Kljub objavam literarnih stvaritev v reviji Sodobnost že pred vojno, po njej pa v revijah, ki so izhajale na Primorskem, je svojo prvo knjigo Podoba dečka izdal šele leta 1956 pri založbi Lipa v Kopru. Nato so sledile nove in nove knjige do zadnje, Samogovorniki (1984).

Skrbnica ajdovskega dela pisateljeve literarne zapuščine Lavričeva knjižnica je ob 120-letnici pisateljevega rojstva najprej izdala Tri novele. Nato Ajdovski Lokarji in prva svetovna vojna, Pisma in roman Leto osemnajsto (2018), v kateri se nam razkriva življenje družine v vojni. S knjigo Danilo Lokar, Dnevniki 1983–1988 (2021) pa vstopamo v pisateljev najbolj intimni ustvarjalni svet. Letos načrtuje izdajo pisateljevega Partizanskega dnevnika. 

Zaradi stilne in tematske ter motivne drugačnosti je bila vsaka pisateljeva knjiga novost v slovenski književnosti, prelom s tradicijo, predvsem generacijo, ki ji je pripadal, in postavljala njegovo delo na čelo modernega, psihološko utemeljenega pisanja mladih piscev.

Lokar je bil prejemnik Prešernove nagrade leta 1959 za Sodni dan na vasi (1958), prejemnik nagrade Društva slovenskih pisateljev leta 1960 za knjigo Leto osemnajsto, za knjigo Silvan pa je prejel 1970 nagrado Ivana Cankarja, ki jo je podeljevala Cankarjeva založba. Domače mesto ga je 1970 nagradilo z občinsko petomajsko nagrado, naslednje leto pa je postal častni občan Občine Ajdovščina. 

Jože Snoj je v spremni študiji k srbski izdaji Lokarjevih del z naslovom Silvan 1973 zapisal, da Lokarjevo delo na pragu avtorjevih osemdesetih let ostaja uganka, piše o njegovi plašnosti in samotnosti ter poudari, da Lokarjeva impresionistična deskribcija kaže na nekaterih mestih izjemno prefinjene simbolistično psihološke, prave proustovske poteze (Snoj, 1973).

Iz revije Sodobnost si je Lokar prepisal mnenje češkega prevajalca in posrednika slovenske literature Čehom Františka Benharta ob izidu knjige Rodovi (Sodobnost, 1984, št. I. str. 83.): » … tudi tukaj nas pripovedovanje popolnoma očara, je kot okno iz rahlih spominskih prizorov, zabeleženih z redko psihološko prvinskostjo in obenem z nekako zabrisanim stilom, ki črta le približne obrise ljudi, stvari in dogodkov in s sugestivno močjo pred bralcem razkriva najbolj skrite kotičke življenja, živetega in izsanjanega. …«

Ajdovščina in njeni prebivalci, Gora, Lokavec, Gorica, Trst, njegovi sošolci, redki prijatelji in družina so Lokarjev Combray, so »okno iz rahlih spominskih prizorov«, v njih se, kot v odsevu v steklu, občasno prepoznavajo ljudje s svojimi zgodbami in zmotno mislijo, da so njihove podobe verna fotografija njihovih življenj in ne Lokarjeva izmišljija, rojena iz vtisov o pokrajini, ljudeh v njej, zgodovini Primorske, da so Lokarjevo videnje dogajanja, prežeto z njegovimi razmišljanji, življenjsko filozofijo in odnosom do lastnega in tujega življenja. Lokarja je hromil nedoumljivi strah, da bi se ljudje prepoznali v njegovih delih, da ne bi doumeli umetnosti. Bolečo izkušnjo z novelo Od brega (Zakopani kip, 1961) je ubesedil in pomiril Veno Pilon v pismu 14. julija 1962: » … spoznam pa vedno glas, ki prihaja od onstran sten, ta glas more biti samo Danilov – in to je važno.«

Pisateljevo delo se je že v času njegovega življenja uvrstilo med slovenska kanonska besedila, a smo ga v letih po njegovi smrti (1989) začeli pozabljati. Vrniti se mora in biti slišano »zaradi spominskih prizorov, zabeleženih z redko psihološko prvinskostjo in obenem z nekako zabrisanim stilom, ki črta le približne obrise ljudi, stvari in dogodkov in s sugestivno močjo pred bralcem razkriva najbolj skrite kotičke življenja, živetega in izsanjanega« (Benhart), zaradi prefinjenih simbolistično psiholoških, pravih proustovskih potez (Snoj), zaradi svojega tudi še danes modernega stila, ki ga Lino Legiša že 1958 v spremni besedi k Lokarjevi knjigi Sodni dan na vasi prepoznava kot filmsko dojemanje in komponiranje zgodbe, saj Lokar, tako kot film, hkratno obravnava zgodbo in jo osvetljuje »zdaj s te, zdaj z druge strani«.

Vrniti se mora, ker življenje, ki je lepo, veliko in strašno (Lokarjeva literarna oporoka), ne more nikoli stati. Vrniti se mora zaradi Lokarjeve zasidranosti v naravi in iz te zasidranosti izhajajočih komponent, ki peljejo k delu in dejavnosti, s katerima se njegovi junaki samorodijo. Ustvarjalno delo je svetloba, odrešujoča za človeka v vseh časih in prostorih. Pav to delo, pravi Lokar v intervjuju z Marjanom Tomšičem, lahko nadomešča religije in z njim se človek spreminja v stvarnika.

