Prav zato so bile moje krstne zimske olimpijske igre Milano – Cortina 2026 v vlogi poročevalca nekaj posebnega. Dolga leta sem igre spremljal po televiziji in radiu ter bral razne zgodbe. Potem pa se nekega dne sam znajdeš na prizorišču, z akreditacijo okrog vratu, in stopiš v svet, ki si ga do takrat poznal le od daleč.

Mnogi so me po vrnitvi spraševali: “Ali se olimpijske igre res razlikujejo od ostalih tekmovanj?”. Pravzaprav je to retorično vprašanje. Povsod te spremlja pet olimpijskih krogov in vsak, ki je kdaj spremljal igre, ve, da imajo posebno težo. Toda dokler jih ne doživiš od blizu, tega v resnici ne razumeš.

Romantična predstava o olimpijskih igrah hitro dobi tudi svojo realnost. Celodnevno delo, lovljenje izjav, premikanje z enega na drugo prizorišče, iskanje avtobusnih prevozov, delo dolgo v noč. Urnik sedme sile ne čaka. Na srečo pa zgodbe nastajajo sproti, med množico olimpijcev, navijačev z vseh vetrov in prostovljcev, ki s svojo energijo obogatijo izkušnjo.

Sam sem ta imel privilegij, da sem z radijsko ekipo Vala 202 na prizorišču v dolini Fiemme, natančneje v Predazzu, spremljal slovenske uspehe v smučarskih skokih. Štiri medalje. Dve zlati, srebrna in bronasta. Ob takšnih dosežkih je naše delo morda enostavno, saj se s pomočjo športnikov zgodbe pišejo same. Takšni trenutki te prevzamejo. Stojiš ob skakalnicah, opazuješ čustva športnikov, občutiš vzdušje navijačev, vse skupaj poskusiš v radijski razglednici deliti poslušalcem in dojameš, kako velik je pomen vsake medalje. Ob tem tudi malce dojameš, kakšna je teža odličja, za katerega tekmovalci garajo.

Vse štiri medalje so bile nekaj posebnega. Ob zlati medalji Domna Prevca ter srebrni in bronasti Nike Prevc mi bo zagotovo najbolj ostala v spominu tista zlata kolajna na mešani ekipni tekmi, ko so Nika Vodan, Anže Lanišek, Nika in Domen Prevc odpihnili konkurenco. Nemogoče je pozabiti navdušenja slovenskih navijačev, ali doskoka slovenske zasedbe na najvišjo stopnico zmagovalnega odra, morda tudi solz sreče in čustvenih intervjujev, ko smo se po koncu pogovarjali s skakalkama in skakalcema. Malce je drugačna tudi zato, ker je bila prigarana ekipno.

Med napornim ritmom olimpijskih iger pa ne gre vse tako, kot si vselej zamislimo. Včasih smo krivi sami, drugič pač ne. Kot takrat, ko sem iz Predazza odšel v Cortino na ženski smuk, kjer se je poškodovala Lindsey Vonn. Pot je bila načrtovana z uradnim ”shuttlom” organizatorja, v italijanskem slogu pa tega ni in ni bilo. Namesto dobrih dveh ur vožnje je celotna pot trajala več kot štiri ure, toda ravno dovolj, da sem ujel zvok helikopterja nad olimpijsko progo v Cortini po poškodbi Američanke. Ali tista zadnja skakalna tekma dvojic v Predazzu, ko je kot strela z jasnega takrat kar naenkrat začelo močno snežiti. Ker sem sredi tekme odhitel v medijsko središče, da pošljem pogovor z Anžetom Laniškom v Ljubljano za program, sem razplet tekme in preklicano tretjo serijo tudi zamudil.

Zato ni nobena skrivnost, da so olimpijske igre izredno nepredvidljive in polne presenečenj. Tudi zaradi takšnih zgodb bo spomin na igre čudovit, izkušnja pa neprecenljiva.

* Naslovna fotografija: Miha Trošt arhiv    

* Kolumna je bila prvotno objavljena v marčevski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

Deli Nazaj