Dovolj je, da si čist in urejen, pa četudi si v kavbojkah. Poudaril je, da je pomembneje, da greš tja, kot da te zadrži misel, da nimaš prave obleke in se na ta račun prikrajšaš za doživetje. Debata se je vlekla v nedogled in ne spomnim se, kdo je na koncu imel zadnjo besedo. Najbrž nihče. Spomnim pa se, da se vprašanje, kaj je primerno oblačenje, v meni ni nikoli povsem poleglo.

Lani smo v službi pripravili strokovno konferenco za večje število ljudi. S sodelavko sva z zanimanjem opazovali prihajajoče goste, ko je v dvorano stopila gospodična v vpadljivih rožnatih škornjih s špico in visoko peto. Obnemeli sva. Ni nama dala miru. Občudovali sva jo in istočasno tudi obsojali. Zdelo se nama je, da bi lahko izbrala boljšo priložnost za te škornje. A bila je samozavestna in sproščena, medtem ko sva se midve z njenimi škornji ukvarjali več, kot se je verjetno ona sama. A hkrati je nevede (ali pač?) za hip vzela del pozornosti mnogih udeleženk in udeležencev. Ali je bila za to priložnost neprimerno oblečena, še vedno nisem povsem prepričana.

Slog oblačenja, ki ga razvijamo skozi leta, je več kot skupek estetskih odločitev. Je sporočilo svetu, kdo smo, kaj poudarjamo in kaj raje skrijemo. A ta komunikacija ni nikoli enosmerna. Naša oblačila se odsevajo v okolici. So odziv na pričakovanja, norme in tradicijo. Čeprav z izbiro oblačil nikomur ne škodujemo, pri izbiri nismo zares svobodni. Zato se znova in znova vračam k vprašanju, za koga se pravzaprav oblačimo?

Pred kratkim sem poslušala podcast slovenske medijske hiše, v katerem je gostja govorila o pravilih oblačenja. Povedala je, da človek z visokim nivojem osebnostnega razvoja razume družbena pravila oblačenja in se jim zna prilagoditi. Lepo oblačenje naj bi izražalo osebno zrelost. Voditeljica jo je opozorila, da so ženske pri pravilih oblačenja pogosteje obremenjene s pričakovanji kot moški. Gostja je na to odgovorila z anekdoto, da se nek osmošolec v šoli težko zbere, če imajo dekleta prekratke majice. Navedla je še drugo anekdoto, v kateri je nek moški težko opravljal svoje delo, ker je sodelavka ob njem nosila kratko krilo in globok dekolte. Njegovo nezmožnost za delo je pojasnila z zakoni narave, kot da je to nekaj vrojenega in ne kulturno pogojenega. Da se moramo ženske zavedati, da z oblačenjem ne smemo motiti moških. Voditeljica jo je pogumno povabila, naj premisli, ali gre res za naravne zakonitosti ali za družbeno naučene vzorce. Ker gostja vprašanja ni razumela, je pogovor hitro skrenil v slepo ulico. Poudarila je, da sama pogosto ne razume žensk pri njihovih izbirah oblačil in da bi sama, če bi želela delovati avtoritativno, oblekla suknjič. Ali je naključje, da je izbrala prav suknjič, medtem ko sta suknjič in avtoriteta v naši družbi povezana z moškim spolom? Ali žensk v (pre)kratkih krilih in z dekolteji res nihče ne jemlje resno samo zaradi njihovih oblačil?

Z izjavami gostje podcasta se nikakor ne strinjam. Tak pogled je seksističen in diskriminatoren, saj zanemarja temeljno dejstvo, da imamo vsi nagone, a jih moramo zaradi sobivanja v družbi nenehno uravnavati. Predstave o tem, kaj je za žensko primerno oblačenje, ne izhajajo iz bontona, temveč iz stoletij patriarhalnega nadzora nad njenim telesom. Zakaj je moškim še vedno dovoljeno, da svoje poželenje nosijo na pladnju in ga brez sramu razkazujejo, medtem ko je za žensko to nekaj povsem nedopustnega? Zakaj se pogosto omenja le moško neobvladljivo poželenje, kakor da ženske tega sploh ne čutimo? Gostja je celo dejala, da moški v srajcah in suknjičih delujejo urejeno in formalno, medtem ko naj bi bile ženske v podobnih okoliščinah oblečene pod nivojem in preveč zapeljivo. Kdo določa standard zapeljivega oblačenja? Morda bi bilo pošteno, da bi se vprašali, ali problem res tiči v dolžini krila ali v dolžini naših predsodkov. Dokler bomo o ženskih oblačilih govorili kot o moralnem vprašanju, o moških nebrzdanih nagonih pa molčali, bomo še naprej vzdrževali nepravična razmerja moči med moškimi in ženskami.

Še preden sem poslušala omenjeni podcast, sem imela s svojim najstniškim sinom pogovor, ki je nanesel na podobno temo. Star je štirinajst let in hormoni mu šibijo tla pod nogami. Omenil mi je, da nekateri sošolci v šoli občasno »pošlatajo« kakšno sošolko. Zanimalo me je, kako sploh pride do tega dejanja. Rekel je, da fantje sklepajo, da si dekleta to želijo, saj to povedo s svojim oblačenjem. Ko oblečejo kratka krila in odrezane majice, s tem sporočajo naklonjenost in dajejo dovoljenje, da se jih fantje dotaknejo. Globoko sem vdihnila in mu mirno razložila, da to nikakor ne drži. Oblačila lahko izražajo željo po pozornosti, ne pa soglasja. Da je edini način, kako lahko veš, če nekdo želi, da se ga dotakneš, jasen DA. Da je soglasje, s katerim smeš poseči v osebni prostor, edino, ki šteje. To so kompleksne dileme odraščajočih mladih, na katere lahko zelo preprosto odgovorimo. Bolje da starši, kot internet. Hvaležna sem, da imam priložnost svojega otroka učiti spoštovanja in da prispevam k temu, da bo postal boljši človek, ne zgolj normalen.

Oblačila niso le tkanina, ampak prostor dialoga med posameznikom in družbo. Sporočilo o tem, komu pripadamo in komu se upiramo. Morda bomo nekoč prišli do točke, ko bomo lahko vsi, ne glede na spol in druge oznake, oblekli, kar želimo. Brez obsojanja. Do takrat pa ostaja jasno – oblačila razgalijo družbo bolj kot golo telo.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v novembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

* Naslovna fotografija: Unsplash    

Deli Nazaj