Spoštovane ljubiteljice in ljubitelji kulture, ustvarjalci in raziskovalci, spoštovani župan in letošnji nagrajenci!

Danes je praznik naše kulture… V sebi sem vesel in Prešeren. Čutim tudi veliko hvaležnost, da lahko na povabilo Zveze kulturnih organizacij spregovorim na tej proslavi. Hvala!

Nekje sem pred leti zapisal, da obstajata dve besedi, ki se dopolnjujeta. To sta v tem primeru: Ajdovščina in kultura. Pri tem mislim na Ajdovščino kot občino z vsemi okoliškimi kraji in vasmi.

Imamo lahko Ajdovščino v kulturi: v profesionalni kulturi, ujeti v enciklopedije, kataloge, muzeje, galerije, knjige, umetniška dela, velike kulturnike in posameznike. Vse to in vsi ti našo občino postavljajo v državno elito.

Na drugi strani pa imamo Kulturo v Ajdovščini. Ta je ujeta v kamnu, lesu in zemlji, grobovih, knjigah, časopisih, mislih, v živi dediščini in spominu. Ujeta je v trpljenju, veselju, žalosti in ljubezni. Ujeta je v fotografijah ter vedno znova in znova v otrocih. To kulturo negujejo in ohranjajo lokalne šole, društva in posamezniki v naših krajih in vaseh. Tudi tu, v tej »mali kulturi« nastajajo kulturni presežki, ki sežejo v prej omenjeno skupino.

Rad bi spregovoril o tej, večkrat podcenjeni in včasih od velikih samo po potrebi uporabljeni kulturni dejavnosti. Lahko bi ji rekli amaterska kultura, ki skrbi za kulturno dediščino v posameznem kraju, kjer domoznanstvo dokumentira spomin in utrip skupnosti ter tako ohranja in krepi identiteto lokalnega prostora.

Prav to poslanstvo si je zadalo Društvo za oživljanje lokavškega izročila DOLI v sodelovanju s profesionalno institucijo, z Goriškim muzejem. Prenašamo ga na mlade skupaj z Osnovno šolo Danila Lokarja − podružnično šolo Lokavec in mnogimi posamezniki.

Domoznanstvo je veda, ki pokriva vsa področja človekovega ustvarjanja in védenja na določenem območju. Domoznanska dejavnost pomeni zbiranje, strokovno obdelavo in ustrezno hrambo gradiva ter predstavitev in posredovanje zbranih informacij s ciljem omogočiti še nove raziskave. Pri svojem delu se povezuje s sorodnimi ustanovami, predvsem pa ohranja našo preteklost in našo kulturno dediščino.

Poleg društev, ki skušajo skupaj s stroko ohranjati kulturno dediščino, so tudi posamezniki. V čast mi je, da sem spoznal dva takšna človeka, ki sta živela, delovala in zaznamovala kulturo na območju občine Ajdovščina. Prvi je Stipe Štekar:  zbiratelj predmetov, amaterski arheolog in tudi sodelavec v gledališkem društvu v Ajdovščini na začetku 20. stoletja. Drugi je Stanislav Bačar, bibliofil, zbiralec kamenin in fosilov, starih predmetov, raziskovalec in pisec zgodovine.

Ko je Goriški muzej leta 2000 odkupil izjemno Štekarjevo zbirko, sem sodeloval pri postavitvi razstave v Pilonovi galeriji in jo oblikoval. Spoznal sem domala vso njegovo zbirko. Sodeloval sem tudi pri postavitvah razstav Stanislava Bačarja po celi Sloveniji. Oba sta kot amaterja iskala povezavo in sodelovanje s strokovno institucijo. Oba sta, vsak na svoj način, ohranjala našo kulturno in naravno dediščino, sprva, v mladosti, bolj za lastno dušo. Iz malih začetkov je njuna dediščina postala velika in iz domačih predalov in omar stopila v svet. Z njo so se pričele ukvarjati velike institucije, univerze, muzeji. Postala je del kulturne dediščine našega območja …   

Dediščina zavzema vse okrog in tudi v nas samih. To so predmeti, umetniška dela, jezik, beseda…dediščina je vse kar delamo, vidimo, slišimo, otipamo, pomnimo, damo in prejmemo. Dediščina nas oblikuje od zibelke do groba. Dediščina je skupek tako snovnih kot nesnovnih ostalin preteklosti, ki odsevajo v sodobni skupnosti kot vrednote, prepričanja in tradicije, nenazadnje oblikujejo našo identiteto in vedenje. Vsekakor nam preteklost in zgodovina držita ogledalo, kažeta se nam kot pomembni, če ne ključni, za obstoj, pa tudi za napredek.

