Konec februarja nas je prijetno presenetil klic gospoda Boštjana Kocmurja, generalnega tajnika društva Slovenija v svetu. Razveselili smo se povabila na jubilejno 50. vseslovensko srečanje k sveti Brigiti švedski v Vadsteno. Na dogodku naj bi kot ansambel, na binkoštno soboto 27. maja, poskrbeli za dobro vzdušje in hkrati ponesli Slovensko pesem našim rojakom. Po krajšem posvetu ansambla, raziskavi poti in predvidenih stroškov na skoraj 2000 kilometrov dolgi poti, smo se odločili, da povabilo sprejmemo. Vzpostavili smo kontakt z gospodom Zvonetom Podvinskim, rektorjem Slovenske katoliške misije, s sedežem v Goӧtebӧrgu na Švedskem. Po treh mesecih, nekaj telefonskih pogovorih in veliko poslanih elektronskih poštah gospodu Zvonetu, je za naš ansambel končno prišel dan odhoda.

Z najetim avtodomom smo 25. maja pričeli naše potovanje. Popoldan smo se poslovili od naših domačih in prvi postanek opravili na počivališču Voklo, kjer smo prevzeli od naših rojakov naročene kranjske klobase in potico. Sledila je dolga vožnja skozi Avstrijo in Nemčijo. S krajšimi postanki smo se preko noči, do naslednjega dopoldneva prebili do trajekta v Rostocku, na severu Nemčije. Skoraj sedem urna plovba nam je minila v prijetnem vzdušju, ki smo si ga z inštrumenti ustvarili kar sami. Po pristanku v Trellebӧrgu na Švedskem, nas je čakala še  nekaj ur trajajoča pot do našega prenočišča v Jӧnkӧpingu. Kljub udobni vožnji v avtodomu, se nam je počitek v klasičnih posteljah hotela neizmerno prilegel.

Naslednje jutro smo po zajetnem zajtrku krenili proti našemu končnemu cilju. Sto kilometrov ceste nas je pripeljalo v Vadsteno, kjer smo se najprej rokovali z našim gostiteljem, gospodom Zvonetom. Po toplem sprejemu nas je kar takoj čakalo delo. Okrog enajste ure so se namreč že začeli zbirati romarji, ki so od blizu in daleč prihajali na srečanje. S Slovensko pesmijo jih je naš ansambel pričakal na samostanskem vrtu, kjer smo skupaj ob prijetnem druženju in domači glasbi počakali slovensko mašo. Ta je bila na urniku ob dvanajstih. Mašo je še bolj svečano naredil Novogoriški oktet Vrtnica, ki se je kot naš ansambel ravno tako odzval povabilu v Vadsteno. Po bogoslužju je sledila tradicionalna procesija do slovenske lipe, kjer je bil še krajši kulturni program. Tudi ta je bil ovenčan z ubranim petjem okteta. Sledila je skupinska fotogafija in povratek na samostanski vrt, kjer nas je čakalo okrepčilo. Špadni fantje pa smo v spremstvu lepega spomladanskega vremena, zopet poskrbeli za dobro vzdušje.

Popoldansko druženje se je preselilo v bližnjo jedilnico Magnus Petri šole, kjer sta najprej zadoneli slovenska in švedska himna. Po krajšem kulturnem programu, govorih, zahvalah in tomboli, je sledila večerja in zabavni program z glasbo in plesom. Tako iz Slovenije pripeljane kranjske klobase in potica, kot tudi »kranjska« glasba, so bili našim rojakom v izjemen užitek in veselje. In kako lepo je po le dvajsetih urah in 2000 kilometrih od doma slišati slovenski jezik. Niti predstavljati si ne moremo, kako lepo je šele našim izseljencem ob takem prazniku. Tako organizatorji, kot tudi gostje, so bili zadovoljni, ker jim je tudi letos uspelo speljati ta velik in pomemben dogodek za tamkajšnje Slovence, za ohranjanje Slovenske kulture in vere, ter za ohranjanje Slovenstva na Švedskem.

Vsega lepega pa je, kot pravijo, enkrat konec. Tako smo tudi mi ob bitju enajste ure pospravili opremo, ter se poslovili od našega gostitelja in rojakov, ter se odpravili nazaj proti našemu prenočišču. Naslednje jutro pa zopet za volan, na trajekt in še malo za volan. Žal smo bili s časom zelo omejeni, zato smo si vso tujino ogledali le skozi od insektov zapackano vetrobransko steklo vozila. Ni kaj, lepe dežele…. A najlepše je bilo skozi to isto steklo videti stolp na vrhu Nanosa. Stolp, ki se ga vsi razveselimo vsako leto, ko pridemo iz morda le nekajdnevnega dopusta pri naših južnih sosedih. Stolp, ki nas pozdravi vsakič, ko se vrnemo v našo ljubo Vipavsko dolino, v naš dom.

Zahvala najprej gospodu Boštjanu Kocmurju za povabilo. Prav tako hvala in vse pohvale našemu gostitelju, gospodu Zvonetu Podvinskemu, za povabilo, organizacijo ter ves čas in trud, ki ga vsako leto vloži v ta projekt, ter tako skrbi za svoje brate rojake na Švedskem. Hvala tudi vsem romarjem, za lepo vzdušje, čudovito izkušnjo, ter marsikatero z nami deljeno osebno izpoved ali zgodbo, ki nam je segla do srca.

* Vir in fotografije: Ansambel Špadni fantje

Deli Nazaj