Kaj torej zdravje sploh je?

Je to občutek v telesu, ko si pač preprosto – ok? Je to takrat, ko dobiš nazaj izvide, ki so v mejah normalnega? Ko si negativen? Ali takrat, ko o tem sploh ne razmišljaš in preprosto živiš…?

Verjetno vse po malem.

Kaj pa takrat, ko tega občutka tvoje telo nima in je tako hudo, da se ga niti ne spomniš več? Na žalost (ali srečo) se šele takrat začneš zavedati pomena zdravja. In če je usoda mila, ti življenje ponudi še eno priložnost, da to vrednoto začneš zares ceniti. Da končno ugotoviš, kaj zares šteje in se počasi, tudi mukoma, začneš vračati k sebi. Ta pot je sicer dolga in naporna, vmes pa toliko nemogočih klancev, da jih tudi Tadej Pogačar še ni osvojil. Cilj… Cilj pa tako oddaljen, da se ti na trenutke zdi kot neskončno dolga cesta, ki v bistvu ne vodi nikamor.

A ravno ta pot, ta neskončnost brez konca in kraja je največja učiteljica. Ko si na dnu in grabiš po živem pesku, je v bistvu edina pot – pot navzgor. Če le lahko prepoznaš in si hvaležen za vse tisto, kar že imaš. Za drobne, preproste stvari, ki ti lepšajo trenutke, a jih jemlješ za samoumevne. Za ljudi, ki so vedno ob tebi, a se ti zdi, da bodo tam itak zavedno in ti je to nekaj najbolj normalnega. Za družino, ki te prenaša kljub temu, da znaš biti noro naporen. In na koncu zase – ja, hvaležen zase, da lahko živiš to čudovito življenje, ki ti je dano. Da se imaš rad in se ceniš.

(Bol)ezen je res neskončna učiteljica za boljše in kvalitetnejše bivanje. A le če nisi v vlogi žrtve, temveč bojevnika. Če znaš razumeti, zakaj te je obiskala in narediš spremembo pri sebi. Ne pri drugih. Pri sebi. Takrat se začnejo stvari spreminjati in vrteti v druge, neznane smeri. Vzorci se rušijo. In tvoja pluča končno svobodno in zares zadihajo. Korak po koraku. Spoznavaš se in se učiš, mogoče celo tiste stvari, ki jih sebi ne bi nikoli pripisal. S časom postajaš dovzeten in ranljiv. Vidiš, da je  ranljivost v bistvu tvoja nova moč. Tvoj nov pogum. Tvoja nova sreča. Tvoje novo zdravje.

Seveda brazgotina ostane. Mora ostati. Tako močna, da te vsake toliko časa spomni, če slučajno skreneš na to staro neskončno cesto, cesto brez postankov in počivališč. Da te spet za(bol)i in ti da vedeti, kako veliko napora in truda si že vložil. Ali je res vredno to uničiti za (ponavadi) nepomembne stvari, dogodke, ljudi…?! V tebi je moč.

V meni je moč. To je moja zgodba o zdravju. Meni zdravje pomeni toliko, da v teh zapisih ni več besed, je preprosto samo moj občutek, ki sem ga nekoč zares izgubila. Neskončno sem hvaležna svoji učiteljici življenja, predvsem za to novo priložnost, ki mi jo je namenila. Sprejela sem jo z najbolj odprtimi rokami in jo zgrabila z vso silo in močjo. Končno lahko zares zaživim svobodno, predvsem z občutkom, da sem lahko Jaz – taka kot sem – dovolj, najprej sebi in mojim najbližjim.

V novem letu, ki nas je obiskalo, najdi svojo moč in pogum ter zavrti svoje življenje v neznane, predvsem zdrave in srečne smeri.

* Naslovna fotografija: Suzana Krapež    

Deli Nazaj