Da se je tak praznik utemeljil v obdobju, ko so se definirali drugačni časi, taki, ki so bili šele na zaziranju in so imele puške še kar naprej recitale; drame so se dogajale, ne tiste, ki si jih izmišljajo pisci, realne, vsem, ne samo desnim in levim, občečloveška tragedija je pahnila narod, v jarem tujih hotenj in domačih zablod. In takrat je kultura pognala cvet; delovalo je gledališče, mitingi – nobeno osvobodilno gibanje v Evropi ni imelo lastnega gledališča. Zagledani v kulturno odrešitev naroda – morda, če prav so se potem zgodile tragične stvari, po nekih slabo napisanih scenarijih. V vsaki posledici tiči nek vzrok. Bolj šteje to, da je zmogla kultura zavezati narod v spoštljivo sobivanje in je dala moč za preživetje, kajti slovenstvu se je slabo pisalo, že večkrat. Pa smo obstali in ostali. Danes pa se je kultura scela podredila novi ideologiji, ideologiji dobička – početi nekaj, kar da dobiček. Kulturna industrija, nekateri ji rečejo tudi kreativna industrija, da je družbeno presežnost, ki se je kapital ne otepa, a je ne ceni. Koliko ljudi si služi kruh v kreativni industriji, nekaj pa le. Gledališča, v nijih igralke igralci, režiserji, dramaturgi, lektorji …, opera, slikarji,kiparji, baletniki, pisateljice in pisatelji, profesionalni komorni glasbeniki, pevci, galeristi, založniki, plesalci vseh zvrsti, da ne govorim o močni glasbeni industriji, ki je nek odvod kreativne industrije, vendar jo smemo šteti v ta korpus, skupaj z videoprodukcijo. Seveda tudi reklamna industrija šteje v kreativno produktivno sfero, in še bi lahko našteval. Statistika pravi, da v kreativni industriji dela približno 52 000 ljudi, kar je 7% vseh zaposlenih.  Evropsko povprečje zaposlenih v kulturi, v kreativni industriji, je 3,8 %, kar je strašno nezanesljiv podatek, saj vemo, da imajo nekatere države nadpovprečno razvito kreativno industrijo, pač statistika: zelje in meso, v povprečju je to segedin.

No, bom ostajal kar doma v Ajdovščini. Nekje sem zasledil, da bo letos občina namenila več denarja za kulturo, koliko natančno ne vem, podatek, do katerega sem se dokopal pa pravi, da bo to. 326 800 evričev. Natančen razrez najdete na občinskih straneh, recimo za kino 15 000?. Morda je to, v primerjavi s prejšnjim letom res veliko več, ampak, znotraj razreza še zdaleč niso pokrita vsa kulturna prizadevanja. Ploskati se vendar spodobi, če vemo, da je Ajdovščina edino evropsko mesto, ki je podrlo kulturni dom v prid kapitala!!! Se zdaj posipamo s pepelom!? Vem, rekli bodo, kaj ta pisunček nerga. Nergam, ker lahko, ker sem ustvaril veliko knjižnih del, ker širim kulturno ozaveščanje tudi izven občinskih mejnikov – revija Burjac. si je brana tudi drugod, v zamejstvih, po svetu … In ponosen sem na to, da ima tudi skozi ta segment Ajdovščina svojo kulturno prepoznavo. Organiziral sem že dvakrat literarni ekstempore, prvi v Sloveniji, oba sta bila dobro obiskana, pa nisem fehtal denarja, nisem drezal v občinski kolač. Tudi za vse knjižne projekte nisem vlagal projektov, nisem se prijavljal na razpise, ker se mi birokratiziranje upira, in bom odkrit, nisem ga sposoben sprocesirati. Hočem samo opozarjati, da je jamranje odveč, da je preprosto treba delati in se zavzemati, da bi slovenska beseda ne izgubila boja z globalno spakedranščino v elektronskih medijih. Prav zato imamo tudi šolo kreativnega pisanja, ki živi že 12 let, in združuje pisateljice in pisatelj iz cele Slovenije, od Murske sobote, do Trsta. Kljub vsemu pa se mi zdi, da je kultura v Ajdovščini bila odrinjena in pahnjena v samoopredelitev in samooskrbno ekonomijo. Institucije delajo, galerija, knjižnica, še več, prenovili so galerijo, knjižnica pa – berem načrte, bomo videli, če bo politična volja, da se kaj premakne. Veste, knjižničarke morajo ob prireditvah prenašati tiste neudobne lesene stole, še krepko iz prejšnjega stoletja … Ne premoremo male dvorane za literarne večere. Ampak se premika. Javno je treba pohvaliti novo vodstvo knjižnice, da je naredilo premik in organizira literarni večer tudi kje drugje, ne samo v knjižnici, kjer je res neudobno sedeti na lesenih stolih, uro in več. Pa ne mislim, da je prejšnji direktor kaj zaostajal pri prizadevanjih za izboljšanje, za povzdig knjižnice v svetilnik kulture, o, ne. Pod njegovim vodstvom se je zgodila šola kreativnega pisanja in smo postavili revijo Burjač – edistveno v Sloveniji – nobena knjižnica je nima, smo pa druga internetna literarna revija nasploh, pred nami je bil samo Locutio, ta še živi, ostale so se zagnale in usahnile, razen portal za pesnike, pesem.si, je živih strani malo. Tudi profesionalni pisci in pisateljice, da ne bo spolne diskriminacije, jo spoštujejo, prebirajo, priznavajo literarni nivo. Ne nazadnje sem že z mnogimi vidnimi ustvarjalkami in ustvarjalci naredil zanimive pomenke – intervjuje, če hočete: tudi na ta način se Ajdovščina promovira kot žilava literarno – kulturna utripalka.

