Med največkrat preslišanimi navodili so tudi tista o ugašanju luči in zapiranju vrat. Kadar benti, da je dežurna vratarka, se ne utegne spomniti na svoje otroštvo. Če bi se za trenutek ustavila, bi zaslišala glas stare mame, ki jo je iz kuhinje dosegel vsakič, ko se je iz njenega stanovanja pognala po stopnišču: »Zapri vrata!« Nikoli jih ni zaprla – če že, jih je zaloputnila, stara mama pa se naslednjič ni pozabila ljubeče obregniti vanjo: »Imaš rep?«

No, zdaj pa ona kriči za svojimi otroki, če imajo rep. Kot da obstajajo geni za neugašanje luči in nezapiranje vrat, ki so dejavni le v mladosti; če ne prej, se inaktivirajo, ko postanemo starši, da nas lahko kot bumerang zadene tisto, s čimer smo delali sive lase našim prednikom.

Najsrečnejša je, ko se zvečer vrne domov in jo na kuhinjskem pultu pričaka razstava umazanega stekla, keramike, emajla in nerjavečega jekla. Zares domiselne instalacije; včasih jih šklocne in fotko pošlje kakšni prijateljici, zataknjeni v podobni starševski slepi ulici, v upanju, da bo razumela gnev roditeljice, ki ji ne uspeva zasaditi semena redu v viharne najstniške možgane. Pogled na število kozarcev, vredno dobro obiskane gostilne, ki se bohotijo ob in v kuhinjskem koritu, na mizi, okenskih policah in še kje, jo napeljuje k sklepu, da so mehke metode privzgajanja redu in discipline neuspeh na celi črti.

Poskusila je z opicami. Majhnimi raznobarvnimi plastičnimi afnami, katerih zaviti repki so kot nalašč za obešanje na rob kozarca. Odlično, vsak član družine si izbere svojo; kozarec označen, problem rešen. Jok, brate! Opičnjaki, ki se ti med pitjem zaletavajo v nos, niso bili najbolj posrečena rešitev. Hitro so odšle na smetišče gospodinjske zgodovine. Tako kot raznobarvni glaži, še en propadli poskus obvladovanja gore enkrat uporabljene steklenine. In tako kot lepljenje listkov z imeni družinskih članov na različne kotičke pulta, kamor bi vsak med njimi čez dan odlagal svoj kozarec, da ne bi bilo zmede, čigav je kateri.

Mozgala je dalje - in skrila vse kozarce za vodo razen štirih. Pa so se na pultu začele kopičiti čaše za belo vino, rdeče vino, šampanjec in koktajle. Drek na palici, nobenih drugih kozarcev ne pobija raje kot teh na krhkih pecljih! Pomislila je, da bi skrila tudi te, ma potem bi prišli prav kozarčki za žganje, pa otroški plastični kozarčki, papirnati kozarci za piknike, steklenice in čutare. Bi bila rešitev, da spravi poti vse kozarce in flaške? Eh, nato bi najbrž prišli na vrsto skodelice, krožniki, lonci in kozice. Če bi poskrila še te, bi lahko pili le še iz pipe. Ampak potem bi bili na sendvičih, za mineštro vendarle rabi kakšen kotliček ...

Kaj pa udarnejše možnosti? Radikalni vzgojni pristopi po zgledu slovitega ameriškega psihiatra in psihoterapevta Miltona H. Ericksona? Svojega sina je navadil rednega odnašanja smeti brez v nedogled trajajočega opozarjanja in prosjačenja. Nekoč, ko je mladenič spet pozabil odnesti smeti, mu Erickson ni nič pridigal; sredi noči ga je zbudil in mu dejal, da je napočil pravi trenutek za sprehod do smetnjakov. Z očetovsko avtoriteto je dosegel, da je zaspan in zmeden fantè vstal in odnesel vse vreče, razen ene. Ata je počakal, da je sin spet trdno zaspal, nato pa ga je ponovno prebudil in opomnil, da je treba delo opraviti do konca. Po drugem nočnem sprehodu sin menda nikoli več ni potreboval posebne spodbude za odnašanje smeti. Erickson ni izgubljal energije za prepir – zadostovala je ena sama nočna lekcija: bezanje iz postelje vsakič, ko pozabiš odnesti smeti, je pač neprimerno bolj nadležna stvar kot pravočasen obisk smetnjaka.

Kako bi se kaj takega obneslo pri današnji z vsemi žavbami namazani mladini, ki je dobro podučena predvsem o svojih pravicah? Jezični najstnik bi jo hitro opomnil, da obstajajo inštance, ki branijo interese otrok. Dandanes bi mojstra hipnoze Ericksona bržkone obtožili vsaj kratenja mladostnikove pravice do kakovostnega spanja, če ne česa hujšega.

A zgoraj opisana zgodba, ki jo je navdušeno delila z otrokoma, je vendarle prinesla nekaj napredka. Ob vprašanju »Boš ugasnil luč zdaj ali te zbudim sredi noči?« se pozabljivec godrnjaje skobaca iz postelje in opravi tisto, kar bi lahko že prej.

Ob pomanjkanju drugih pronicljivih idej, kako se izkopati iz večnega nereda, se tolaži z mislijo, da bosta mladiča prej ko slej gotovo zapustila leglo. In padla, kot jima v trenutkih obupa požuga, v naročje najstrožjemu učitelju: življenju. Potomca se samo zarežita, da njene besede lažje smuknejo skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Medtem ko jima pridiga, da bosta že videla, pa se sprašuje, ali se ji bo takrat kolcalo po časih, ko so bili čevlji križem kražem čez hodnik in je kuhinjski pult spominjal na šank.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v novembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

* Naslovna fotografija: Pixabay    

Deli Nazaj