Ime PAZ*  »Vinko Vodopivec« je tesno povezano z imenom primorskega duhovnika, skladatelja in zborovodje Vinka Vodopivca (1878-1952), enega največjih slovenskih cerkvenih in posvetnih glasbenih (po)ustvarjalcev. Ta moški zbor še najbolj zaznamujejo Vodopivčeva dela kot sta to zbora Žabe/Žabja svatba, Žebljarska idr. Ustanovljen je bil v novembru 1953 v nekdanji ljubljanski gostilni Činkole (Poljanska c. 17, od katere je danes ostal le še bar). Bila je v neposredni bližini Doma »Ivana Cankarja,« kjer so bivali tudi študentje glasbe. Med njimi je bil Anton Nanut, ki je prevzel tudi prvo vodstvo zbora. Ustanovni peterici se je na prvi vaji kar v DIC-u priključilo še nekaj pevcev. V tednu dni je na novo ustanovljeni (moški) Pevski zbor primorskih študentov (v Ljubljani) štel že 28 pevcev. Člani so bili in so še povečini primorski študentje Univerze v Ljubljani, takrat (1953), njihova prva generacija »osvobojene Primorske.« Od začetka do dandanes je šlo za zasedbo a cappella (brez spremljave). Prvi nastop zbora je bil 24. apr. 1954 v rojstnem kraju A. Nanuta, v Kanalu ob Soči. Ta tradicija se je kdaj še ponovila, npr. za precej oddaljeno 65-letnico vodopivcev, ko so 9. jun. 2018 nastopili v rodni Dolenji vasi pri Senožečah takratnega dirigenta in umetniškega vodje Iztoka Kocena (2014-2019). Po letu dni (1954), po smrti V. Vodopivca), so se preimenovali v PAZ »V. Vodopivca.« Njihova neuradna himna so postale prav Vodopivčeve Žabe in z nekaj kratkimi prekinitvami zbor prav letos deluje 70 let.

Sledili so vzponi in padci, do danes pa so se vodopivci razvili v enega najbolj kvalitetnih (slovenskih) moških pevskih zborov. Gre za neke vrste vokalni fenomen Primorske, k temu pa so pripomogli (večinoma profesionalni) zborovodje in dirigenti. Teh se je v 70.-ih letih delovanja zbora nabralo za še en zbor: od prvega in ustanovnega A. Nanuta, prek Marka Muniha, Jožeta Hanca, Braneta Demšarja, Cirila Krpača, Marijana Gabrijelčiča, Mirka Slosarja, Nikolaja Žličarja, Antona Cimpermana, Tomaža Sveteta, Marka Mihevca, Boruta Smrekarja, Andraža Hauptmana, Andreja Missona, Katje Kovač, Gregorja Klančiča, Primoža Malavašiča, Iztoka Kocena pa vse do dandanašnjega Jakoba Barba (2019 →). Njihovi nastopi so se s Primorske in Ljubljane razširili daleč po celi domovini. Ljudje, občinstvo so jih sprejeli za svoje. Še poseben čar pa še vedno ostajajo njihovi nastopi na Primorskem. Vse več pa so začeli nastopati tudi drugod po Sloveniji, nekdanji Jugoslaviji in v tujini. Bili so na festivalih, tekmovanjih, snemanjih in ob drugih priložnostih širili pesem in svojo himno, Vodopivčeve Žabe, kjerkoli so peli. Vodopivci so vedno bolj postajali ne le množičen, temveč tudi kvaliteten, ekselenten zbor, državni reprezentant. L. 1958 so tedanjo Jugoslavijo zastopali na študentskem festivalu v grškem Solunu in isto leto obenem osvojili prvo mesto na slovitem mednarodnem tekmovanju zborov v italijanskem Arezzu. Odtlej so se njihovi uspehi vrstili vse do dandanašnjih dni. Mdr. je bila to tudi zlata plaketa mesta Maribor na državnem zborovskem tekmovanju Naša pesem ter tretje mesto na prvem evropskem tekmovanju za moške zbore v nizozemskem Apeldoornu. Kot pregovorno naravnemu pevskemu talentu Primorcev so si z vsem tem postavili letvico svojega ne le raznolikega, pač pa tudi kvalitetnega prepevanja visoko. Obenem so tako kot podobni zbori (otroški, mladinski, …) podvrženi kot študentski zbor nenehni fluktuaciji zasedbe.

V njihovih vrstah so se na ta račun izmenjale stotnije pevcev. Številnim diplomam, nagradam, priznanjem in drugim odličjem so vodopivci v 70-letnem delovanju  prepeli na stotine koncertov in posnetkov ter izdali zavidanja vredno bero elektronskih nosilcev, trajnih dokazov svoje kvalitetne zborovske reproduktivne umetnosti: plošče in cedejke pa še nekaj zbornikov z orisi njihovega delovanja so kar pogosti vsaj ob okroglih obletnicah. Kot glasbeni kritik (1978 →) sem jih slišal večkrat, vedno v njihovih pregovornih kvalitetah pevske tehnike kot najrazličnejših inerpretacij, nazadnje še največ z njihovih zadnjih in najbolj odmevnih cedejk: Naše pesmi (studijski posnetki in posnetki z mariborskih tekmovanj, 2000-2003 z zborovodjem G. Klančičem; Ljubljana: ŠOU, 2003) in Pesmi združujejo  (zborovodja P. Malavašič; PAZ »V. Vodopivec,« 2008); povsod in vsakič tudi z Vodopivčevo Žabjo svatbo. Zdaj je mogoče te interpretacije primerjati in ugotovim lahko, da sta ena in druga zanimivi, drugačni (le za nianso) in da predvsem bistveno ne odstopajo od Vodopivčeve muzike in besedila-teksta Josipa Stritarja.

V letu 2023 zbor praznuje že 70-letnico: ob tej priliki pa tudi iskrene čestitke in bravo! Saj gre vendarle za neke vrste fenomen slovenskega zborovskega petja in še nasploh moškega. Ta redka (moška) vokalna zaseda pa ima ne le na Primorskem, temveč širom države in tudi v evropskem prostoru, zlasti nazadnje še zaradi svoje nenehno dvigajoče se kvalitete, povsem svoje prvenstveno mesto in vlogo na našem in mednarodnem prostoru.

Dodatek organizatorjev koncerta:

Ob tej priložnosti bi radi Vodopivci povabili vse ljubitelje zborovske glasbe na koncert ob 70. obletnici zbora, ki bo potekal 3. junija ob 8 uri zvečer v atriju Lanthierijevega dvorca v Vipavi. Po koncertu bo sledilo druženje ob kozarcu vina. Vstop je prost, organizatorji pa se priporočamo za podporo v obliki prostovoljnega prispevka, za katerega dobite tudi jubilejni kozarec. V primeru slabega vremena bo koncert potekal v športni dvorani Škofijske gimnazije Vipava. Kdor se koncerta ne bo uspel udeležiti, pa je vabljen, da si ga ogleda na RTV Slovenija, kjer bo predvajan posnetek koncerta.

[*] Združba pevcev, pri kateri je vsak glas zaseden večkrat (deški, dekliški, mešani, mladinski, moški, otroški, dekliški, ženski, …). Ločimo poklicne in amaterske, ljubiteljske zbore, s spremljavo ali brez (a cappella), pa tudi skladba za zborovsko zasedbo.

* Vir: Dr. Franc Križman

* Fotografije: PAZ Vinko Vodopivec

Deli Nazaj