Ko bodo zapele fanfare praznika, bodo okravateni gospodje in v primerni toaleti dame, kimali in kimale, in bodo vsi za nekaj ur zavezani pripadnosti kultu kulturnega praznika. Me prav zanima, če bi te iste gospode in dame srečal čez nekaj dni, če bi še bili tako okulturjeni, kajti splošna klima je naravnan v pridobitnost; kultura pač mora biti, samo, naj ne stane preveč … Tako nekako. Nisem črnogled, sem samo slaboviden … Upanje v mladih (žal, kar se jezika tiče, me žge, raje berejo v angleščini kot slovensko besedje – kdo je kriv – ni problem v prepovedovanju, problem je v približevanju slovenskega leposlovja, ki si privzgajajo čut za estetiko, za lepoto, za izraznost s telesom, inštrumentom, za kamero, na odru  … Treba je razmišljati, da je kultura stebrišče v kleti družbe, da je sidrišče omike in da je nacionalni povezovalni obroč. Za konec, ker sem pač pisatelj, še ta resnica o slovenski knjigi. Takole to gre pri nas, ko se kriči, da naj bo vsa kultura na trgu, naj se proda če jo kdo potrebuje. Javna agencija za knjigo dobi davkoplačevalski denar, da vzdržuje mogočen birokratski aparat in odreja, kater knjige bodo podprli, katere pa ne. In dogaja se, da male založbe ne dobijo denarja – davkoplačevalskega – te so res večinoma odvisne od tržišča. Gremo naprej: potem je davkoplačevalski denar namenjen tudi za knjižnice, tudi občinski, da … S tem denarjem knjižnica lahko kupi določen fond knjig, ki je že bil podprt preko javne agencije za knjigo, troje že drugič – male založbe pa, figo. In v moje knjige ni država vložila niti centa, pa so kljub temi izposojane v javnih knjižnicah. Od teh izposoj dobijo nekja honorarja samo tisti, ki dosegajo določen cenzus; za romanopisje je 800 izposoj enega naslova, ker pa imam izposoje razpršene na več knjig, spet nič. In ja, smo res nekaj posebnega, država hoče 4 brezplačen izvode za potrebe obeh nacionalnih knjižnic, NUK Ljubljanski in Mariborski. Seveda so v JAK-u – ljudje, ki imajo tesne zveze s tremi, štirimi založbami in stvar se zaključi – klanovstvo, kot povsod, kaj.

Tako, na deževen dan sem se malo raztipkal o kulturnem stanju. Pa veselo kulturajte v februarju.

* Vir in fotografija: Bojan Bizjak    

Deli Nazaj