Vidimo, da naša nacionalna samozavest ali kolektivna duša boleha. Ta opora,  ustvarjena v preteklosti, kakršna koli že je, je prav danes še kako potrebna.  Mogoče v preteklosti res nismo dovolj storili za poznavanje in upoštevanje kulturne dediščine v naši zavesti. Da - predvsem v preteklosti!, tako da danes ne znamo, ne umemo in nam je ne uspeva v zadovoljivi meri prenesti na mladi rod. Nevarno je, da ob poplavi tuje dediščine in tuje kulture na vseh koncih in krajih spregledamo svojo domačo.

Priznana in cenjena arheologinja ddr. Verena Perko, po rodu Bretenčkova s Ceste, je zapisala: »DEDIŠČINA NI STROŠEK, TEMVEČ INVESTICIJA!«. Pa še kako pravilna je ta trditev. Kot dolgoletni kulturni delavec in muzealec to še kako dobro vem. Tudi naše 30-letno delo in vlaganje v  projekt »Lokavec in čas« je investicija vseh nas. Motivacija in polaganje kulturne zapuščine  v male otroške glavice se z leti obrestujeta in splačata. Mnogi tisti, ki so daljnega leta 1994 kot otroci sodelovali pri projektu, so že odrasli 37-letni starši. V projektu danes sodelujejo že njihovi otroci: vprašajmo jih, ali je bilo vredno?

Vedeti moramo, da nas je minula dediščina ustvarila in nam dala identiteto. Če jo poznamo, nas bogati in nam daje smernice za ustvarjanje zapuščine, ki bo čez leta dajala identiteto zanamcem. Če je ne vidimo, ustvarimo šibek člen v verigi, ki bo, ne danes - nekoč v bodočnosti, popustil.

Kulturna dediščina je njiva, ki je rodila državnost. vedno je bila v rokah nas, državljanov »Jernejev« in vedno smo jo navkljub oblastnikom, pod katerimi smo živeli, obdelovali in pridelovali kulturne sadove. V preteklosti smo lahko za neuspehe  krivili gospodarje, ki so prihajali z drugih kulturnih njiv, medtem ko smo mi živeli dediščino, katero smo prejemali od prednikov. V novih časih smo gospodarji na svojem, toda dobrote z njive niso več enake - kot da so izgubile vonj in okus. Živeli smo dediščino, ki je nismo dovolj spoštovali in upoštevali. In spet krivimo oblastnike, ki pa niso tujci. So izmed nas in izšli so z iste njive kot mi.

Ne moremo slepo sprejemati zgolj to, kar nam vsiljujeta sodobna družba in svet. Ne moremo dovoliti, da bi zato izginjali kot narod in bi bili samo čakalci na zaposlitev ter manjvredna delovna sila, ki čaka na milost velikih ali bolj razvitih. Ni rešitev komercializacija družbe, še manj pa amerikanizacija kulture. Kultura ni tržno blago, z zapuščino ne moremo barantati, iz nje delati denar in jo prodajati za zaslužek.

Dobro je spomniti, da se je v zgodovini tudi iz slabih namenov rodila dediščina, ki je živa in spoštovana še danes. Tudi tukaj, v Ajdovščini.

Takšen primer je božično petje na ajdovskem placu - kulturna dediščina, ki se je rodila pred več kot 120 leti. Zapuščina je nastala, milo rečeno, zaradi nagajanja sokrajanom, iz slabih namenov, ali nerazgledanosti. Nekje na prelomu stoletja so se bistre glave domislile, da bi po končani polnočnici zapeli pod oknom judovski družini Bolafio, ki je bila povezana z judovsko skupnostjo v Gorici, živela pa je v današnji Ergaverjevi hiši na placu. Pa so se pobalini, ki so zelo lepo in ubrano zapeli božično pesem, ušteli. Fantje niso poznali judovske vere, ki v decembru praznuje Hanukko ali praznik luči – ta spominja na delovanje Jeruzalemskega templja. Prav tako v tem času Judje prižigajo devetramni svečnik »Hanukuja«, ki spominja na krščanski adventni venček. Družina Bolafio je bila svetovljanska in strpna do drugače verujočih in predvsem drugače razmišljujočih. Tako je soproga Jožefa Bolafia Klementina pevcem prinesla božično potico in kozarček vina za vsakega. Tako so »nepridipravi« ostali začudeni in z dolgimi nosovi. Ni preostalo drugega, kot, da so gospej Klementini obljubili, da se bo petje nadaljevalo ….

