Že kot majhna deklica je sanjala, da bo nekoč lahko počela to, kar počne danes. “Večkrat sem si rekla, da moram samo verjet in pustiti življenju, da bo ob pravem času do mene pripeljalo prave ljudi. In res je tako.” Ostala je zvesta harmoniki, zvesta nečemu, kar jo izpolnjuje. In temu želi ostati zvesta še naprej.

Zakaj misliš da Slovenija potrebuje še eno harmoniko v glasbi? 

Zakaj pa ne? Mislim, da glasbe ni nikoli preveč, sploh pa na tak, malce navihan, žurerski način. Vsi smo željni zabave, sprostitve in dobre volje, ki jo le ta prinaša. In zakaj harmoniko..Zato, ker je to nekaj, kar mi že od malih nog pomeni vse na svetu in želim to najino ljubezen (s harmoniko) podeliti med širšo javnost.

V katerih vodah se počutiš bolj domače? Petje ali igranje? 

Brez razmišljanja v igranju. Ko nase nadenem harmoniko, se v meni nekaj premakne. Vsi pravijo, da postanem druga oseba. Jaz pa ne bi rekla druga, pač pa ekstra srečna. Težko opišem občutke, ki se zgodijo v meni, takrat ko zaigram. Obožujem trenutke, ko lahko to svojo srečo podelim tudi z drugimi in vsaj delček tega začutijo tudi oni. Harmonika me spremlja že 17 let, kar pomeni, da se je med nama spletla zares trdna vez. Je pa res, da dobre zabave ni, brez da bi se ob harmoniki tudi zapelo. In ja, tudi zapojem rada zraven.

Besedilo pesmi je kar žgečkljivo, ponavadi bi takšne tekste pričakovali od moških izvajalcev...? 

No, je, do neke meje. Tako bom rekla, tole je nekako zgornja meja, dokler smo še rekli, da gremo, da pesem ostane zabavna. Je pa avtor pesmi moški - Alen Klepčar. On je poskrbel za malce žgečkljivosti v tem komadu.

Kako ste se odločili za lokacijo samega snemanja videospota?

O lokaciji smo razmišljali kar nekaj časa, nakar smo se zadnji trenutek odločili, da bomo spot posneli v mojih domačih krajih. Moram poudariti, da mi tole res ogromno pomeni - tole da smo spot posneli na hribu, na katerega zahajam skoraj vsak dan že dolga leta. Ta kraj je zame tisti, na katerega grem najbolj vesela in tudi takrat, ko mi je najbolj hudo. Je kraj navdiha in kraj, kjer se spočije duša. Poleg vsega tega pa ima še prekrasen razgled na Vipavsko dolino.   

Kaj pa Bine, ga kdaj vzameš s sabo v hribe?

Pravijo, da v hribe ni najbolj priporočljivo, da hodiš sam…  Obožujem tiste proste dni, ko se lahko odpravim kam višje in ja, seveda je lepo imeti družbo -  prijateljev, “Bineta” ali kogarkoli drugega. Je pa res, da mi ogromno pomeni, ko se kam malce nižje odpravim tudi sama. Takrat izklopim vse in marsikateri navdih za stvari, ki jih počnem v življenju je prišel prav iz hribov.   

Kaj je tvoja želja, kam želiš ponesti svojo glasbo?

Moja želja je predvsem to, da s harmoniko ostaneva to, kar sva. Seveda si želim, da bi mojo novo pesem slišalo in videlo čim več ljudi, ampak si v prvi vrsti želim ostati točno to kar sem - preprosta, zagnana punca, ki je najbolj srečna takrat, ko na svoje rame nadene harmoniko. Kam bo potem tole moje glasbo poneslo, bomo videli. Puščam odprte poti. Želim iti s tokom, ker je v življenju vse lepše, ko se mu prepustiš.   

Kaj obljubljaš za prihodnost?

Za prihodnost lahko obljubim, da si bova s harmoniko ostali zvesti in da lahko pričakujete še veliko novih odštekanih in tudi tistih malce manj odštekanih komadov.   

Da je projekt zaživel pravi Tjaša, da gre velik del zahvale Timiju Krhlanku. “Hvala, ker si do mene prišel z najbolj odbito in noro idejo, ki sva jo skupaj realizirala. Hvala Alenu Klepčarju, Domnu Kumru in Dadu Bevcu,ki so prispevali svoj del k tem projektu. Hvala Lidiji Žibret in “Vančiju” za frizuro ter makeup. Velik hvala pa tudi Žigatu Tomincu, ki se je za en dan spremenil v Mojega Bineta in tole vlogo odigral več kot odlično. Moram reči, da sem na snemanju zares najbolj možno uživala. Hvala pa tudi vsem tistim (družini, prijateljem, sodelavcem), ki so zadnje čase kar veliko poslušali o mojem projektu. Predvsem bi se vam rada zahvalila za vašo najbolj možno dobro podporo in pomoč pri izvedbi. V življenju je absolutno to tisto, kar mi pomeni največ. Zaradi vas je lažje in zaradi vas se tudi najbolj nemogoča stvar zdi mogoča. Hvala!

* Vir in fotografije: Tjaša Božič   

Deli Nazaj