat, pameten ali neumen, bister ali zabit. Daj mu srce, pa ti bo dal svoje. Koliko je ljudi, o katerih bi lahko to rekli? Koliko je ljudi, ob katerih se počutiš posebnega in čistega? Koliko je ljudi, ob katerih se počutiš izjemnega?«

* Naslovna fotografija: Unsplash.com    

* Kolumna je bila prvotno objavljena v novembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina   

Deli Nazaj