Postalo je tradicionalno, tudi po odhodu družine v Gorico leta 1911. Neprekinjeno je bilo tudi v času 1. svetovne vojne in celo v času fašizma, ko je bil prepovedan slovenski jezik in petje. Po polnočnici so pevci poslali izvidnico po mestu, da so pregledali, kje so karabinjerji. Nato so na hitro prišli na plac vsak iz svoje gase, zapeli tudi samo eno kitico in če je bila nevarnost, zbežali. Bil je neizprosen čas, ki bi pevce drago stal, celo življenja. Tuji gospodarji so bili kruti.

Danes bi bil lahko dogodek proglašen za ajdovsko nesnovno živo kulturno dediščino.

Danes, ko smo sami gospodarji ali kot bi rekli naši ta-stari, »svoji na svojem«, pa je bilo petje v času kovida zaradi ukrepov prekinjeno. Pa pustimo politiko.

Kulturna dediščina je povsod okoli nas, vedno na razpolago, da nam oblikuje značaj, vedenje, mišljenje in obnašanje. Lahko jo črpamo, raziskujemo in celo živimo. Ni nam zaprta in onemogočena. Mi edini jo lahko uničimo, spremenimo, vnašamo tuje vzore, in na koncu – še slabše!, jo pozabljamo. Pozabljena dediščina pa ne spremeni samo posameznika, spremeni tudi narod. 

Mnogo dediščine smo uničili in razbili. Dediščina skozi leta dobi »dušo«, seveda, če jo oko opazi ali uho sliši in roka otipa. Lahko ob neki glasbi uživaš? Seveda, če slišiš tisto »dušo« v njej. Lahko v hišnem pragu, ki je na sredini od stoletij obrabljen in ovalno zaobljen od čevljev, vidiš »dušo«? Seveda, če v svoji notranjosti vidiš vse obiske, voščila za praznike, slabe novice in vse sosede, ki so odšli s tega sveta in so prihajali v hišo in vsak s svojim čevljem pustil zapis v obliki obrabe na pragu. In če vidiš generacije otrok, ki so sedeli na pragu, metali kamenčke ter zvedavo gledali v svet. Vidimo star lesen pod, obrabljen od sirkovih krtač, ki so ga generacije žena, hčera in nevest na kolenih ribale pred vsemi zapovedanimi prazniki in še vsak teden posebej? Lepo ga je zamenjati s parketom, ga prekriti s toplim podom.  Nimamo več lesenih podov, ni več obrabljenih pragov. Ni problema! Vse se da narediti. Lahko zgradimo velbane hramove, vanje damo močne hrastove mize za žure. Noter damo sode in pri kmetu kupimo salame, da jih je lepo videti, ko visijo z velba. Sneli bomo kolo s starega voza in naredili luster za v hram, tudi to bo lepo. Čeprav… Čeprav so stari ljudje vinski hram pojmovali drugače.

Kot otrok sem s svojim starim očetom včasih šel na obisk in gospodar ga je povabil v hram na kozarec. »V hišo k mizi ga prinesi, ker v hramu je vsako vino dobro in tja se gre, če je kaj za delat« mu je dejal stari oče. Star prag, tisti z »dušo« smo z macolo stolkli in dali v temelje hiše; smo pa danes, ko je to moderno, naročili novega, ki je lep in ni obrabljen. Pa tudi nikoli ne bo. Ali to ne kaže, da je nekoč v preteklosti počil člen na verigi časa in dediščine?

Prav danes, ko praznujemo, je pomembno, da smo ponosni na lastno dediščino. Tako na tisto veliko, institucionalno in profesionalno, o kateri sem govoril v začetku, kot tudi na tisto, ki nastaja vsak dan ali ob večerih v prostem času v hišah, vaških dvoranah in starih šolah. Nastaja v vaseh v okolici, kjer ob večerih doni pesem, se odvijajo recitali, družabni večeri, ohranjajo se stare rokodelske obrti. To je kultura, ki nas oblikuje in nas neprestano nagovarja z dediščinskim izročilom. Vzemimo si čas tudi zanjo in pridružimo se jim!  

Slovenski kulturni praznik je tudi praznik naših kulturnih temeljev iz preteklosti, ki nam ponujajo gradnjo kulture v prihodnost. Bolj kot so trdni temelji in bolje kot jih poznamo, bolj bo trdna zidava na njih v prihodnosti. Ko pa že govorimo o temeljih in zidavi, polagam na srce občinskim možem, institucijam, obrtnikom, gospodarstvenikom in tudi posameznikom. A si ne zasluži tudi Ajdovščina, da znova dobi kulturni dom?   

Hvala                                                                                                              

Boris Blažko

* Naslovna fotografija: Primož Brecelj   

Deli Nazaj