Najboljšo vodo, ki od Skuka v kanistrih, flaškonih in flaškah v prtljažnikih avtomobilov in kombijev redno potuje kdo ve kam vse. Tudi na jadrnice, ki poleti križarijo med dalmatinskimi otoki. Kar sicer ni bog ve kaj v primerjavi z ledom, ki je nekoč iz ledenih jam v Trnovskem gozdu prek Trsta romal celo do Egipta.

Širni razgled na morje na eni in, če se potrudimo na kakšen hrib nad vasmi, verigo Alp na drugi strani. Pa seveda tisti dobro znani pogled zviška na Deželo.

Poživljajoč vetrček, ki sliši na ime burja.

Hlad poleti, ko dolino kuha vročina, in sneg pozimi, ko bi si marsikje želeli snega, pa ga ne dočakajo. Čeprav nam Morana zadnja leta ne privošči več dosti zime zime bele; debelo snežno odejo je zamenjala tanka snežna prevleka, surove gorjanske zime bodo počasi postale legenda.

Mir, v katerem se v kakofonijo stapljajo zvoki domačih živali, traktorjev, motornih žag in tovornjakov, ki v dolino odvažajo hlodovino. Enkrat na leto vanj bridko zareže pokanje v izpušnih ceveh dirkalnih avtomobilov. Kajti na Gori imamo tudi reli!

Naprave za smučarske skoke, poljane za smučarski tek, razgiban teren za adrenalinsko turno slalomiranje med bukvami, pa za ultra tekaške preizkušnje, pohodništvo, jamarstvo, kolesarjenje, jadralno padalstvo in plezanje.

Odmaknjenost, ki omogoča treznejši pogled z distance.

Priložnosti za umik v samoto, če se ognemo najpriljubljenejšim izletniškim točkam.

Še vedno nekaj prvobitnosti, čeprav ta vse hitreje podlega modernemu načinu življenja.

Stik z naravo, ki nas opominja, da z njo ne gre cimbur zobati.

Naravne rezervate z ledenimi jamami, brezni in mrazišči, pa bogato favno in floro z endemitskimi vrstami.

V naravno okolje bolj ali manj posrečeno umeščene domove krajanov, sakralne objekte, prireditvene prostore, izobraževalne ustanove, igrišča, tematske poti, spomenike, gospodarske objekte, planinske koče, gostišča, apartmaje, penzione, celo slavni albergo, ki neslavno propada ob cesti, prepuščen ostremu zobu časa.

Pa prebivalce, ki … njah, o njih zopet kdaj drugič.

Ne, to ni reklama za Goro.

Je le ugotavljanje, ali je v na začetku omenjenih besedah Gorjana kaj resnice. Kakor za koga; za nekatere bore malo, za druge toliko, kot je zrn smodnika v naboju.

Je tudi razmislek o tem, kaj je Gora podarila meni.

Mogoče poznate občutek brezdomstva. Ne v dobesednem pomenu besede, temveč da nekje niste več, drugje pa še niste doma. In se sprašujete, ali tam drugje sploh boste kdaj zares – doma.

V takih občutjih sem se utapljala prva leta po prihodu na Goro. Precej Hublja je bruhnilo iz skalnih nedrij, preden so možgani besedo dom povezali s podobo Gore. Precej ovinkov in strmin je bilo treba zdelati, da se je Gora pririnila do tistega kotička srca, kjer domuje dom.

Prvič me je prijeten občutek dokončne udomačenosti prevzel – kako bizarno –nekega sončnega jutra, ko sem odhajajoč zdoma iz avta pomahala »skoraj sosedu«, ki kljub spoštljivi starosti sleherni dan začne s tekom.

Včasih me podoben občutek preplavi, ko si med srečevanjem na cesti s sovaščani na kratko potrobimo in dvignemo roko v pozdrav.

Morda se pripadnosti Gori še najbolj zavem, ko ponoči iz doline zagledam lučko v kapelici ob čavenski cesti. Ko se izvijem iz tunelov in jo pozdravim od blizu, vem: čez nekaj minut bom - doma!

Kaj mi je v vseh teh letih, poleg omenjenih naravnih darov, poklonila mati Gora?

Zavetje in pristan. Širše perspektive. Pomenljiva spoznanja. Edinstveno priložnost za rast. Nova prijateljstva. Kakšen milimeter tršo kožo. In – ukoreninjenje; plitve koreninice, ki so se nekoč razpredale po ilovici, so se začele preoblikovati v dolge, v razpoke med skalovjem globoko segajoče korenine. Brez njih na Gori pač ni mogoče obstati.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v marčevski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina 

* Naslovna fotografija: Alen Milavec

Deli Nazaj