»Ker kaj pa je bil ta svet pod njim prej?« opiše Lokar misel bolnega Lukca v Večerji oračev (Silvan, 1970), »Jarek, kraški strm skalnat jarek, ki ga je neugnan potok ril in razganjal. A prišel je človek, se ustavil in zamislil. In ril je kamenje, je tesal, zlagal zidove in postavil lehe. In posadil je lehe in zdaj se mu je prilepil češnjev cvet na nosu.« Človek je ustvarjalec sveta in prav to ustvarjanje ga šele spreminja v človeka. Češnjev cvet na nosu je božji sedmi dan počitka, je zadovoljstvo zaradi ustvarjene lepote, je čudež in velika dobrota. Ustvarjanje življenja je tudi obnavljanje od vojne in fašizma uničenega prostora materialnega, predvsem pa duhovnega bivanja. Zatravniški mora slediti svojemu notranjemu ukazu: Sadi! In: »Norost rašče, volja do rašče, širjenja in razpredanja življenja mu je segla v kri, ga objema vse tesneje, suši mu in lepi grlo, ko spoznava, da bi hotel v eno z raščo drevja, hotel bi biti sam drevo, norec.« (Boj Pod gorami, v Z glavo skozi zid, 1963, str. 156). Prvinska povezanost z naravo Simkine oči v Pogozdovanju Krasa (Dva obraza dneva, 1962) spreminja v srnje. Barbara iz Objokanih blazin, ve, da sta ljubezen in življenje eno, ve, da vrhovi hoj in tis gredo k višku, k soncu, ker je to pot življenja. Ko je stopila, je gozd zašumel in govoril z njo (Dva obraza dneva, 1962, str. 70-71): »Barbara je bila kakor omamljena od šumečega dogajanja okoli sebe. Vedela je, da gozd živi, da živi prav tako, kakor živijo ljudje po samotnih kmetijah, ki so razsejane po planoti. Vedela je, da je življenje podrasti, grmovja in cvetlic drugačno, saj se bojuje, neprestano napenja, da pride do svetlobe, kakor je življenje hoj in smrek v sončni luči in pod oblaki. Vedela je tudi, da je duša bukve drugačna od duše hoje in tise in da jih prav ta duša žene, da se drevesa družijo ali žive samotno, da žive v šir in višino.«

Prav drugačnost vsega živega zahteva od pisatelja njeno upoštevanje. Ob zločinskih likih sovražnika, »ki so zmožni klati, požigati, streljati« (Sodni dan na vasi, 1958, str. 156), je v noveli Za frontami opisan Carlo, dobri in trpeči vojak sovražne vojske, ki zlo nad ubito družino čuti kot zlo nad samim seboj. Lokar ne podleže dnevnim časopisnim kampanjam (Bevkovo pismo Lokarju iz leta 1946), ostaja zvest samemu sebi in svojemu odnosu do življenja. Zato se Vilko iz novele Brata (Sodni dan na vasi, 1958, str. 181) odloči za boj proti tujcu, ker: »Ne bom služil vnanjim, tuji gospodi. Gore in vode so naše, ni drugače z mano.« V boj ga ni gnala želja po herojstvu, pač pa zvestoba, ki je rasla iz zavedanja (Prav tam, str. 186): »Kakšna omama življenja, […], kakšna neizmernost lepote, nedoglednost rodov, ki si podajajo roke in pijejo, uživajo luč, se množijo, pijani in kakor iskra vrženi v brezdanjo svetlobo – jaz pa ne bom užil, saja bom, ki je padla v temo.« Ker že ve, da bo saja, izbere samousmrtitev, počasno, a nujno.

Lokarjev literarni človek išče svoje lastno bistvo, mora se samospoznati, ustvarjati dobro v samem sebi. Ne glede na to, kako težko je to, koliko muk mu povzroča, je to vredno zaradi miru, če samospoznanje doseže. Zaradi lepote in čudežnosti življenja mora, to je njegova dolžnost, obsojati zlo vseh vojn, od prve, ki jo je doživel, do druge, ki jo je doživel, v obeh je bil udeležen. Vse vojne so ples groze, uničenja dobrega v človeku, vedno znova ponavljajoči se ples, v katerem so, pri Lokarju, skozi trpljenje poveličani mali ljudje, neznani, zaničevani, izrabljeni za vojne in politične namene. Pa naj bo ta človek njegova Iza (Ples, Bela lisa, Izin konec, Platnena srajca) ali v nekih drugih napalmska deklica ali afganistanska deklica ali nepregledna vrsta mučenih in trpečih,  izsušeno telo taboriščnika v eni vojni, ki je tudi v drugi, tretji, vsaki naslednji. Ubijanje življenja je protinaravno, spoznavamo pri Lokarju. In nemogoče je reči, da je boj Lokarjevih junakov proti zlu, preteklost. Prav samospoznanje, zavedanje samega sebe in svojih dolžnosti, tu se stikata Gregorčič in Lokar, je vedno možnost in zmožnost vseh nas.

Je tisto, kar je bilo videno in opaženo trenutno ali antologijsko? Ali je Lokarjeva najvišja vrednota lepota, tako Tomšiču, ker vsebuje vse druge kategorije, resnico, ljubezen, človeka in naravo, le pozabljena romantika ali možno vodilo osveščenega posameznika?

130-letnica pisateljevega rojstva ni le leto spominjanja, temveč predvsem trenutek za razmislek o njegovem delu in nas samih.

Deli Nazaj