Stanka Golob je svojo inovativno tehniko slikanja s peskom, ki ima vlogo slikarskih barv, začela razvijati pred petindvajsetimi leti. Priprava takšnega slikarskega materiala je dolgotrajen postopek, od nabiranja različnih vrst peskov in njihovo izpiranje ter sejanje posameznih vrst na različne debeline. Barva vsake granulacije peska se za nianso razlikuje od druge, kar avtorici omogoča ustvarjanje izjemno prefinjenih barvnih in tonskih prehodov.

Geometrična abstrakcija predstavlja pomemben del avtoričinega raziskovanja. V njih metodično obravnava likovne odnose med jasno razmejenimi geometrijskimi oblikami in ustvarjanje optičnih prevar z različnimi debelinami in barvami peskov. Na slikah se vrstijo podobe geometrijskih likov in teles, ki jih avtorica sistematično razčlenjuje na manjše ploskve, s katerimi ustvarja prepričljive učinke prostorskih iluzij na dvodimenzionalni površini.

Sama sicer pravi, da pojmuje ustvarjanje kot odmik od vsakdanje realnosti. V svoja dela vnaša tudi svoja intimna občutja in razmišljanja o naravnem, družbenem in kulturnem okolju, v katerem živi.  Njene kompozicije so barvno in oblikovno skladne, tehnika pa dovršena, kar dokazujejo predvsem subtilne obdelave barvnih prehodov in modeliranje senc.

Pravilni geometrijski obrisi so razumska protiutež neskončni lepoti narave.  Upodobljene optične iluzije prikazujejo paradoksalne objekte, ki so tuji človeškemu dojemanju. Lebdeče forme nad izpraznjeno neskončno pokrajino lahko interpretiramo kot upodobljena sozvočja narave, človeškega razuma in duše. Njena dela vzbujajo občutja miru in tišine.

Špela Kobal: »Prvič v življenju sem zavestno sprejela odločitev početi nič. Za en mesec sem odpotovala v Rusijo, najela mini sobico in začela z NIČ. Bila sem inspirirana z ničemer. Pričakovala nisem ničesar. In zaključek je bil popolno zadovoljstvo v ničemer. Ampak ta NIČ je konceptualno postal moja zgodba. Kajti zgodba o NIČ je še zmeraj zgodba in je zato po definiciji nekaj več kot NIČ. Takoj, ko nekaj obstaja, ne more več biti NIČ.

V mojem biti je, da ustvarjam - da iz NIČ naredim nekaj! Zato s svojimi slikami predajam del odgovornosti na gledalca in hkrati ponujam svobodo tega, da ni potrebno ničesar razumeti, saj ni ničesar kar bi pričakovalo, da je razumljeno. Zgodba, zgodbi, zgodbe … Vse te zgodbe, ki so nam pripovedovane na vsakem koraku. Zgodbe dodane k vsakem produktu. In kako čudovito je verjeti vsem tem zablodam?

Na vsakem koraku nagovarjajo naša čustva. Prepoznati to, je postal že pravi osebni projekt, biti konstantno zaveden sam sebe in ločiti med zgodbami, ki so tukaj, da nas zavedejo, in tistimi, ki nas delajo človeške!« 

Špela ne želi, da se ob pogledu na njena dela ukvarjamo z njo, temveč z nami samimi. Zgodbe, ki jih tako vneto iščemo v vsaki stvari, so projekcija tega, kar želimo in po čemer hrepenimo, pravi, zato isto zgodbo razume vsak po svoje in jo tudi vsak na svoj način podoživlja. Zgodbe so postale tudi bistvo potrošniških laži, ki na nas prežijo na vsakem koraku. Morda pa v umetniških delih vedno iščemo odgovor umetnika zato, da preusmerimo pozornost od sebe na drugega in se ne soočimo s samim seboj. Umetniška dela bi morali razumeti kot ogledalo samemu sebi.

Jasmina Rojc se predstavlja z deli iz ciklusa Akt brez modela; ženski in moški akti v različnih legah in položajih, predstavljeni kot izvorni in sestavni del narave, ki izražajo intimne pripovedi vseh nas. Zbirka nastaja že od leta 2019 in danes vključuje 130 črno-belih slik, ki jih je Jasmina oblikovala v glavnem s svinčnikom in tušem, včasih tudi s suhim pastelom. Slikanje golega telesa kot takega je eden izmed najstarejših motivov likovne umetnosti, ki se skozi različne tehnike in perspektive pojavlja od paleolitske Venere prek egipčanske umetnosti do antičnih idealnih teles in vrhunskih renesančnih del, ki so še danes navdih mnogim umetnikom, tudi Jasmini.

Gole ženske in moške figure v različnih položajih in legah so brez obraza in identitete, saj Jasmina predstavlja figure kot družbena telesa, ki živijo v različnih geografskih, zgodovinskih, ekonomskih in političnih razmerah. Akti brez definirane osebnosti se dotaknejo intimnosti vsakogar, ki svoj pogled upre v prvinski obris telesnih figur. Telesa nimajo jasnih kontur prav zato, da bi poudarila njihovo brezmejnost in zlitje s pokrajino oz. prostorom, ki jih obdaja.

Skozi dela, ki nam jih Jasmina predstavlja na tej razstavi, smo spoznali ustvarjalko, ki jo krasi vehementna, lahkotna in svobodna poteza, ki njenim delom daje simbolen, metaforičen in asociativen pomen.

Anton Tratnik spada med tiste fotografe, ki jim instant sodoben fotografski svet ni najbolj blizu. Ne zanimajo ga fotografije popačene in zlagane realnosti, pa tudi ne obdelava le teh v vseh mogočih programih. Še vedno, kot sam pravi, je najbolj doma v svetu klasične fotografije in ne iščoč za vsako ceno nejasnih in difuznih modernih pristopov. Izziv so mu kadri, s katerimi se naključno sreča, v katerih skuša najti zgodbo, seveda s fotografskim potencialom. Lahko je to narava, človek ali urbano okolje. V zadnjem obdobju ga je pritegnila fotografija arhitekture. Za Antona je fotografija predvsem intimno početje, raziskovanje samega sebe. Pričujoče fotografije potrjujejo prav to, v njih prepoznamo avtorja, ki zna opazovati in videti, avtorja, ki mu je estetika in tehnična dovršenost samoumevna, avtorja, ki vztrajno raziskuje in ne priznava bližnjic.

* Vir in fotografije: Vladimir Bačič   

Deli Nazaj